Jedro

Gole kršitve pravice do izpovedi ni najti v drugem odstavku 339. člena ZPP, kjer so taksativno naštete vse absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zlorabilo instituta zaslišanja strank, ker je del svoje energije porabilo za to, da bi se stranki poravnali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstojita tožničina terjatev do toženca v znesku 1.118,70 EUR (I. točka izreka) in tudi toženčeva terjatev do tožnice v isti višini (II. točka izreka). Ti dve terjatvi je pobotalo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi je pojasnilo, (1) da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi pogodbe o izvedbi javnega naročila "Vodenje projektne pisarne Centra za kreativnost" (CzK), št. JNo3-2017 z dne 16. 11. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba), (2) da je s to Pogodbo tožnica sprejela obveznost vzpostavitve vodenja projektne pisarne CzK, toženec pa se je zavezal za opravljeno delo tožnici mesečno plačevati po 2.720,30 EUR, (3) da je tožnica za toženca pri Ministrstvu za kulturo oddala zahtevek za izplačilo tistih zneskov, ki jih je toženka avansirala za izvedbo sofinanciranja projekta CzK, (4) da je bil ta zahtevek zavrnjen, (5) da je tožnica 14. 3. 2018 odstopila od pogodbe, zaradi česar zahtevka za izplačilo avansiranih zneskov toženca ni popravila oziroma dopolnila, (6) da je nato 25. 4. 2018 od pogodbe odstopil tudi toženec in od tožnice zahteval plačilo pogodbene kazni.

3. Kot sporna je izpostavilo sledeča dejstva: (a) ali je tožnica delo v mesecu iztoževanega plačila opravila, (b) ali je to delo opravila brez napak, (c) ali je tožnica utemeljeno odstopila od Pogodbe in (d) ali je toženčev odstop od pogodbe z dne 25. 4. 2018 pravno upošteven.

4. V zvezi z vprašanjema (pod 3.a in 3.b), _ali je tožnica delo opravila in ali ga je opravila brez napak_, je ugotovilo, (7) da se je tožnica zavezala vzpostaviti in voditi projektno pisarno CzK, (8) da so bile pogodbeno dogovorjene storitve podrobneje opredeljene v tehničnih zahtevah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, (9) da v Pogodbi in tehničnih zahtevah ni precizirano, kaj naj bi tožnica opravila posamezni mesec, (10) da je toženec tožnico ob uvedbi v delo obvestil, da mora v manj kot dveh tednih pripraviti in oddati zahtevek, s katerim bo zanjo uveljavljal povračilo upravičenih stroškov, (11) da je tožnica prvenstveno opravljala dela, povezana z oddajo tega zahtevka, (12) da je vodila natančno specifikacijo opravljenih del oziroma storitev, kar velja tudi za sporni mesec (do 14. 3. 2018), (13) da so iz specifikacije iztoževanega računa za marec 2018 natančno razvidna dela, katerih plačilo tožnica zahteva v tej pravdi1, (14) da je tožnica za opravljene storitve tožencu izdala račun 2018-1-0136 z dne 31. 3. 2018 v višini 1.112,85 EUR (A 66), (15) da je ta znesek nižji od pogodbeno dogovorjenega mesečnega pavšala, ker je tožnica od sklenjene Pogodbe 14. 3. 2018 odstopila (A 65). Pojasnilo je, da toženec ni zanikal, da del, navedenih v specifikaciji za marec 2018, tožnica ni _opravila, pa četudi jih je opravila z napako_. Zavzelo je stališče, da je toženec tisti, ki bi se moral opredeliti do vrednosti opravljenih del in ugotovilo, da tega ni storil. Zato je ob sklicevanju na določilo 333. člena, 640. člena in 378. člena OZ _presodilo, da obstoji tožničina terjatev do toženca v višini 1.118,70 EUR_.2

