Jedro

Obrazci prometnih dovoljenj nimajo lastnosti listin v smislu VII. odstavka 126. člena KZ, ki določa, da je listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, ki je primeren in namenjen za dokaz takšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. S pojmom primernost predmeta je mišljeno predvsem to, da ima predmet neke objektivne lastnosti, da lahko velja kot listina (npr. obstojnost, možnost zaznavanja z vidom oziroma izjemoma tudi z drugimi čutili, sposobnost za forenzično obravnavanje in tako dalje). Druga lastnost, ki se pri predmetu zahteva zato, da lahko postane listina, pa je njegova namenjenost za dokazovanje, le-ta pa se pridobi šele z ravnanjem človeka, ki vnaša v listino svojo izjavo. Namenjenost za dokazovanje je subjektivna lastnost listin, ki jim jo podeljuje avtor izjave pri sestavljanju.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila I. odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki I. odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega D.N. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odstavku 256. člena KZ.

Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V skladu z določilom II. odstavka 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog zavrglo, ker dejanje, opisano v izreku obtožnega akta, ni kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče namreč sprejema mnenje prvostopenjskega sodišča, da obrazci prometnih dovoljenj nimajo lastnosti listin v smislu VII. odstavka 126. člena KZ, ki določa, da je listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, ki je primeren in namenjen za dokaz takšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. S pojmom primernost predmeta je mišljeno predvsem to, da ima predmet neke objektivne lastnosti, da lahko velja kot listina (npr. obstojnost, možnost zaznavanja z vidom oziroma izjemoma tudi z drugimi čutili, sposobnost za forenzično obravnavanje in tako dalje). Druga lastnost, ki se pri predmetu zahteva zato, da lahko postane listina, pa je njegova namenjenost za dokazovanje, le-ta pa se pridobi šele z ravnanjem človeka, ki vnaša v listino svojo izjavo. Namenjenost za dokazovanje je subjektivna lastnost listin, ki jim jo podeljuje avtor izjave pri sestavljanju. Prav ta lastnost listine je odločilna, da se na njej stori kaznivo dejanje materialne falsifikacije, s katerim se listina krivo pripiše drugemu avtorju. V obravnavanem primeru pa bianco obrazci oziroma blanketi prometnih dovoljenj nimajo te druge takoimenovane subjektivne lastnosti, ki se pri predmetu zahteva zato, da lahko postane listina, to pa je, kot je bilo že omenjeno, namenjenost za dokazovanje, le-ta pa se pridobi šele z ravnanjem človeka, ki vnaša v listino svojo izjavo. To pa pomeni, da dokler obrazec oziroma blanket ni izpolnjen in podpisan, ne velja za listino, zato tudi ne more biti predmet ponarejanja listin. Tako je zaključek prvostopenjskega sodišča, da opis dejanja, da naj bi obdolženi hranil obrazce prometnih dovoljenj določenih serijskih številk, ki pa naj bi bili krivi, saj niso odtisnjeni v tehniki "knjigotisk", vodni znak RS ni integriran v papirju, papir pa v ultravijolični svetlobi flouscira, ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odstavku 256. člena KZ, pravilen. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da bi v obravnavanem primeru hramba bianco krivih obrazcev prometnih dovoljenj določenih serijskih številk lahko pomenila pripravljalna dejanja (pripravljalna dejanja so objektivno zaznavne manifestacije storilčeve odločitve, da bo storil kaznivo dejanje, vendar z njimi storilec še ne uresničuje kakšnega zakonskega znaka kaznivega dejanja), ki pa za obravnavano kaznivo dejanje niso kazniva.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (III. odstavek 402. člena ZKP).