Jedro

Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo prodajne pogodbe z dne 9.7.1993, za štirisobno stanovanje št. 3 v 1. nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani na naslovu U. A. O. 9, sklenjene med tožečo stranko kot prodajalko in toženo stranko ter N. A. kot kupcema, v delu, ki se nanaša na toženca. Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tudi zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče tožencu naloži izpraznitev in izročitev stanovanja ter plačilo zneskov v višini 1.271,52 EUR (prej 304.706,00 SIT) ter 4.888,82 EUR (prej 1.171.557,90 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 1.567,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka 15 dni dalje, do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki (pravilno toženi) pa naloži plačilo stroškov tožene (pravilno tožeče). V pritožbi trdi, da je potrebno upoštevati pri posameznih plačilih, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi, da je tožnica plačila od julija 2005 do aprila 2006 knjižila po vrstnem redu zapadlih, še ne poravnanih starejših obveznosti v skladu z 278. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz kartice kupca, ki jo je priložila tožbi kot dokaz neporavnanih obrokov kupnine, je v stolpcu datum plačila razvidno, kdaj je bilo plačilo izvedeno, v stolpcu znesek plačila, višina zneska, v stolpcu vezni dokument pa, na katero starejšo, zapadlo in neporavnano obveznost je v skladu z 278. členom OZ, plačilo knjiženo. Navaja, da je takšen način poplačila razviden iz dokaza št. 5, ki ga je pritožnica priložila tožbi, zato je presoja sodišča prve stopnje, da je pritožnica kršila določilo 1. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), napačna. Pritožnica izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje o tem, da je kljub vloženi tožbi toženec lahko štel, da je za pritožnico prodajna pogodba še vedno veljavna in navaja, da za razvezo pogodbe potrebuje pravni naslov – pravnomočno sodbo pristojnega sodišča. Le-ta je potrebna tako za izvedbo drugačnega načina obračunavanja kupnine, kot za zemljiškoknjižno ureditev prehoda lastništva iz toženca na pritožnico.

Toženec je vložil pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne. Pri tem navaja, da je na tožnici tako trditveno, kot tudi dokazno breme o tem, katere tri mesece zapored naj ne bi toženec plačal oziroma naj bi bil v zamudi s plačilom. Da sodišče izvede posamezne dokaze, mora tožnica predhodno navesti trditveno podlago. Pritožnica šele v pritožbi podrobneje razlaga, kako je knjižila posamezna plačila in na kakšen način je zapirala obveznosti in šele v pritožbi konkretizira, katere tri mesece naj bi bil toženec v zamudi s plačilom. Niti toženec niti sodišče prve stopnje ne moreta vedeti, na kakšen način tožnica knjiži posamezna plačila oziroma, na kakšen način zapira domnevno zapadle zneske, če tega sama ne pojasni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot trditveno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo navedbe pritožnice, ki jih je podala na prvem naroku za glavno obravnavo. Na naroku je pritožnica na poziv sodišča, da pojasni, katere tri mesece zaporedoma naj bi bil toženec v zamudi s plačilom kupnine, navedla, da gre za obdobje od julija 2005 do aprila 2006. Čeprav tako iz tožbe, kot tudi po prvem naroku vložene pripravljalne vloge pritožnice, izhajajo navedbe, da naj bi bilo obdobje neplačevanja toženca med aprilom 2004 ter julijem 2005, pritožnica v pritožbi sprejme kot pravno relevantno obdobje čas, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Upoštevajoč trditve pritožnice, da je bil toženec v zamudi s plačilom treh (oziroma več) zaporednih obrokov kupnine v času od julija 2005 do aprila 2006, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožbi priložen dokaz, to je kartico kupca z dne 31.05.2006 (priloga A5). Iz navedene kartice ne izhaja, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in podrobno obrazložilo v izpodbijani sodbi, da toženec v spornem obdobju ni plačeval oziroma, da je bil v zamudi s plačilom kupnine tri mesece zaporedoma.

Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje bi lahko upoštevalo takšen način poplačila obveznosti zgolj v primeru, da bi pritožnica pravočasno obrazložila, kaj je s posameznim plačilom toženca štela za plačano. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da brez podrobnejšega pojasnila pritožnice sodišče prve stopnje niti ni moglo vedeti, kaj pomenijo številke, vpisane v rubriki „vezni dokument“.

Ker je trditve o tem, kako je upoštevala posamezna plačila toženca v obdobju med julijem 2005 in aprilom 2006, pritožnica podala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. člena ZPP, gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP ne sme upoštevati.

Nerelevantno je izpodbijanje presoje sodišča prve stopnje o tem, da je kljub vloženi tožbi toženec lahko štel, da je za pritožnico prodajna pogodba še vedno veljavna. Za presojo utemeljenosti zahtevka za razvezo pogodbe je nepomembna zavest pritožnice ali toženca o veljavnosti oziroma neveljavnosti pogodbe. Zahtevek za plačilo uporabnine pa je bil zavrnjen že zato, ker sodišče prve stopnje ni razvezalo prodajne pogodbe.

Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica stroškov ni priglasila (1. odst. 163. člena ZPP), toženec pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odst. 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP o stroških odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.