5. V zvezi z vprašanjem (pod 3.c), _ali je tožnica utemeljeno odstopila od Pogodbe_, je ugotovilo, (16) da iz dopisa tožnice _Odstop od Pogodbe_ z dne 14. 3. 2018 (A 65) izhaja, da od Pogodbe odstopa zato, (i) ker je bil zaznan sum storitve kaznivega dejanja, (ii) zaradi neplačila več izdanih računov in (iii) zaradi nevzpostavitve pogojev za opravljanje pogodbenih nalog projektne pisarne. V zvezi z (i) zatrjevanim sumom storitve kaznivega dejanja je presodilo, da tega očitka tožnica ni konkretizirala. V zvezi z (ii) neplačilom več računov je ugotovilo, (16) da je tožnica odstopila od Pogodbe zaradi storitev, ki jih je štela za dodatno delo, tega dela pa toženec ni plačal, da pa je v zvezi s tem vprašanjem med strankama tekla pravda II Pg 1648/2018, iz sodbe, izdane dne 22. 10. 20183 pa izhaja, da opravljene storitve niso predstavljale dodatnih del4. V zvezi z (iii) _nevzpostavitvijo pogojev za opravljanje pogodbenih nalog pa_ je ugotovilo, da je tožnica le pavšalno _navedla_, da ji toženec ni zagotovil vse relevantne dokumentacije, da ji je dajal selektivne ter napačne podatke ter ji zatrjeval, da je potrebno oddati zahtevek v celotni vrednosti. Ker pa je bila po Pogodbi naloga tožnice, da vzpostavi in vodi projektno pisarno ter pripravi in uredi dokumentacijo, je zavzelo stališče, da je toženka utemeljeno pričakovala, da bo relevantne informacije v zvezi z oddajo zahtevkov tožnice prepoznala sama. Glede na vse navedeno je presodilo, da toženec ni bil dolžan plačati računov, katerih neplačilo je tožnica izpostavila v odstopu od Pogodbe in da tudi ni bil dolžan skleniti aneksa, rekoč da toženec ni zahteval oprave dodatnih, pač pa da opravi pogodbeno dogovorjena dela. Iz tega sledi, da po oceni sodišča prve stopnje _tožnica ni utemeljeno odstopila od Pogodbe_.

6. V zvezi vprašanjem (pod 3.d), ali je toženčev odstop od pogodbe z dne 25. 4. 2018 pravno upošteven, pa je presodilo, da je bil ta odstop skladen z določilom 8. člena Pogodbe, kjer je med drugim navedeno, da sme naročnik od pogodbe odstopiti, če izvajalec dela nekvalitetno in v nasprotju s pravili stroke, izvajalec pa napak ne odpravi. Ugotovilo je (17), da je toženec na podlagi petega odstavka 8. člena Pogodbe zahteval plačilo pogodbene kazni 5.000,00 EUR in (18) da po zavrnitvi zahtevka za povrnitev sredstev s strani Ministrstva za kulturo tožnica zahtevka oziroma napak, s katerimi je bila seznanjena, ni odpravila, čeprav je bila seznanjena z rokom za oddajo popravljenega zahtevka. Zato je presodilo, da _je toženec 25. 4. 2018 skladno z določili Pogodbe upravičeno odstopil od Pogodbe_. Ob tem je navedlo še nekaj drugih razlogov, ki da utemeljujejo toženčev odstop od pogodbe, kot npr. (a) kršitev določb Pogodbe glede dela s priglašenim kadrom, (b) neupoštevanje pisnih navodil za poročanje v sistem e-MA, itd. Pojasnilo je, da je v Pogodbi za primer odstopa od nje iz razlogov, navedenih v 8. členu Pogodbe, dogovorjena pogodbena kazen (peti odstavek tega člena) in da je toženec dal tožnici za plačilo pogodbene kazni 30 dnevni rok, kar pomeni, da je ta zapadla v plačilo 25. 5. 2018. **Pritožba tožnice in odgovor toženca**

7. Proti II., III. in IV. točki izreka te sodbe se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev vseh svojih stroškov postopka.

8. V odgovoru na pritožbo pa je toženec predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi on je zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Na pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

11. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovor pritožbenega sodišča na uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določil pravdnega postopka_

12. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka s tem, ko je _dokazne predloge_ tožnice za zaslišanje zakonite zastopnice A. A. in posameznih prič _zavrnilo_, pri čemer _ni pojasnilo, zakaj je to storilo_. Kot pritožnica sama navaja, je v izpodbijani sodbi zapisano, da je sodišče te dokazne predloge zavrnilo zato, ker je relevantna dejstva ugotovilo iz izvedenih listinskih dokazov.

