Jedro

Z enkratno opustitvijo izvršitve delovne naloge niso izpolnjeni vsi znaki hujše kršitve delovnih obveznosti - pogosto neizpolnjevanje, oziroma nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 15.9.1992, s katerim je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti in mu je bil preklican pogojno odložen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sklepa upravnega odbora z dne 29.9.1992, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep disciplinske komisije. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 138. člena Pravilnika o delovnih razmerjih - pogostnega neizpolnjevanja oziroma nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti - , ker 27.7.1992 ni pravočasno izobesil osmrtnic. S tem pa so bili tudi izpolnjeni pogoji za preklic pogojno odložene izvršitve že izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno razsodilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Tudi po ugotovitvah drugostopnega sodišča bi tožnik osmrtnice moral izobesiti že v nedeljo popoldne, ker je vedel, da bo v ponedeljek odsoten, in da ni nobenega opravičljivega razloga, da tega ni storil. Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi opozoril na pomanjkljivosti in nepravilnosti dokaznega postopka, vendar drugostopno sodišče tega ni upoštevalo, pač pa je samo delno ocenilo izvedene dokaze. Pri tem pa ni navedlo, zakaj nekaterim pričam verjame, nekaterim pa ne, ter zakaj ni upoštevalo odredbe direktorja tožene stranke, po kateri so se osmrtnice izobešale prvi delovni dan. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je ta neutemeljena, zato predlaga, da se ji ne ugodi.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon tudi izrečno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da morajo biti revizijski razlogi določno navedeni in obrazloženi in da je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. V reviziji ni določno navedeno, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, zato je revizijsko sodišče lahko le ugotavljalo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Takšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 1. točki 138. člena pravilnika o delovnih razmerjih - pogosto neizpolnjevanje oziroma nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Za tožnika pa je bilo ugotovljeno, da 26.7.1992 ni pravočasno (dopoldne) izobesil osmrtnic, torej samo enkratna nepravočasna izpolnitev delovne obveznosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavani kršitvi niso podani vsi znaki očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ker ni ugotovljeno pogosto neizpolnjevanje oziroma nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Pogosto pomeni najmanj trikrat ali večkrat. Pač pa so v ugotovljenem tožnikovem ravnanju podani vsi znaki lažje kršitve delovne obveznosti iz 4. točke 137. člena Pravilnika o delovnih razmerjih - nekvalitetno in nepravočasno opravljanje delovnih nalog. Pri tožniku zato tudi niso izpolnjeni pogoji za preklic pogojno odloženega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja iz 2. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavilo, da se bo tožniku lahko izrekel eden od disciplinskih ukrepov, ki se lahko izreče za lažjo kršitev delovne obveznosti, upoštevajoč pri tem vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro oziroma težo disciplinskega ukrepa.

Zaradi navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).