Jedro

Pri ZPIZ-2K gre za ureditev, brez katere tožnica pogojev za starostno pokojnino niti 1. 11. 2021 še ne bi izpolnjevala. Zaradi pretvorbe pojma pokojninske dobe brez dokupa je tožena stranka v to obdobje pravilno upoštevala tudi čas, ko je bila tožnica prostovoljno zavarovana. Tožnica s stališčem, da bi bilo treba starostno pokojnino priznati že z 11. 11. 2015, ko naj bi dejansko izpolnila pogoje, ne more uspeti. Po določbi 2. člena ZPIZ-2K na novo odmerjena pokojnina pripada od začetka uporabe tega zakona, tj. z dnem 1. 11. 2021. To določbo sta tožena stranka, ki je na tej podlagi izdala izpodbijani odločbi, in sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2022 in št. ... z dne 14. 4. 2022 in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podredno, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Predlog, da se sproži postopek presoje ustavnosti in zakonitosti je sodišče zavrnilo. Sklicevalo se je na stališče Ustavnega sodišča RS, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti široko polje odločanja oziroma normiranja. Z navedenim stališčem se ne strinja. Ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2) ni izpolnjevala pogojev za pridobitev starostne pokojnine temveč le predčasne, saj zakon ni upošteval dokupljene dobe. Iz obrazložitve predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ‑2K) je navedeno, da je cilj "poprava krivic" zaradi uvedbe pojma "pokojninske dobe brez dokupa". Razlog za spremenjene pogoje za upokojitev ter uvedbo pojma pokojninske dobe brez dokupa je dejstvo, da je bila pokojninska blagajna obremenjena s pravicami, ki niso bile v zadostni meri pokrite s plačanimi prispevki. Ne glede na to, da ureditev v ZPIZ-2 ni bila razglašena za protiustavno in nezakonito, pa je bila z novelo ZPIZ-2K uzakonjena poprava krivic tistim zavarovancem, ki so pred uvedbo ZPIZ-2 plačevali prispevke za pravico, ki so jo upravičeno pričakovali, a jim jo je zakonodajalec z uveljavitvijo ZPIZ-2 odrekel z uvedbo pojma pokojninske dobe brez dokupa.

Ne strinja se s stališčem sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za poseg v ustavne pravice. ZPIZ-2K še vedno ni odpravil vseh krivic. Začetek veljavnosti je namreč vezal na 1. 11. 2021, ne pa na čas, ko so zavarovanci dejansko izpolnili pogoje. Podano je protiustavno stanje, ki se kaže v kršitvi 22. in 50. člena Ustave RS ter kršitvi lastninske pravice iz 33. in 67. člena Ustave RS. Vse do uveljavitve ZPIZ-2K ji ni bila priznana pravica do starostne pokojnine, zaradi uveljavitve pojma pokojninske dobe brez dokupa, zaradi česar je imela nižje odmerjeno predčasno pokojnino, ki ji je bila odmerjena v višini 62,84 % od dejanske pokojninske osnove. Tako zmanjšano pokojnino je prejemala vse do 1. 11. 2021. Zmanjšanje pokojnine za 12 % po drugem odstavku 38. člena ZPIZ-2 je bilo, do uveljavitve novele ZPIZ-2K, trajno.

S tem, ko je ZPIZ-2K vezal veljavnost na dan 1. 11. 2021, namesto na dejansko izpolnjevanje pogojev, to je na dan 11. 11. 2015, je posegel v njen lastninski položaj. Podani so temelji za presojo ustavnosti in zakonitosti 2. člena ZPIZ-2K. Sodišče bi moralo postopek prekiniti ter sprožiti presojo ustavnosti in zakonitosti, saj iz izpodbijane ureditve ne izhaja stvaren in razumen razlog, zakaj se zavarovancem priznava pravica šele z uveljavitvijo ZPIZ-2K. S tem ko sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj je izpodbijana ureditev ustavno skladna, je storilo bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preskusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve določb postopka.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da se sodbe ne da preizkusiti in da smiselno obstoji kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno zakaj v obravnavanem primeru ne gre za poseg v ustavne pravice,4 in je sodbo mogoče preizkusiti, zato nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Predmet socialnega spora je dokončna odločba z dne 25. 8. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 14. 4. 2022, s katero je tožena stranka tožnici odmerila starostno pokojnino v višini 717,75 EUR na mesec od 1. 11. 2021 dalje. Tožnica se zavzema za priznanje starostne pokojnine že od 11. 11. 2015 dalje.

6. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v ZPIZ‑2K, ki se uporablja od 1. 11. 2021. ZPIZ-2K v 2. členu določa, da se uživalcem pokojnin, ki so z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje med 1. 1. 2013 in prvo prekinitvijo uveljavili pravico do starostne ali predčasne pokojnine po zakonu, zavod v šestih mesecih od začetka uporabe tega zakona po uradni dolžnosti na novo odmeri starostno pokojnino oziroma odmeri starostno pokojnino namesto predčasne. Pri tem se upošteva čas prostovoljne vključitve od 1. 1. 2013 do prve prekinitve v obvezno zavarovanje kot pokojninska doba brez dokupa, če so se prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012 in pod pogojem, da so bili za to obdobje plačani prispevki. Uživalcem pokojnin na novo odmerjena pokojnina pripada od začetka uporabe tega zakona.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 17. 12. 2015 priznana pravica do predčasne pokojnine od 11. 12. 2015 dalje v znesku 531,48 EUR na mesec. Dne 10. 12. 2015 je dopolnila 39 let in 13 dni pokojninske dobe, pri čemer je pokojninska doba brez dokupa znašala 34 let, 5 mesecev in 3 dni. Ob upoštevanju starosti je izpolnila pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine (29. člen ZPIZ-2)5. Tožnica je bila od 21. 10. 2011 do 19. 12. 2014 prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. Obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje pred 1. 1. 2013 se je že upoštevalo kot pokojninska doba brez dokupa, ne pa tudi obdobje v trajanju 1 leto, 11 mesecev in 19 dni, tj. od 1. 1. 2013 do 19. 12. 2014. 8. Z novelo ZPIZ-2K se je spremenil pojem pokojninske dobe brez dokupa (1. člen ZPIZ-2K) določen v 23. točki 7. člena ZPIZ-2. V pokojninsko dobo brez dokupa se od 1. 11. 20216 šteje tudi obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 1. 1. 2013. Da se takšno obdobje šteje kot pokojninska doba brez dokupa morata biti izpolnjena še dva pogoja, tj. da je oseba prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje pred 31. 12. 20127 in da so bili za to obdobje plačani prispevki.

9. Tožena stranka je v skladu z 2. členom ZPIZ-2K po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Ugotovila je, da je tožnica dopolnila 39 let in 13 dni pokojninske dobe brez dokupa in je s pričetkom uporabe ZPIZ-2K izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine. Tožena stranka ji je priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 717,75 EUR na mesec od 1. 11. 2021 dalje.

10. Pri ZPIZ-2K gre za ureditev brez katere tožnica pogojev za starostno pokojnino niti 1. 11. 2021 še ne bi izpolnjevala. Zaradi pretvorbe pojma pokojninske dobe brez dokupa je tožena stranka v to obdobje pravilno upoštevala tudi čas 1 leta, 11 mesecev in 19 dni, tj. od 1. 1. 2013 do 19. 12. 2014, ko je bila tožnica prostovoljno zavarovana. Tožnica s stališčem, da bi bilo potrebno starostno pokojnino priznati že s 11. 11. 2015, ko naj bi dejansko izpolnila pogoje ne more uspeti.8 Ob dejstvu, da so določbe pokojninske zakonodaje kogentne narave in jih ni mogoče uporabljati drugače kot se glasijo, ni utemeljeno. Po določbi 2. člena ZPIZ-2K na novo odmerjena pokojnina pripada od začetka uporabe tega zakona. Torej z dnem 1. 11. 2021. To določbo sta tožena stranka, ki je na tej podlagi izdala izpodbijani odločbi in sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevala.

11. Tožnica v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno vztraja na stališču, da je podana neustavnost določbe 2. člena ZPIZ-2K. Ustavno sodišče RS je pri odločanju o skladnosti ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS (pravica do socialne varnosti), že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja. Zakonodajalec ima pri normativnem urejanju široko polje proste presoje. Za obdobje pred 1. 1. 2013, ko je veljal ZPIZ-19, zakonodaja ni poznala razlikovanja med pokojninsko dobo brez dokupa in pokojninsko dobo z dokupom. Pojem pokojninske dobe brez dokupa je uvedel ZPIZ-2.10 Ustavno sodišče RS (odločba št. U-I-246/2013) je že odločilo, da inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni protiustaven. Pri presoji četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je izpostavilo, da z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa ne gre za kršitve določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Poudarilo je, da lahko zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja.

Ureditev, da se vključitev v prostovoljno zavarovanje upošteva kot pokojninska doba brez dokupa in se tako odmerjena pokojnina prizna šele z začetkom veljavnosti spremembe zakona, po oceni pritožbenega sodišča ne more biti neustavna. Zlasti ob upoštevanju navedenega stališča Ustavnega sodišča RS. Posledično pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. člena ZPIZ-2K po 156. členu Ustave RS.

12. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi utemeljeno štelo za pravilni in zakoniti ter tožbeni zahtevek zavrnilo (81. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih11 (ZDSS-1). Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 162/2021. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 4 11. točka obrazložitve. 5 S pokojninsko dobo brez dokupa ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. 6 Ko se je začel uporabljati ZPIZ-2K. 7 Vendar zgolj do prve prekinitve zavarovanja. 8 Drugačna razlaga bi pomenila retroaktivno veljavo predpisa in imela retroaktivne posledice. Prepoved povratne veljave pravnih aktov je prepovedana že s 155. členom Ustave RS. 9 Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl. 10 Po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2 ne glede na določbo prvega odstavka tega člena pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. 11 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.