13. Pritožnica navaja, da ji je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov _odvzeta možnost dokazovanja neutemeljenosti toženčevih navedb_. Konkretno katere _neutemeljene navedbe_ toženca je imela v mislih, ni pojasnila. Pač pa je v prid zatrjevane kršitve navedla, da je prvo sodišče zakonito zastopnico tožnice trikrat vabilo na zaslišanje in da je na naroku 21. 1. 2022 sploh ni zaslišalo, čeprav se je ta na zaslišanje pripravila, odpovedala vse druge obveznosti in se z namenom, da bo zaslišana, naroka udeležila. Ker je ni zaslišalo, ji je z zavrnitvijo dokaznega predloga _odvzelo pravico do izpovedi_, saj je očitno vedelo, da je ne bo zaslišalo. Vedelo je zato, ker je bilo takrat že seznanjeno z odločbo prvostopenjskega sodišča II Pg 1648/2018 z dne 8. 10. 2021. To pa pomeni, da je prejudiciralo svojo odločitev še pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo s pošiljanjem dveh identičnih predlogov sodne poravnave, kar vse predstavlja _grob poseg v ustavno zagotovljeno pravico tožnice do sodnega varstva_, saj je sodišče tožnici na naroku pojasnilo, da je bila vabljena zaradi možnosti sklenitve poravnave. Zato je tudi _zlorabilo institut zaslišanja strank_.

14. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi izvajanji pritožnica pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma o kakršnikoli absolutni bistveni kršitvi določil pravdnega postopka. Gole kršitve _pravice do izpovedi namreč_ ni najti v drugem odstavku 339. člena ZPP, kjer so taksativno naštete vse absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pa tudi _ni zlorabilo instituta zaslišanja strank_, ker je del svoje energije porabilo za to, da bi se stranki poravnali. Pritožnici je nedvomno znano določilo 279.c člena ZPP, ki nosi naslov "Pripravljalni narok" in med drugim določa, da si stranke na tem naroku prizadevajo skleniti sodno poravnavo. Prav tako ji je znano, da je _mediacijski oddelek_, ki obstoja tako pred prvostopenjskimi kot drugostopenjskimi sodišči, namenjen prav temu, da stranke med samim sodnim postopkom ali pa celo pred začetkom sodnega postopka dosežejo sodno poravnavo. Že zato truda sodišča, da bi stranki mirno rešili svoj spor, ni mogoče šteti za _grob poseg v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva_.

15. Ne drži niti pritožbeno stališče, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, da ji toženec dolguje plačilo dodatno opravljenega dela. Do teh navedb se je jasno opredelilo v 12. točki svoje obrazložitve. Tam se je sklicevalo na pravnomočno sodbo II Pg 1648/2018, iz obrazložitve katere izhaja, da so bila vsa dela, ki jih je tožnica opravila, pogodbeno dogovorjena. Pri tem pa pritožnica spregleda, da obrazložitev sodbe služi kontroli odločitve sodišča5. Torej je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodba ni obrazložena.

16. Pritožnica navaja, da sklicevanje sodišča na sodbo II Pg 1648/2018 ne more biti zadostno, ker toženec ni konkretno prerekal vsakega od razlogov za odstop, npr. glede suma storitve kaznivega dejanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotavljalo utemeljenost razlogov za odstop. Ta pritožbeni očitek očitno kaže na to, da pritožnica zmotno enači neprerekanje _pravnih posledic_ in neprerekanje _pravnih dejstev_. To pojasnilo pritožbenega sodišča je sicer skopo, vendar upoštevajoč nekonsistentne pritožbene navedbe, po prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadostno. Sicer pa pritožnica ni pojasnila, ali s temi navedbami uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ali katero od absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka.

17. Toženka je že v ugovoru navedla, da je 25. 4. 2018 na podlagi 8. člena Pogodbe odstopila od te Pogodbe _iz razloga, ker tožnica kljub pozivu ni odpravila napak_. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo utemeljenost razlogov za odstop od pogodbe.

