Jedro

Sodišče na kasnejše upravne odločbe ni vezano, saj presoja sporno razmerje na podlagi dejstev in dokazov, ki so obstajali v času izdaje dokončne odločbe. Ob izdaji dokončne odločbe pa je bil tožnik po izvedenih dokazih invalid I. kategorije, tako da je izpodbijana odločitev, s katero je bila odpravljena zavrnilna odločba toženke, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 26. 11. 2008 in št. ... z dne 2. 3. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnika je s 16. 2. 2009 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu od navedenega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo ter tožniku povrne stroške postopka v znesku 42,88 EUR v 8 dneh.

Zoper sodbo se je zaradi kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožnik v zadnji pripravljalni vlogi dne 22. 10. 2011 izrecno zahteval le odpravo odločbe z dne 2. 3. 2009. S tem je bistveno kršilo določbe postopka, kot je predpisano v 357. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Dejanska podlaga odločitvi sodišča je dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 21. 2. 2011. V skladu z navedenim mnenjem je tožnik spremenil tožbeni zahtevek. Invalidnost I. kategorije je pri tožniku nastala 16. 2. 2009, kar je po datumu izdaje prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 28. 11. 2008 in je sodišče prve stopnje, glede na tožbeni zahtevek, ne bi smelo odpraviti. Upoštevati bi moralo določbo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki za sodišče pomeni materialno pravo. Drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje lahko upošteva le dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji, kar je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS. Invalidska komisija je invalidnost I. kategorije ugotovila na podlagi novejše dokumentacije in osebnega pregleda dne 21. 9. 2011. Odločba z dne 2. 3. 2009 zato ni nepravilna in nezakonita. Za odločitev je pomembna odločba tožene stranke z dne 10. 8. 2011 (verjetno pravilno 10. 8. 2010), s katero so bile tožniku materialno pravnomočno priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti. Na navedeno odločbo je tožena stranka sodišče opozorila na naroku 14. 11. 2011, nahaja pa se tudi v upravnem spisu, ki ga je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo. Sodišče se do navedenih opozoril oziroma navedb tožene stranke ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku ne morejo biti hkrati priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti in pravica do invalidske pokojnine in bi sodišče moralo omejiti učinke sodbe do dneva pravnomočnosti kasnejše odločbe. Ker bi sodišče tožbeni zahtevek moralo zavrniti je nepravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev invalidske komisije II. stopnje z dne 21. 9. 2011. Datum nastanka invalidnosti pomeni razveljavitev vseh predhodnih odločb tožene stranke in priznanje pravic od 16. 2. 2009 dalje. Kasneje izdano odločbo bo tožena stranka morala nadomestiti na podlagi ugotovitve, da je tožnik že prej postal invalid I. kategorije invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Preizkus pravilne uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki ga tožena stranka po določbah 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 640/2009 z dne 14. 1. 2010, Psp 604/2010 z dne 27. 1. 2011, Psp 314/2011 z dne 5. 1. 2012 in Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011). Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja na določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP, po katerem se v dokončni odločbi dejstva in dokazi upoštevajo le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Čeprav stranki soglašata, da je dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, kot ga je pridobilo sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno ugotavlja tožnikovo invalidnost I. kategorije ter izgubo delovne zmožnosti, je potrebno opozoriti, da je nesporni datum nastanka invalidnosti I. kategorije 16. 2. 2009, kar pomeni, da odločba I. stopnje, izdana 26. 11. 2008, s katero je tožena stranka zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila in se pri tem oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 14. 10. 2008, ni nezakonita. Vendar je prvostopenjska odločba zavrnilna, tožnik z njo ni pridobil pravic in zato tudi odprava ne pomeni, da so bile tožniku v breme tožene stranke neutemeljeno za nazaj priznane pravice ali koristi. Odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, se izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku (drugi odstavek 262. čl. ZPIZ-1). Z zakonito odpravo dokončne odločbe in ugotovitvijo invalidnosti I. kategorije pred njeno izdajo, je bil odpravljen tudi učinek prvostopenjske zavrnilne odločbe, zato njena odprava ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava ali kršitve postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno pritožuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Dokončna odločba, s katero je tožena stranka pritožbo zavrnila pomeni le potrditev prvostopenjske odločbe, torej je bila izdana na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja. Zahtevek za odpravo dokončne odločbe je postavljen v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZDSS-1, po kateri v socialnem sporu tožeča stranka lahko uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni bil vročen v zakonitem roku. Z izpodbijanjem zakonitosti dokončne odločbe tožnik izpodbija tudi prvostopenjsko odločbo, katere vsebina je bila z dokončno odločbo le potrjena.

Sodišče prve stopnje z razvrstitvijo tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 16. 2. 2009 ter priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni kršilo določb ZUP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). V zvezi s presojo zakonitosti prvostopenjske in drugostopenjske oziroma dokončne odločbe je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 278/2010 z dne 19. 12. 2011 pojasnilo, da se v socialnem sporu tožba praviloma vloži zoper dokončno odločbo II. stopnje in da je socialni spor v načelu spor polne jurisdikcije. Ob takšni opredelitvi je spor polne jurisdikcije smiseln le, če lahko sodišče o zakonitosti odločb tožene stranke odloča glede na dejanske ugotovitve pravno pomembnih dejstev, do katerih je prišlo do izdaje dokončne odločbe v predhodnem postopku. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede presoje zakonitosti dokončne odločbe tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča RS je sodišče druge stopnje pritožbo, da bi moralo ugotoviti zakonitost prvostopenjske odločbe do dne razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti, zavrnilo.

Tožena stranka se tudi neutemeljeno pritožuje, da bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati kasneje izdano pravnomočno odločbo o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanju ustreznih pravic. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pred pravnomočnostjo navedene zadnje odločbe pomeni, da tožnik zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma je pri njem podana poklicna invalidnost ter nima več preostale delovne zmožnosti, kot določa 1. alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Glede delovne nezmožnosti je I. kategorija invalidnosti širši pojem, kot ga ZPIZ-1 določa glede III. kategorije invalidnosti, pri kateri delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena. Sodišče na kasnejše upravne odločbe ni vezano, saj presoja sporno razmerje na podlagi dejstev in dokazov, ki so obstajali v času izdaje dokončne odločbe. Ob izdaji dokončne odločbe pa je bil tožnik po izvedenih dokazih invalid I. kategorije.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku povračilo stroškov postopka ob upoštevanju uspeha v sporu in sicer le stroške, za katere je ugotovilo, da so bili potrebni (154. in 155. člen ZPP). Toženi stranki je zato pravilno naložilo, da tožniku povrne potne stroške za prihod na pregled pri invalidski komisiji II. stopnje, v skladu z njegovim zahtevkom.