Jedro

Drugi odstavek 20. člena Uredbe o zatočišču za živali prosto živečih vrst je potrebno razlagati tako da, ko stroške prevoza in izvajanja nalog zatočišča krije fizična ali pravna oseba (kršitelj), ki so ji bile živali na podlagi veljavnih predpisov zasežene ali zaplenjene, izterja te stroške tožena stranka sama od kršitelja. Enako velja glede uporabe šestega odstavka 30. člena Uredbe o ravnanju in načinih varstva pri trgovini z živalmi in rastlinami. Določila obeh Uredb tako zavezujejo toženo stranko kot tisto, ki je dolžna skrbeti za najdene bolne in tudi v skladu s predpisi zasežene živali.

Tudi, če bi plačilo pomenilo pripoznavo dolga, to ne bi ustvarilo samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je toženkina pogodbena obveznost za plačilo izvajanja dejavnosti zatočišča s strani tožeče stranke). Institut pripoznave dolga ima namreč le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 27.203,69 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 17.616,62 EUR od dne 18. 5. 2010 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.587,07 EUR od dne 8. 9. 2010 dalje ter pravdne stroške (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 1.252,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da ji višje sodišče ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici v delu, da je potrebno drugi odstavek 20. člena Uredbe o zatočišču za živali prosto živečih vrst (Ur. list RS, št. 98/2002 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju Uredba) razlagati tako da, ko stroške prevoza in izvajanja nalog zatočišča krije fizična ali pravna oseba (kršitelj), ki so ji bile živali na podlagi veljavnih predpisov zasežene ali zaplenjene, izterja te stroške tožena stranka sama od kršitelja. Enako velja glede uporabe šestega odstavka 30. člena Uredbe o ravnanju in načinih varstva pri trgovini z živalmi in rastlinami (Ur. list RS, 52/2004 in naslednje). Pravilno navaja tožeča stranka, da določila obeh Uredb zavezujejo toženo stranko kot tisto, ki je dolžna skrbeti za najdene bolne in tudi v skladu s predpisi zasežene živali. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje sicer iz drugih razlogov pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o opravljanju dejavnosti zatočišča za prosto živeče živali dne 5. 9. 2006 (priloga A5) in k tej pogodbi dne 7. 1. 2008 sklenjen aneks, ki je določil, da tožena stranka za opravljanje nalog zavetišča, kot izhajajo iz pogodbe, zagotavlja sredstva do višine 70.000,00 EUR. V 2. členu aneksa je tudi določeno, da je vrednost določena na podlagi ponudbe izvajalca z dne 11. 12. 2007 in cenika veterinarskih storitev izvajalca, katera sta priloga aneksa. Iz drugega odstavka 3. člena Pogodbe tudi izhaja, da tožeča stranka v zatočišče sprejeme živali, za katere je carinski organ ali inšpektor odredil zaseg na podlagi predpisov, ki urejajo ohranjanje narave in zaščito živali ter lovstvo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila medveda tožeči stranki pripeljana v oskrbo dne 6. 12. 2007 in da je tožeča stranka podala ponudbo in cenik veterinarskih storitev dne 11. 12. 2007, kjer je tudi določila ceno za velikega sesalca v znesku 5,41 EUR, na podlagi katerih je bil v januarju 2008 sklenjen aneks za opravljanje dejavnosti zatočišča za prosto živeče živali. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da direktor tožeče stranke ob pripravi cenika, na podlagi katerega je bil sprejet aneks, po lastni napaki ni vključil v finančno konstrukcijo oskrbe obeh medvedov. Tudi tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da bi ob podaji ponudbe tožeča stranka, ki je že imela v zavetišču dva mladiča rjavega medveda, lahko to okoliščino upoštevala, pa je ni. Cenika, ki ga je tožeča stranka priložila z dne 18. 3. 2008, pa tožena stranka ni nikoli sprejela, niti potrdila in tako ne velja.

7. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o opravljanju dejavnosti zatočišča za prosto živeče živali, kjer se je tožena stranka zavezala v oskrbo sprejeti tako bolne in ranjene živali ter zapuščene mladiče, ki sami niso sposobni preživeti v naravi, kot tudi živali, ki so bile na podlagi kršitve predpisov kršiteljem zasežene. Za izvajanje teh nalog se je tožena stranka zavezala plačati znesek 70.000,00 EUR v letu 2008 (po sklenjenem aneksu). Tožeča stranka je imela možnost vključiti ceno za oskrbo dveh medvedov, preden je bil sprejet aneks, pa tega po lastni napaki ni storila.

8. Glede pritožbenih navedb o kratkotrajni oskrbi živali, za katero naj bi se zavezala (kar pomeni največ tri mesece), medveda pa sta bila pri njej več kot eno leto, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz drugega odstavka 9. člena Uredbe o zatočišču za živali prosto živečih vrst izhaja, da je trajanje začasne oskrbi živali, ki so bile zaplenjene ali zasežene (2. in 3. točka prvega odstavka 6. člena Uredbe) odvisno od dokončne odločbe, na podlagi katere je bila žival zaplenjena ali zasežena. Glede na navedeno bi tožeča stranka ob pripravi cenika lahko upoštevala, da bo oskrba trajala več kot tri mesece, kar pa je tudi sama predvidevala, saj je to navedla v II. točki prve pripravljalne vloge. Da je računala s tem, da bosta medveda ostala pri njej dalj časa, izhaja tudi iz njenih navedb v isti vlogi, da je že konec leta 2007 začela pripravljati ogrado zanju. Tako bi morala ob pripravi cenika za leto 2008 tudi to možnost vključiti v svojo ponudbo.

9. Glede stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s postavitvijo zaščitne ograde zaradi tega, ker sta bila medveda nameščena za dalj časa, pa pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka kot sopogodbenik tožene stranke izbrana tudi zaradi tega, ker je v tretjem in četrtem odstavku 15. člena Uredbe določeno, da mora izvajalec nalog zatočišča imeti ustrezne bivalne prostore, kot so kletke, ograde itd. Takšna zaveza izhaja tudi iz pogodbe sklenjene med pravdnima strankama (2.člen pogodbe). Tega ne more spremeniti niti pritožničino zatrjevanje, da naj bi bila medveda nameščena dalj časa, iz razlogov, ki so glede trajanja oskrbe zaseženih živali navedeni v prejšnji točki obrazložitve predmetne sodbe.

10. Glede pritožbenih navedb, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni izreklo glede tega, da je tožena stranka oskrbo za medveda plačala od dneva zasega do 6. 1. 2008 po posebnem računu in da navedeno plačilo predstavlja konkludentno priznanje dolga v smislu drugega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da iz sodne prakse (sodba III Ips 33/2007) izhaja, da je takšno naziranje pravno zmotno. Tudi, če bi plačilo pomenilo pripoznavo dolga, to ne bi ustvarilo samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je toženkina pogodbena obveznost za plačilo izvajanja dejavnosti zatočišča s strani tožeče stranke). Institut pripoznave dolga ima namreč le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem (glej zlasti 341. in 364. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

11. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

12. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).