18. Pritožbeno zatrjevanje, da se je tožnica v svojih vlogah večkrat konkretizirano sklicevala na račune, naročilnice itd., sodišče prve stopnje pa je prezrlo navedbe tožnice glede dokumentacije, niti ni zaslišalo zakonite zastopnice6, ki naj bi te navedbe potrdila, zaradi česar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, terja presojo, da se pritožnica poteguje za stališče, da lahko zakoniti zastopnik s svojo izpovedjo dopolni manjkajoče navedbe. Ker pa to, kot izhaja iz 212. člena ZPP, ne drži, je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

_Odgovor pritožbenega sodišča na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja_

19. Ne glede na to, da je v pravnem pouku izpodbijane sodbe jasno in razumljivo zapisano, da sodbe, izdane po postopku za SMV, ni mogoče izpodbijati z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je pojasnjeno tudi v tej sodbi, je pritožnica izrecno z več navedbami uveljavljala prav ta razlog.

20. Tako je na primer v zvezi zapisom sodišča prve stopnje, _da je bila naloga tožnice po Pogodbi, da vzpostavi in vodi projektno pisarno ter pripravi in uredi dokumentacijo, pri čemer je od vodje projektne pisarne utemeljeno pričakovati, da bi relevantne informacije v zvezi z oddajo zahtevka poznala sama in se ne zanašala na informacije dane s strani naročnika,_ v pritožbi navedla, da se sodišče ni prepričalo glede dejanskega stanja o obveznostih tožnice.

21. V dejansko stanje posega pritožnica tudi z navedbo, da ima vsak projekt svoja pravila glede oddaje zahtevka in da ni generalnega pravila glede tega, ali se zahtevek oddaja v celotni vrednosti ali ne.

22. Isto velja za kar trikrat ponovljene pritožbene navedbe, da je tožnica svoje obveznosti kvalitetno izpolnjevala, dalje, da ne drži, da je bil z njene strani vložen zahtevek zavrnjen zaradi vsebinskih in tehničnih napak tožnice, da toženec tožnici ni omogočil komunikacije s skrbnikom na Ministrstvu na kulturo, da sistem e-MA ni deloval, da sodišče prve stopnje to nedelovanje minimizira, da se je v zvezi s priglašenim kadrom sodišče sklicevalo le na listine, celotnega dokaznega postopka pa ni izvedlo, da je bilo potrebno zaradi bistveno povečanega obsega del angažirati dodaten kader itd. 23. Pogajanja ne zavezujejo. Pritožnica pa ne navaja, da sta pravdni stranki sklenili kakršenkoli aneks k Pogodbi. Zato tudi s pritožbenim navajanjem, da iz konkludentnih ravnanj toženca izhaja, da je celo sam štel, da ne gre za pogodbena dela, pritožnica prav tako uveljavlja neupošteven pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

24. Isto velja za pritožbene navedbe, npr., da toženka ponudnikov ni seznanila s podatki za oddajo zahtevka, ki jih je dogovorila s pogodbo o sofinanciranju, da je odgovornost za seznanitev z dejanskim stanjem in seznanitev z obveznostjo toženca v zvezi z oddajo zahtevka na tožencu, da bi lahko toženec kot javni naročnik vse relevantne podatke vključil v razpisno dokumentacijo ali ga objavil na portal javnih naročil, pa tega ni storil, pač pa je tožnici dal napačne podatke in tako dalje.

_Odgovori na ostale pritožbene navedbe_

25. Zgoraj je pojasnjeno, da se pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi proti sodbi, izdani po postopku SMV ne ozira na relativne postopkovne kršitve. Zato pritožnica ne more uspeti niti z zatrjevanjem da je sodišče prve stopnje kršilo 214. člen ZPP.

26. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da toženec ni vložil nikakršnega tožbenega zahtevka na izpolnitev Pogodbe, če je že štel, da je odstop od pogodbe s strani tožnice neutemeljen. Prav tako tožnica ni pojasnila, zakaj meni, da utegne s tako pritožbeno navedbo uspeti, niti katerega od dovoljenih pritožbenih razlogov z njo uveljavlja.

27. Pritožbene navede, da ni mogoče zatrjevati, da bi morala tožnica vedeti za podatke, ker gre za inter partes dokument med Ministrstvom za kulturo in tožencem ne predstavljajo konkretiziranega uveljavljanja dovoljenih pritožbenih razlogov v SMV, pač pa kvečjemu vztrajanje pri že podanih trditvah. S takimi navedbami pa ni mogoče uspeti.

