Jedro

Če predlog za začetek stečajnega postopka vloži več predlagateljev, njihov procesni položaj ne more smiselno ustrezati položaju enotnih sospornikov (196. člen ZPP), saj ni izpolnjen pogoj, po katerem bi bilo mogoče o vseh njihovih predlogih odločiti samo na enak način.

Stečajni postopek je namreč mogoče začeti le na predlog tistih predlagateljev, ki (med drugim) izkažejo tudi obstoj svojih dospelih terjatev. Predloge tistih predlagateljev, ki svojih dospelih terjatev ne izkažejo, pa je treba zavrniti.

Računi, ki so izdani "za odškodnino iz naslova neopravičene obogatitve", ne morejo predstavljati verodostojnih listin iz 3. odst. 90. člena ZPPSL.

Vprašanje, ali je podan stečajni razlog, ne more predstavljati predhodnega vprašanja.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

2. Pritožbi zoper 2. do 6. točko izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu, kolikor se nanaša na predlog predlagatelja A. d.o.o., spremeni tako, da se predlog za začetek stečajnega postopka zavrne, kolikor se nanaša na predloge ostalih predlagateljev, pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sklenilo, da se predlog dolžnika za prekinitev stečajnega postopka zavrne. V 2. do 6. točki izreka pa je sklenilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek in ob tem imenovalo stečajnega upravitelja, odredilo, da se začetek stečajnega postopka objavi na sodni deski in v Uradnem listu RS ter vpiše v sodni register, pozvalo dolžnikove dolžnike, da svoje dolgove takoj poravnajo stečajni masi, upnike pa, da prijavijo svoje terjatve, ter določilo narok za preizkus prijavljenih terjatev.

Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in stečajni postopek ustavi oziroma podrejeno, da se uvede postopek prisilne poravnave, plačilo vseh stroškov pa naj se naloži predlagatelju A. d.o.o. Pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka je utemeljena, pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev stečajnega postopka pa ni utemeljena.

Kolikor dolžnik oporeka tistim razlogom izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja stečajnega razloga, pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne drži namreč, da se je sodišče prve stopnje pri tem naslonilo le na blokado dolžnikovega računa, saj je iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je upoštevalo tudi druge podatke o celotnem ekonomsko-finančnem stanju dolžnika, ki jih je ugotovil izvedenec. Gre zlasti za možnost poplačila dolžnikovih obveznosti iz drugih sredstev. V zvezi s tem je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da bi dolžnik kot vir za poplačilo lahko uporabil le terjatve in zaloge in da je večina terjatev spornih.

Odločilnega pomena je pri tem izvedenčeva ugotovitev, da po bilanci na dan 31.10.2004 obveznosti za 20.443.000 SIT presegajo sredstva, s katerimi bi jih bilo mogoče v kratkem času poplačati.

Dolžnik v pritožbi tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih pripomb na izvedensko mnenje niti jih ne zavrača v izpodbijanem sklepu. Ker pa pri tem ne pove, katere od pripomb ima v mislih, mu sodišče druge stopnje na te navedbe ne more konkretno odgovoriti. Sicer pa sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa vsaj posredno odgovorilo na vse dolžnikove pripombe.

Vendar pa verjetno izkazan stečajni razlog ni edina predpostavka za začetek oziroma opravo stečajnega postopka. Upnik lahko predlaga začetek stečajnega postopka, če z verodostojno listino izkaže obstoj dospele terjatve (3. odst. 90. člena ZPPSL), stečajni postopek pa se ne opravi, če ima dolžnik samo enega upnika (2. odst. 2. člena ZPPSL). Obstoj druge od teh dveh predpostavk v obravnavani zadevi sicer ne more biti sporen, sporno pa je, ali so predlagatelji kot upniki obstoj svojih dospelih terjatev izkazali z verodostojnimi listinami. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje tega ni preverjalo.

