Jedro

Za pravilno odločitev o terjatvi na plačilo dodatnega dela je treba ugotoviti, kako so taka dela povezana z osnovno gradbeno pogodbo in kdo jih je naročil. Krajevna skupnost je kot ožji del občine pravna oseba samo, če je to določeno s statutom občine (glej 1. odst. 19.c člena Zakona o lokalni samoupravi) in samo v primeru ima po določbi 1. odst. 77. člena ZPP sposobnost biti pravdna stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki račun za opravljeno delo v znesku 250.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo zato, ker je ugotovilo, da je delo, ki ga je tožeča stranka nesporno opravila, naročila tožena stranka (ki naj bi torej s tožečo strank sklenila posebno pogodbo o delu). Ta pa je ves čas postopka na prvi stopnji tej trditvi tožeče stranke nasprotovala in trdila, da gre za delo v okviru gradbene pogodbe, ki jo je s tožečo stranko sklenila občina, ki bi zato morala tudi to delo plačati. Ravno to je za pravilno odločitev v tej zadevi bistveno vprašanje. Že na podlagi ugotovitve, da sta delo naročila tako B.V., ki je predsednik sveta tožene stranke, kot tudi N.S., ki je bil nadzorni organ občine pri izvajanju gradbene pogodbe, sklenjene med njo in tožečo stranko, je zaključek, da je naročnik dela tožena stranka, in da je bila torej med njo in tožečo stranko sklenjena pogodba o delu, sporen. Za pravilno oceno narave tega dela bi zato sodišče prve stopnje moralo bolj natančno razčistiti zlasti vprašanje, za kakšno delo gre glede na dela, ki jih je po pogodbi z občino izvajala tožeča stranka. Možno je, da gre za povsem samostojno delo, ki z deli po gradbeni pogodbi nima posebne zveze. Vendar pa gre potrditvah tožene stranke za delo, ki je s pogodbenimi deli tesno povezano, na kar kažejo številne okoliščine (da je bilo delo nedvomno v neki povezavi z deli po gradbeni pogodbi, da se je izvajalo na zemljišču, last občine, da ga je naročil (tudi) nadzorni organ občine). Obenem pa bi bilo treba tudi natančneje razjasniti vlogo B.V. pri izvajanju del po gradbeni pogodbi in pri naročilu spornega dela (ali je sploh nastopal kot predsednik sveta tožene stranke). Šele potem bi bilo mogoče o tožbenem zahtevku tožeče stranke pravilno odločiti.

Ker sodišče prve stopnje navedenih dejstev ni popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje na prvi stopnji. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje poleg ugotavljanja navedenih odločilnih dejstev preveriti, ali je tožena stranka sploh sposobna biti pravdna stranka. Na to vprašanja mora namreč po določbi 82. člena ZPP ves čas paziti po uradni dolžnosti.

Krajevna skupnost je namreč kot ožji del občine pravna oseba samo, če je to določeno s statutom občine (glej 1. odst. 19.c člena Zakona o lokalni samoupravi) in samo v primeru, da je to tako določeno, ima tožena stranka po določbi 1. odst. 77. člena ZPP sposobnost biti pravdna stranka.

Po določbi 3. odst. 166. člena ZPP bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.