Jedro

Plača predstavlja osnovo za obračun nadomestila plače, sestavljajo pa jo vse postavke plače, ki so naštete po drugem odstavku 126. člena ZDR in ZDR-1 in ne le osnovna plača in dodatek za delovno dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto razliko v plači za obdobje od avgusta 2012 do aprila 2017 od posameznih zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz izreka (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (III. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 833,12 EUR (neupravičeno prejeto minulo delo), v znesku 3.431,31 EUR (neupravičeno izplačan uskladitven dodatek) in v znesku 5.857,08 EUR (neupravičeno povečana osnova kot delovna uspešnost). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 263,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. S sklepom z dne 18. 12. 2019 je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške sodne takse v znesku 181,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka ter zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrže oziroma zavrne, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da stroške sodne takse v celoti naloži v plačilo tožniku, podredno, pa da sodbo v izpodbijanem delu in sklep razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožena stranka od 1. 10. 2011 dalje tožniku osnovno plačo nepravilno obračunavala tako, da mu je izplačala uskladitven dodatek v znesku 75,83 EUR iz 3. točke prvega člena Tarifne priloge 2011 KP1, kar velja tudi za obdobje od 1. 7. 2013 dalje, ko naj določila KP1 o izplačilu tega dodatka sploh ne bi več veljala. Po mnenju sodišča bi morala tožena stranka tožniku osnovno plačo obračunavati na način, kot izhaja iz 5. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev družbe (Pravilnik). Navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožena stranka z obračunavanjem uskladitvenega dodatka kompenzirala dvig izhodiščnih plač, na ta način pa tožniku na podlagi internih pravilnikov in vsakokratne pogodbe o zaposlitvi nudila celo ugodnejši položaj, kot bi mu šel po veljavnih predpisih. Meni, da je zanemarilo dejstvo, da tožniku izplačana plača ni bila nikoli nižja od tiste, dogovorjene v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožniku napačno obračunavala nadomestilo za čas odsotnosti z dela zaradi državnega praznika oziroma dela prostega dneva ter letnega dopusta. Oprlo se je zgolj na določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oziroma ZDR-1, zanemarilo pa je določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. V kolikor bi navedeno določbo upoštevalo, bi ugotovilo, da je izračun za nadomestilo plače zajemal osnovno plačo, povečano za dodatek za delovno dobo, sicer bi bilo nadomestilo za dopust višje kot pa nadomestilo, ki ga prejme za delovne dni. Navaja, da je glede dodatka za delovno dobo sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik neutemeljeno zahteva dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto zaposlitve pri drugih delodajalcih in 0,6 % za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki, vendar je v nadaljevanju napačno presodilo, da tožniku iz tega naslova zaradi nepravilnega obračuna osnovne plače tožena stranka dolguje še glavnične zneske, ki izhajajo iz prve točke izreka sodbe. Navaja, da je bil uskladitven dodatek določen namesto povečanja osnovnih plač in tako upravičeno ni bil vključen v izračun dodatkov. Nasprotuje zaključku sodišča, ki je zavrnilo pobotni ugovor, da zaradi pomote pri obračunu plač ni mogoče trditi, da je tožena stranka tožniku izplačala znesek, za katerega je vedela, da ga ne dolguje. Sklicuje se, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da tožnika ni obravnavala ugodneje zavestno in po lastni volji, temveč pomotoma, pri čemer ji pomota ne mora iti v škodo. Meni, da je pobotni ugovor utemeljen tako glede zmotno izplačanega dodatka za minulo delo in uskladitvenega dodatka po KP kot tudi neupravičeno povečane osnove za delovno uspešnost. Glede izplačanega uskladitvenega dodatka zatrjuje, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnika, da mu je tožena stranka ves čas izplačevala uskladitven dodatek po lastni volji, ker je že od samega začetka zaradi jasnega določila kolektivne ureditve vedela, da tega dodatka ne dolguje, ker ni sklenila dogovora s sindikatom. Iz zapisnika o zaslišanju priče A.A. ne izhaja, da bi bila tožena stranka seznanjena z ukinitvijo uskladitvenega dodatka, prav tako pa je tudi priča B.B. pojasnila, da se je osnovna plača ves čas obračunavala enako in da se je šele po prejemu tožbe tožnika seznanila s tem, da niso upoštevane najnižje osnovne bruto plače, določene s kolektivno pogodbo. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnem dejstvu odloči nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 6. 9. 2019, na kateri sta bila med drugim zaslišana prokurist tožene stranke A.A. in B.B. ter med samim prepisom tega zvočnega posnetka. Glede ugodnejšega obračuna dodatka za minulo delo in dodatka za nadurno delo poudarja, da zgolj zaradi sklicevanja na 46. in 47. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije v svojem sklepu z dne 16. 12. 2014 ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka vedoma izplačala tožniku večje zneske kot mu pripadajo. Meni, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti neutemeljen, zato posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka in sklep sodišča prve stopnje v katerem je toženi stranki naloženo plačilo sodne takse. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožben očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je bilo izplačilo uskladitvenega dodatka pogojeno s predhodno sklenitvijo pisnega sporazuma med sindikatom družbe po Tarifni prilogi 1 o tem, da se znesek uskladitve vključi v sistem plač in le ti delodajalci so lahko od 1. 10. 2011 izplačevali mesečni znesek uskladitvenega dodatka v višini 75,83 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je s Tarifno prilogo 2013 št. 1 h KP1 ta določba spremenjena tako, da so bile določene najnižje osnovne plače za posamezne tarifne razrede od 1. 7. 2013 dalje in od tedaj dalje ni bila več mogoča drugačna ureditev na podlagi pisnega dogovora s sindikatom družbe o izplačevanju uskladitvenega dodatka. To bistveno kršitev pritožba uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožben razlog nepravilnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V sodbi tudi ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni nepravilno povzelo izpovedi prokurista A.A. in priče B.B.. Dejstvo, da se pritožba z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, ne pomeni obstoja te s pritožbo očitane kršitve.