Predlog za začetek stečajnega postopka so vložili štirje predlagatelji. Sodišče druge stopnje šteje za potrebno, da najprej opredeli njihov procesni položaj. Nobenega dvoma ni, da ta ne more smiselno ustrezati položaju enotnih sospornikov (196. člen ZPP), saj ni izpolnjen pogoj, po katerem bi bilo mogoče o vseh njihovih predlogih odločiti samo na enak način. Stečajni postopek je namreč mogoče začeti le na predlog tistih predlagateljev, ki (med drugim) izkažejo tudi obstoj svojih dospelih terjatev. Pri tem pa se zastavlja vprašanje, kakšno usodo imajo lahko predlogi tistih predlagateljev, ki svojih dospelih terjatev ne izkažejo. Z vidika smiselne uporabe določb ZPP je treba odločiti tudi o teh predlogih (2. odst. 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL) in jih seveda zavrniti. Če sodišča v praksi ne ravnajo tako - ker pač ugotovijo, da je obstoj svoje dospele terjatve izkazal že eden od predlagateljev in se zato s predlogi ostalih predlagateljev (podrobneje) ne ukvarjajo - to praviloma sicer nima nobenih praktičnih posledic. Položaj je podoben tistemu, ko sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo, ali ko ni odločilo o delu zahtevka (1. odst. 325. člena ZPP), v takšnih primerih pa lahko stranka v 15 dneh predlaga sodišču, naj se odločba dopolni.

Upnik A. d.o.o. je svoje terjatve v skupnem znesku 23.244.464 SIT izkazoval s 17 računi. Račun je sicer lahko verodostojna listina, ki izkazuje dospelo terjatev, vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. V tem pogledu je ustreznejši izraz od računa faktura (prim. 5. točko 2. odst. 431. člena ZPP in 2. odst. 23. člena ZIZ). Ni namreč vsaka listina, ki nosi naziv račun, tudi faktura. Faktura se lahko izda samo za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja med strankama, npr. za dobavljeno, blago, opravljeno storitev, najemnino ipd. Ni pa mogoče izdati fakture za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz drugih obligacijskih razmerij, npr. povročitve škode, neupravičene pridobitve ipd. Takšne terjatve je, če so sporne, mogoče uveljavljati le v pravdnem postopku (s tožbo).

Iz računov, ki jih je predložil omenjeni upnik, je razvidno, da so vsi izdani "za odškodnino iz naslova neopravičene obogatitve". Že to dejstvo samo po sebi pomeni, da ti računi ne morejo predstavljati verodostojnih listin iz 3. odst. 90. člena ZPPSL, poleg tega pa je iz drugih listin v spisu razvidno, da se o terjatvah iz teh računov še vodi spor pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije (glej: zapisnik o glavni obravnavi pri navedeni arbitraži z dne

12.5.2004, 3. stran, 1. odstavek; pripravljalno vlogo upnika kot tožeče stranke pri navedeni arbitraži z dne 27.5.2004, 4. stran, zadnji trije odstavki, v katerih so navedeni upnikovi računi).

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je predlagatelj A. d.o.o. z verodostojnimi listinami izkazal obstoj svojih dospelih terjatev, napačno uporabilo določbo 3. odst. 90. člena ZPPSL in pri tem zmotno presodilo listine - račune, ki jih je predložil omenjeni predlagatelj, nato pa odločitev o začetku stečajnega postopka glede pogoja iz navedene zakonske določbe oprlo samo na te dokaze. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi določb 2. točke 358. člena ZPP in na podlagi pooblastila iz 3. točke

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL sklep o začetku stečajnega postopka, kolikor se nanaša na predlog predlagatelja A. d.o.o., spremenilo tako, da je v tem delu predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo.

Iz doslej navedenega pa tudi izhaja, da bi sodišče prve stopnje lahko začelo stečajni postopek, če bi svojo dospelo terjatev izkazal kateri koli od ostalih predlagateljev. Predlagatelj M.Š., s.p. je svoje terjatve v skupnem znesku 1.269.512 SIT izkazoval z osmimi računi, izdanimi za plačilo storitev in blaga. Ti računi ustrezajo pojmu fakture in s tem verodostojne listine. Vendar pa je dolžnik v ugovoru tem računom oporekal. Trdil je, da se celotno plačilo izvede po primopredaji, te pa še ni bilo, v preostanku pa je obveznost plačana.

S temi trditvami je oprekal dospelosti in obstoju terjatev. Sodišče prve stopnje je glede tega predlagatelja zapisalo samo to, je z verodostojnimi listinami (računi) izkazal obstoj dospele terjatve, do dolžnikovih trditev pa se ni opredelilo. Zato izpodbijani sklep glede omenjenega predlagatelja nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL.

