Jedro

Presoja o finančnih možnostih preživninskega zavezanca in pomanjkanja sredstev za preživljanje invalidske upokojenke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo mesečno plačevanje preživnine v znesku 5000,00 SIT namesto dosedanje preživnine v znesku 44,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi smiselno zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču smisleno predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da tožnica prejema zajamčeni osebni dohodek, ki mora ponekod zadostovati tudi za preživljanje dveh oseb. Če pa si ne more privoščiti časopisa, frizerja in kozmetike, to ne more biti odločilno. Tega si tudi toženčeva sedanja žena in toženec ne moreta privoščiti. Nadalje se ne strinja z izhodiščem, ki upošteva le bolezen tožnice, njegove in bolezni njegove sedanje sedanje žene pa ne. Opisuje še, kako si je svojo pokojnino prislužil s trdim delom, in izraža željo, da naj ima pokojnino tisti, ki mu stoji ob strani. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje oceni obeh sodišč, da invalidska pokojnina v znesku 21.671,00 SIT, ki jo prejema tožnica, ne zadostuje za njeno preživljanje. Upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o toženčevih prejemkih (pokojnina v znesku 57.981,50 SIT) in njegovih drugih preživninskih obveznostih (njegova sedanja žena prejema le 14.944,00 SIT nadomestila) pa se revizijsko sodišče strinja tudi s presojo, da prisojena zvišana preživnina v znesku 5000,00 SIT ustreza finančnim možnostim toženca (81. čl. ZZZDR v zvezi s 5. odst. 132. čl. istega zakona). V takšni situaciji pa ne more biti odločilna primerjava tožničine invalidske pokojnine z zajamčenim dohodkom.

Res je tožnica med izdatki za preživljanje naštela tudi stroške za kozmetiko, frizerja in časopis. Vendar toženec, ko navaja, da si takšnih izdatkov ne more privoščiti ne on ne njegova sedanja žena, prezre, da sodišče ni zvišalo doslej simbolične preživnine v celotnem zahtevanem znesku. Prvostopenjsko sodišče je zvišanje preživnine med drugim utemeljilo z obrazložitvijo, da bo tožnici prisojeni znesek skupaj s pokojnino zadostoval le za najnujnejša sredstva za preživetje, drugostopenjsko pa, da tožničine potrebe s toženčevim prispevkom ne bodo povsem pokrite. Omenjeni izdatki tedaj niso bili odločilni za izpodbijano zvišanje preživnine. Prav tako je potrebno pritrditi tožencu, da je sodišče upoštevalo le tožničino bolezen, njegove in bolezni njegove sedanje žene pa ne. Toda, sodiščema zaradi tega ni moč očitati zmotne uporabe materialnega prava. Tožničina bolezen namreč vpliva na njeno pridobitno sposobnost in s tem na njeno možnost zagotavljanja potrebnih sredstev za preživljanje s pridobivanjem dodatnega zaslužka. Zatrjevano zdravstveno stanje toženca in njegove žene pa samo zase še ne vpliva na finančne možnosti toženca za plačevanje prisojenega zneska. Materialno pravo (81. čl. ZZZDR v zvezi s 5. odst. 132. čl. istega zakona) sta tako sodišči po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).