8. V predmetnem sporu tožnik od tožene stranke za obdobje od avgusta 2012 do aprila 2017 uveljavlja plačilo razlike v osnovni plači, na opravljeno nadurno delo plačilo dodatka za delovno uspešnost in delovno dobo, plačilo nadomestila plače za odsotnost zaradi državnega praznika in letnega dopusta in plačilo razlike dodatka za delovno dobo, vse pa s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika delno ugodilo.

9. Za toženo stranko je veljala Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami - KP1) do 31. 10. 2014, medtem ko je od 1. 11. 2014 do konca vtoževanega obdobja veljala Kolektivna pogodba (Ur. l. RS, št. 78/2014 s spremembami - KP2). Upoštevajoč navedeni kolektivni pogodbi je najnižja osnovna bruto plača na uro 1. TR znašala : - od 1. 10. 2011 do 30. 6. 2013 v višini 2,79 EUR, - od 1. 7. 2013 do 31. 10.2014 v višini 2,88 EUR in - od 1. 11. 2014 do 30. 4. 2017 v višni 2,95 EUR.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja : - da je tožena stranka količnika iz pogodbe o zaposlitvi tožnika ni pomnožila z vsakokratno najnižjo osnovno plačo 1. tarifnega razreda, saj je bila vrednost na plačilnih listah vedno 2,54 EUR; - da je tožena stranka izplačevala delavcem dodatek, ki je bil določen v drugi točki Tarifne priloge 2011 h KP1, po kateri se za delavce pri delodajalcih, ki so dosegli pisni dogovor s sindikatom družbe po Tarifni prilogi 1, znesek uskladitve vključi v sistem plač, pri čemer ti delodajalci od 1. 10. 2011 dalje izplačujejo uskladitveni dodatek v mesečnem znesku 75,83 EUR; - da je bil s sprejemom Tarifne priloge št. 2013 ta dodatek z dnem 1. 7. 2013 ukinjen, kar je bilo sanirano z določitvijo višjih osnov v tarifnih razredih.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo izplačilo uskladitvenega dodatka pogojevano s predhodno sklenitvijo tovrstnega sporazuma s sindikatom družbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri toženi stranki sindikat ni bil organiziran, kar posledično pomeni, da tožena stranka ni sklenila dogovora s sindikatom v smislu drugega odstavka 2. člena Tarifne priloge h KP1. Tožena stranka tega tudi ni zatrjevala. Zato je tožena stranka od 1. 10. 2011 dalje tožniku osnovno plačo nepravilno obračunavala tako, da mu je izplačevala zgolj uskladitveni dodatek 75,83 EUR. Pravilnik o plačah in drugih prejemkih družbe (B1) v 5. členu določa, da je osnovna plača zmnožek nominalne vrednosti izhodiščne plače za relativno razmerje 1,00, ki je določena s kolektivno pogodbo, in relativnega razmerja temeljnega TR oziroma PR, v katerega je razvrščeno delovno mesto. Tožena stranka bi tako morala tožniku obračunavati osnovno plačo na tak način, ki je bil povzet tudi v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Z namenom izračuna pravilnega zneska tožniku pripadajoče osnovne bruto plače je sodišče postavilo izvedenca, ki mu je naložilo, naj upošteva tožnikov TR, PR in relativno razmerje ter izračuna, do kolikšnega zneska osnovne plače je bil tožnik upravičen glede na določila vsakokratne veljavne panožne kolektivne pogodbe, saj za tožnika in toženo stranko ni veljala ureditev kolektivne pogodbe o izplačilu mesečnega zneska uskladitvenega dodatka. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da je sodišče spregledalo, da je v urnem znesku najnižje osnovne plače po KP že vključen uskladitven dodatek, medtem ko slednji v znesku izplačane osnovne plače tožnika ni bil vključen, ker je tožena stranka izplačevala tožniku uskladitveni dodatek v mesečnem znesku 75,83 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedencu naložilo, da izračuna tudi, ali tožena stranka v primeru upoštevanja pravilnega obračuna osnovne bruto plače in iz nje izhajajoče urne postavke dolguje tožniku še kakšne razlike iz naslova obračunane delovne uspešnosti nadurnega dela nočnih in popoldanskih ur ter s tem zvezanih dodatkov.

