Jedro

Tožnik je v spornem obdobju prejemal plačo v višini, kot je bila določena z dokončnimi odločbami toženke. Tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (mimo dokončnih odločb toženke) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je bil tožnik za obdobje od 1. 3. 2004 do 31. 3. 2008 za opravljanje dela na delovnem mestu „varnostnik“ upravičen do plače izračunane na podlagi osnovnega količnika v višini 2,10 in ne le 1,70 ter da mu je tožena stranka dolžna za to obdobje obračunati skupno bruto prikrajšanje pri plači v znesku 6.713,99 EUR, plačati davke in prispevke od tega zneska tožniku izplačati neto znesek prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku osem dni od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe brezobrestno, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 753,72 EUR in zakonitemu zastopniku stranskega intervenienta na strani tožene stranke v višini 315,00 EUR, ter stroške priče U.Z. v višini 24,80 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v smislu 3. in 2. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke na prvi in drugi stopnji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v predmetnem sporu oblikoval tožbeni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači kot posledici nezakonito določene višine plače s pogodbo o zaposlitvi v obdobju od 1. 3. 2004 do 31. 3. 2008. Tožnik je bil v tem obdobju zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu nočni varnostnik s končano srednjo poklicno izobrazbo ter mu je bil glede na tako izobrazbo določen osnovni količnik 1,70 skladno s predpisi. Dne 9. 4. 2004 pa je pridobil višjo stopnjo izobrazbe in sicer srednjo strokovno (strojni tehnik) ter je menil, da bi s tem moral pridobiti tudi višji osnovni količnik. Tožena stranka je na zahtevo tožnika le-temu z odločbo o plači priznala višji osnovni količnik šele s 5. 5. 2008 z veljavnostjo od 1. 4. 2008. Za obdobje od pridobitve strokovne izobrazbe do priznanje višjega količnika je tožnik tožil na razliko v plači. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju pravilno obračunavala in izplačevala plačo glede na pogodbo o zaposlitvi in odločbe o plači tožnika, glede na količnik, ki je bil določen na podlagi tarifnega razreda IV, ki je bil za to delovno mesto pri toženi stranki določen v aktu o sistemizaciji. Pritožba meni, da je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje spregledalo akt o sistemizaciji tožene stranke, saj iz 2. odstavka 13. člena izhaja, da se z letno sistemizacijo, ki jo potrjuje pristojno ministrstvo, določi število delavcev na posameznih delovnih mestih, iz opisa delovnega mesta nočni varnostnik (sestavni del sistemizacije po 15. členu akta) pa je razvidno, da gre za delovno mesto, za katerega tožena stranka zahteva delavca s IV. ali V. stopnjo izobrazbe. Iz citiranega akta tako izhaja, da se tožena stranka ni odločila, da bo zaposlovala samo nočne varnostnike s IV. stopnjo izobrazbe, temveč je izobrazbo za to delovno mesto pustila alternativno, bodisi IV. bodisi V. stopnjo. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo opisa del in nalog za delovno mesto nočni varnostnik, kot priloge aktu o sistemizacije tožene stranke, iz katerega izhaja, da je tožena stranka za zasedbo tega delovnega mesta zahtevala različni stopnji in vrsti izobrazbe. Zmotno je uporabilo materialno pravo, saj je bil tožnik javni uslužbenec in po določbi 3. člena Zakona o sistemu plač v javnemu sektorju, se javnemu uslužbencu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Po določbi 6. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnostih pa je količnik osnovne plače za zaposlenega v javnem zavodu odvisen od zahtevnosti dela in zahtevane strokovne izobrazbe, pri čemer so posamezni količniki v določenih razponih razvrščeni v tarifne skupne. Glede na tabelo 1 znaša najnižji osnovni količnik za V. stopnjo izobrazbe 2,10, to pa je količnik, na podlagi katerega je tožnik tudi zahteval pravilni izračun in izplačilo plače. Tudi iz Pravilnika o normativih in standardih v dijaških domovih izhaja, da se za nočno varstvo dijakov sistemizira v dijaškem domu delovno mesto varnostnik s srednjo poklicno ali srednjo strokovno izobrazbo, torej je določena izobrazbe alternativno. Glede na navedene predpise sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj je tožena stranka pri pogojih za zasedbo delovnega mesta nočni varnostnik zahtevala bodisi IV. bodisi V. stopnjo izobrazbe. V slednjem primeru pa, ko je imela delavca na tem delovnem mestu s V. stopnjo izobrazbe, bi morala upoštevati tudi določbo 6. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. RS, št. 18/94 in naslednji). Iz tabele 1 k ZRPJZ izhaja, da je najnižji količnik V. tarifne skupine 2,10, zato tožnikov osnovni količnik 1,70 ni bil določen pravilno in bi mu morala tožena stranka priznati najmanj količnik 2,10. Tožnik je vložil laično pisno zahtevo za varstvo pravic v smislu 204. člena ZDR dne 10. 4. 2008 in tožena stranka mu je z dopisom 22. 4. 2008 priznala višjo plačo iz naslova višje izobrazbe, tako da je ostal sporen le poračun za nazaj. Tožnik je tako izpeljal predhodni postopek pred vložitvijo tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da ob nespornem zaključku, da je tožnik na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko imel zaključeno strokovno izobrazbe IV. stopnje, je nadalje nesporno, da se je tožnik izobraževal izključno v lastnem interesu, brez predhodnega napotila ali kasnejše odobritve tožene stranke. Tožena stranka opozarja, da se je pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje doslej izključno skliceval na pravico do višjega količnika posledično do višje plače iz razloga, ker je v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pridobil višjo stopnjo strokovne izobrazbe. Hkrati pa ne gre spregledati, da ne obstoji nobene zakonske ali drugačne vzpostavljene dolžnosti tožene stranke, na podlagi katere bi morala pri tožniku, če se je po vzpostavitvi njunega pogodbenega razmerja spremenila pritožnikova izobrazba, le-temu povišati plačo. Za takšno spremembo tožena stranka nikoli ni podala pobude, niti izrazila svojega soglasja, niti ni drugače vplivala na pritožnikovo strokovno izobrazbe, saj nenazadnje zato, da bi tožnik pridobil višjo strokovno izobrazbe, ni imela potrebe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka ter je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „varnostnik“ za neodločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 1997, ki je v 3. odstavku 8. člena določala količnik osnovne plače v višini 1,70 in upoštevaje napredovanja za 3 razrede, je bil razvrščen v plačilni razred s količnikom 2,00 (A2). Z odločbo o plači z dne 5. 3. 2004 je bil tožnik razporejen v IV. tarifno skupino s količnikom 1,80 in po napredovanju v 5. plačilni razred s koeficientom 2,30 (B1). Iz opisa delovnega mesta „nočni varnostnik“ izhaja, da se zahteva strokovna izobrazba IV. ali V. stopnja, to je triletna strokovna ali štiriletna tehnična izobrazba in spada v IV. tarifno skupino (B14). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dne 13. 10. 1997 za delovno mesto „nočni varnostnik“ imel končan srednjo poklicno izobraževanje, torej je imel zaključeno IV. stopnjo izobrazbe in mu je bil skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pravilno določen osnovni količnik v višini 1,70. Dne 9. 3. 2004 pa je tožnik pridobil srednjo strokovno izobrazbo (strojni tehnik) in je menil, da bi s tem moral pridobiti tudi višji osnovni količnik. Na toženo stranko je naslovil zahtevo dne 10. 4. 2008 in tožena stranka mu je dne 22. 4. 2008 odgovorila in z odločbo o plači z dne 5. 5. 2008 priznala osnovni količnik v višini 2,10 in sicer z veljavnostjo od 1. 4. 2008 dalje. Tožnik je dne 13. 2. 2009 vložil predmetno tožbo in vtožuje za obdobje od pridobitve strokovne izobrazbe (9. 3. 2004) do priznanja višjega količnika (1. 4. 2008) razliko v plači med osnovnim količnikom 1,70 in količnikom 2,10. Zahtevek kot ga je tožnik postavil je sicer denarni zahtevek (da je upravičen do razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2004 do 31. 3. 2008 v mesečnih zneskih), ki ga delavec lahko vloži neposredno pred sodiščem (4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Kot takšnega ga je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje in ga zavrnilo z obrazložitvijo, da je v vtoževanem obdobju tožena stranka tožniku pravilno obračunavala in izplačevala plačo glede na količnik, ki je pripadal tožniku, upoštevaje pogodbo o zaposlitvi, izdane odločbe o plači in sistemizacijo delovnih mest tožene stranke.