28. Toženec je že v ugovoru navedel, _da mu tožnica dolguje znesek pogodbene kazni v višini 5.000,00 EUR, ker je 25. 4. 2018 skladno z 8. členom Pogodbe zaradi upnikovega nekvalitetnega in nestrokovnega dela in dejstva, da kljub pozivu ni odpravil napak, ki jih je ugotovilo Ministrstvo za kulturo, ter ostalega pogodbeno neskladnega ravnanja, odstopil od pogodbe ter od tožnice zahteval plačilo tega zneska, rekoč da bo pobotni ugovor specificiral tekom pravdnega postopka_. Na te navedbe je tožnica na 11. strani dopolnitve tožbe odgovorila, da je ona že 14. 3. 2018 od Pogodbe odstopila iz razlogov na strani toženca in da je zato odstop toženca brez pravnih učinkov. Njegovih v ležečem tekstu povzetih navedb, pa ni prerekala. Ker se skladno z določilom 214. člena ZPP neprerekana dejstva štejejo za priznana, je neutemeljen pritožbeni očitek, da toženec ni izkazal, da je v razmerju do tožnice uveljavljal pogodbeno kazen z rokom 30 dni in da je ta zapadla v plačilo 25. 5. 2018. 29. Ob sklicevanju na določilo tretjega odstavka 324. člena ZPP pritožnica pravilno pojasnjuje, da mora imeti v primeru utemeljenega procesnega ugovora izrek sodbe sodbe tri člene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnice v višini 1.118,70 EUR (I. točka izreka), je ravnalo pravilno, ko je po presoji, da ima tudi toženec terjatev do tožnice, ugotovilo obstoj njegove terjatve v isti višini in ti dve terjatvi pobotalo (II. točka izreka). Pritožbeno pojasnjevanje, da je sodišče prve stopnje _prekoračilo nepravilno postavljen ugovor procesnega pobotanja_, je glede na povedano ne le pravno zmotno, ampak tudi nerazumljivo.

30. Tudi pritožbeni očitek, da so razlogi za odstop od pogodbe s strani toženca brezpredmetni, ker od razdrte pogodbe ni mogoče odstopiti, je neutemeljen. Pritožnica namreč ni izpodbila presoje sodišča prve stopnje, da tožničin odstop od pogodbe ni imel pravnih učinkov.

_Zaključek_

31. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba v nobeni točki ni utemeljena. Obe pravdni stranki sta v tem SMV7, ki je sumaren postopek in ki naj bi bil že zato skoncentriran na bistvo, podali nadvse obsežne, ponavljajoče in številne pravno nepomembne navedbe (vsaka stranka na cca 35 straneh), ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v konsistentno celoto. Izdano sodbo pa je v vseh bistvenih pogledih popolno in pravilno obrazložilo. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega ostavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo portdilo (353. člen ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

32. Pritožnica s pritožbo ni bila uspešna. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka zato, ker glede na to, da se je v odgovoru na pritožbo le strinjal z razlogi prvostopenjskega sodišča, v ničemer ni doprinesel k odločitvi o pritožbi. Zato pritožbeno sodišče stroške, povezane s sestavo odgovora na pritožbo, šteje za nepotrebne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ta dela so opisana v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 V tem znesku je upoštevana vtoževana terjatev in zakonske zamudne obresti od zamude do 25. 4. 2018, to je do dneva, ko je odredilo pobotanje. 3 Potrjene s sodbo VSL I Cpg 327/2021 z dne 30. 11. 2021. 4 pač pa, da je šlo za storitve, ki so podrobneje opredeljene v tehničnih zahtevah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, iz česar sledi, da je pogodbeno določen mesečni pavšal pokrival vse storitve po pogodbi, kar pomeni, da tožnica ni upravičena do obračuna dodatnih del, temveč le do mesečnega pavšala. 5 VSL Kp 6667/2010 z dne 1. 9. 2011. 6 Ta del navedb predstavlja pritožbeno ponavljanje. 7 katere VSP znaša zgolj 1.112,85 EUR.