12. Neutemeljena je pritožba glede nadomestila plače za čas odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo sedmega odstavka 137. člena ZDR in ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti; če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti; če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi; višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Podobna določila so vsebovana v tretjem in četrtem odstavku 49. člena KP1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da plača predstavlja osnovo za obračun nadomestila plače, sestavljajo pa jo vse postavke plače, ki so naštete po drugem odstavku 126. člena ZDR in ZDR-1 in ne le osnovna plača in dodatek za delovno dobo, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije1. Izvedencu je tudi naložilo, da upoštevajoč določila ZDR in ZDR-1 ter kolektivne pogodbe izračuna kolikšno nadomestilo je za čas državnega praznika oziroma dela prostih dni ter dopusta pripadalo tožniku, upoštevajoč pravilno tolmačenje pojma plače in upoštevajoč pravilnega obračuna osnovne bruto plače in drugih elementov plače. Upoštevajoč izdelano izvedensko mnenje ter postavljeni tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo glavnične zneske, ki izhajajo iz I. točke tožbenega zahtevka, v presežku pa je sodišče zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Pritožba same višine prisojenih zneskov ne izpodbija.

13. Tožena stranka je uveljavljala v pobot znesek 3.431,31 EUR, kar predstavlja neupravičeno izplačan uskladitveni dodatek, 833,12 EUR, kar predstavlja dodatek za delovno dobo in znesek 5.857,08 EUR, kar predstavlja dodatek za nadurno delo. Navajala se je, da je tožniku navedene zneske izplačala zaradi pomote pri obračunu plač s sklicevanjem na 191. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ). Iz navedene določbe izhaja, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor ni utemeljen.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku uskladitveni dodatek izplačevala kljub temu, da je bilo to pogojevano s predhodno sklenitvijo dogovora s sindikatom delodajalca, ki pa pri toženi stranki sploh ni bil organiziran. Tožena stranka je ves čas izplačevala uskladitven dodatek po lastni volji, čeprav so bila določila kolektivne ureditve jasna in je vedela, da tega dodatka ne dolguje, ker ni izpolnila temeljnega pogoja (sklenitev dogovora s sindikatom). Sicer pa v konkretnem primeru sploh ni prišlo do okoriščenja tožnika, saj je sodišče izvedencu naložilo, da za namen ugotavljanja dolgovane razlike v osnovni plači zneske, ki predstavljalo pravilno obračunano bruto plačo tožnika, zniža za zneske izplačanega uskladitvenega dodatka.

15. Glede v pobot uveljavljene terjatve v znesku 833,12 EUR je tožena stranka navajala, da je tožniku iz naslova dodatka za delovno dobo od novembra 2014 dalje neupravičeno izplačala razliko med obračunanim dodatkom v višini 0,5 % za skupno delovno dobo in med 0,6 % dodatkom za delovno dobo le pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za neupravičeno pridobitev, saj je za izplačilo 0,5 % dodatka za skupno delovno dobo obstajala pravna podlaga. Tožena stranka je s sklepom z dne 16. 12. 2014 (B2), citirajoč 46. in 47. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, določila, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe. Tudi iz izpovedbi prokurista tožene stranke A.A. in vodje računovodske službe B.B. izhaja, da se je tožena stranka odločila za ugodnejšo obravnavanje delavcev in jim je priznala 0,5 % dodatek za celotno delovno dobo tudi tedaj, ko to ni bilo več zahtevano z zakonodajo. Zato so nasprotne pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

16. Neutemeljeno pritožba izpodbija v pobot uveljavljeno terjatev v višini 5.857,08 EUR iz naslova dodatka za nadurno delo. Tožena stranka je zatrjevala, da je za obračun dodatka za nadurno delo upoštevala 50 % osnovne plače in ne 45 %, kot bi tožniku to pripadalo po kolektivni pogodbi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka sprejela za delavce ugodnejšo ureditev in s sklepom z dne 16. 12. 2014 odločila (B2), da delavcu pripada dodatek za nadurno delo v višini 50 % osnovne plače delavca. Tožena stranka je tak sklep sprejela ob poznavanju 46. člena KP2, saj ga v uvodu sklepa citira. Tudi iz izpovedb prokurista in vodje finančno računovodske službe izhaja, da se je tožena stranka odločila za ugodnejšo obravnavo delavcev in določila 50 % dodatek za nadurno delo namesto 45 %. Glede na navedene dejanske ugotovitve se pritožba neutemeljeno sklicuje na neupravičeno obogatitev tožnika.

17. Ob pravilni odločitvi o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov delni uspeh v pravdi v višini 53 % (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer pritožba posameznih postavk odmerjenih stroškov ne izpodbija. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 18. 12. 2019, v katerem je naknadno odločilo o stroških sodne takse, pri tem pa pravilno upoštevalo tudi doseženi uspeh tožene stranke v višini 47 %.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) in sicer 625 točk (4. točka Tarifne številke 15), 12,50 točke za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 466,65 EUR. Tožena stranka je tožniku ta znesek dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1 Glej VIII Ips 170/2012 in VIII Ips 472/2008.