Predlagatelj M. d.o.o. je svoje terjatve v skupnem znesku

3.664.823,20 SIT izkazoval z 12 računi. S terjatvami tega predlagatelja pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o njih zapisalo samo to, da jim je dolžnik nasprotoval, ker naj bi bile zastarane oziroma že poravnane.

Če bi se izkazalo, da je obstoj svojih dospelih terjatev izkazal že kateri od ostalih predlagateljev, to morda sicer res ne bi bilo potrebno, a ker zaenkrat ni tako, izpodbijani sklep tudi glede tega predlagatelja nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi v tem primeru je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL.

Predlagatelj U. d.o.o je svoje terjatve v skupnem znesku 1.004.740,80 SIT izkazoval s 16 računi. Glede tega predlagatelja je dolžnik v ugovoru navedel, da je predlog za začetek stečajnega postopka dne

28.6.2004 umaknil. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ta predlagatelj predloga ni umaknil, ker da je listino, iz katere izhaja takšen umik, v spis vložil dolžnik, ni pa izkazano, da bi bil umik vložen s strani predlagatelja. S tem stališčem se sodišče druge stopnje ne strinja, saj ne obstaja zakonska določba, po kateri bi morale stranke svoje vloge pri sodišču vlagati same (osebno). Dopustiti je mogoče kvečjemu dvom o pristnosti omenjene vloge, saj je bila predložena le v fotokopiji, ta dvom pa bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti tako, da bi v smislu 1. odst. 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL od navedenega upnika zahtevalo, da vlogo predloži v izvirniku. Ker ni ravnalo tako, je dejansko stanje glede tega vprašanja ostalo nepopolno ugotovljeno.

Doslej navedenim predlagateljem so se z vlogo z dne 12.5.2005 pridružile še tri upnice, in sicer bivše dolžnikove delavke B.C., J.K. in K.M. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje njihove terjatve štelo za izkazane. V zvezi s tem pa dolžnik utemeljeno opozarja, da mu sodišče ni dopustilo, da se o teh terjatvah izreče. Vloga, s katero so omenjene tri upnice vstopile v postopek, je bila namreč dolžniku vročena na naroku dne 18.5.2005, njegovo prošnjo, da se mu dodeli rok za odgovor nanjo, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ker je s tem je ravnalo v nasprotju s 1. odst. 92. člena ZPPSL, je dolžniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZPPSL.

Iz navedenih razlogov in na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka, kolikor se nanaša na predloge ostalih predlagateljev, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Kot je bilo že rečeno, pa pritožba zoper sklep o zavrnitvi dolžnikovega predloga za prekinitev stečajnega postopka ni utemeljena. Dolžnik je ta svoj predlog utemeljeval tako, da je navajal, da bo po koncu postopka, ki se vodi pri že omenjeni arbitraži, glede predlagatelja A. d.o.o. izšel kot neto upnik in s tem postal solventen (s tem pa bi odpadel stečajni razlog).

Smiselno je torej predlagal prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja (1. točka 1. odst. 206. člena ZPP).

Ne glede na razloge, ki jih je pri odločitvi o tem predlogu navedlo sodišče prve stopnje (opirajoč se na izvedensko mnenje), pa sodišče druge stopnje pripominja, da vprašanje, ali je podan stečajni razlog, ne more predstavljati predhodnega vprašanja. Upoštevati je pač treba tisto dejansko stanje, ki je podano ob odločanju o predlogu za začetek stečajnega postopka. Možno bi sicer bilo, da bi se pred odločitvijo o začetku stečajnega postopka ugotovilo, da je postal dolžnik solventen, in v takšnem primeru bi moral stečajni senat predlog za začetek stečajnega postopka zavrniti (3. odst. 94. člena ZPPSL). Vendar pa takšna zakonska ureditev še ne pomeni, da bi lahko sodišče do takrat, ko naj bi se morebiti ugotovilo, da je dolžnik postal solventen, odredilo prekinitev postopka.

Ker je odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka pravilna že iz pravkar navedenih razlogov, je pritožbene trditve ne morejo omajati. Zato je bilo treba pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrniti in sklep v tem delu potrditi (3. točka

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

V zvezi s pritožbenim predlogom pa sodišče druge stopnje še pripominja, da se postopek prisilne poravnave lahko uvede le z vložitvijo ustreznega dolžnikovega predloga (23. člen ZPPSL), stroške stečajnega postopka, kot vrste nepravdnega postopka, pa nosijo stranke same.