Iz odločb o določitvi osnovnega količnika tožnika izhaja, kot je razvidno iz uvoda, da so izdane na osnovi Zakona o plačah delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ – Ur. l. RS, št. 16/92 in nadaljnji), Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v Republiki Sloveniji (KPDVI – Ur. l. RS, št. 52/94 in nadaljnji) in Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. V konkretnem primeru je bil koeficient za določitev osnovne plače tožnika določen v odločbah tožene stranke z dne 8. 4. 2004 in 23. 2. 2007 (B1), ki vsebujeta tudi pravni pouk o možnosti ugovora na svet zavoda v roku 15-ih dni, kar je v skladu z določbo 48. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 16/96 in nadaljnji). Tožnik odločitvam delodajalca o določitvi osnovne plače in o napredovanju ni ugovarjal, torej se je z njimi in na njihovi podlagi izplačanimi plačami strinjal. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik prejemal plačo izračunano na podlagi osnov določenih v odločbah o plačah in ker so ti odločbi postali dokončni in pravnomočni, to pomeni, da je bila tožniku izplačana plača v skladu s pravnomočnimi odločbami njegovega delodajalca. Mimo dokončnih in pravnomočnih odločb, s katerimi je bil tožniku določen osnovni količnik, ni podlage za presojo o tem, ali je tožena stranka tožniku osnovni količnik (kot zatrjuje pritožnik) napačno določila.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je zmotno izhodišče pritožnika, da je bila njegova plača oziroma osnovni količnik določen v ZRPJZ. Ne zakon ne kolektivna pogodba nista določila osnovne plače posameznega delavca. Tako ZPDJVZ kot ZRPJZ sta določila le količnike za določitev osnovne plače (tipičnih) delovnih mest. Kolektivna pogodba pa je povsem jasno določila (76. člen), da se osnovna plača posameznega delavca določi v pogodbi o zaposlitvi „v skladu z zakonom“. Količnik za določitev osnovne plače delavca je odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga je delavec lahko pridobil z napredovanjem (7. člen ZRPJZ). Delavec v delovnem razmerju je namreč upravičen najmanj do izhodiščne plače tarifnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je potrebno pri določitvi plače tožniku upoštevati, da je bilo delovno mesto ob podpisu pogodbe o zaposlitvi razvrščeno v IV. tarifno skupino. Če se je tožnik izobraževal v lastnem interesu in času trajanja delovnega razmerja pridobil V. stopnjo strokovne izobrazbe, navedeno ne spremeni izhodiščne plače tarifnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

V predmetnem sporu je bistveno, da sta bili stranki v spornem obdobju vezani na dokončni in pravnomočni odločbi o koeficientu osnovne plače, mimo katerih ni bilo podlage za drugačno osnovno plačo tožnika. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v številnih sodbah (npr. opr. št. VIII Ips 278/2009 z dne 7. 9. 2009, opr. št. VIII Ips 161/2009 z dne 2. 11. 2009 in opr. št. VIII Ips 80/2009 z dne 25. 5. 2009). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je delodajalec izplačeval plačo tožniku na podlagi dokončnih in pravnomočnih sklepov in le preverilo ali je pri izplačilu plače pravilno upošteval to dokončno in pravnomočno odločbo o določitvi plače, ko je odločalo o denarnem zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).