Jedro

Tožnica opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer v obsegu, ki ustreza polovičnemu delovnemu času redno zaposlenih. Delo opravlja po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, pri čemer dela na isti način kot redno zaposleni, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke. Evidentirati mora svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključila prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena ZDR-1. Ker pa tožnica mesečno v primerjavi z redno zaposlenimi opravi le polovico ur dela, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo delovno razmerje le za polovični delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 21. 7. 2009 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, za polovični delovni čas, na delovnem mestu novinar specialist, uvrščenem v 34. plačni razred; da je tožena stranka dolžna tožnico v osmih dneh prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 21. 7. 2009 dalje ter ji za čas od 21. 7. 2009 do 14. 4. 2015 obračunati bruto plače v višini 34. plačnega razreda, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati razliko med tako dobljenimi neto plačami in prejetimi plačili za delo pri toženi stranki v tem obdobju z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v osmih dneh obračunati in plačati zneske regresa za letni dopust za leta od 2009 do 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. za obdobje prejšnjega leta; kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Postopek je ustavilo v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, in toženi stranki naložilo, da tožnici v osmih dneh povrne stroške postopka v znesku 1.266,97 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo odločilnih razlogov za neupoštevanje izpovedi priče A.A., ki je izpovedala o raznovrstnem delu tožnice in o številu mesečno opravljenih ur. Sodba je v delu, ki govori o odločilnem dejstvu, ali je tožnica opravila enako količino dela kot redno zaposleni, v nasprotju s podatki iz spisa. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožnici priznalo delovno razmerje za polovični delovni čas, čeprav tak obseg dela ni bil izkazan. Obseg tožničinega dela je manjši in izrazito programsko naravnan. To izhaja že iz sklenjenih pogodb, v katerih je določena začasna narava dela, zato je nepravilna ugotovitev, da delo opravlja neprekinjeno. Tožnica delo lahko opravlja tudi za druge delodajalce. Vse navedeno je potrdila priča A.A., čigar izpovedi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Navedena priča je izpovedala tudi, da so dela tožnice vezana na specifične evropske projekte, kar pa se ne more šteti kot redno delo glede na opis delovnega mesta novinar specialist. Tudi iz sklenjenih pogodb izhaja, da tožnica za toženo stranko opravlja različna dela, ki vsebinsko ne sodijo v opis del in nalog delovnega mesta novinar specialist. Tožnica nima redne delovne obveznosti glede ur. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici izstaviti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar specialist, je materialnopravno zmotna. Napačno je tudi stališče, da občasno, nekontinuirano opravljanje različnih del in projektov za toženo stranko ustreza definiciji delovnega razmerja iz 4. člena ZDR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, zlasti pa izrek sodbe ni nerazumljiv ali v nasprotju s seboj ali z razlogi sodbe, prav tako ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki tudi niso nejasni ali s seboj v nasprotju. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj elementov delovnega razmerja. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi neke priče in zakaj je tožnici delovno razmerje priznalo, čeprav njen obseg dela ni enak obsegu dela redno zaposlenih, pa v resnici pomeni uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Podane niso niti druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga pravdni stranki uredili z različnimi pogodbami civilnega prava (pogodbami o naročilu in izvedbi avtorskega dela oziroma pogodbami o poslovnem sodelovanju), obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se v skladu z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi, zato pomeni domneva obstoja delovnega razmerja tudi domnevo obstoja pogodbe o zaposlitvi in ne pogodbe civilnega prava, ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje). ZDR-1 delovno razmerje opredeljuje v prvem odstavku 4. člena kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala že od 1. 5. 2007, vendar tožnica v tem sporu obstoj delovnega razmerja uveljavlja od 21. 7. 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica vsaj od 21. 7. 2009 opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer v obsegu, ki ustreza polovičnemu delovnemu času redno zaposlenih. Delo opravlja po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, pri čemer dela na isti način kot redno zaposleni, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke. Evidentirati mora svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključila prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja, zato je tožbenim zahtevkom tožnice v pretežni meri ugodilo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejansko kot pravno presojo sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje se je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno opredelilo do vsebine vseh izvedenih dokazov in te tudi ustrezno dokazno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP.

9. Pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica pri toženi stranki opravlja delo novinarjev specialistov in da to delo opravlja kontinuirano in ne zgolj občasno. Tako je ob predočenju sistemizacije navedenega delovnega mesta izpovedal A.A., odgovorni urednik radia, kjer je tožnica opravljala svoje delo. Delno je navedeno potrdil tudi B.B., čeprav njegova izpoved niti ni ključna v konkretni zadevi, saj, kot je sam izpovedal, od leta 2011 ni bil več seznanjen s tožničinim delom. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je tožničino delo projektno naravnano in da tožnica dela za toženo stranko opravlja zgolj občasno. Po vpogledu v zapisnik pričine izpovedi (list. št. 27) in opis delovnega mesta novinar specialist (B1) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena priča izpovedala, da tožnica opravlja vsa dela delovnega mesta novinar specialist, in sicer tudi dela raziskovanja vsebinskih sklopov in podpore pri oblikovanju oddaj (čeprav ta dela opravlja redko, kar pa z vidika presoje obstoja elementov delovnega razmerja ni odločilno), enako kot redno zaposleni pa ne pripravlja poročil o delu, ampak le poročila o opravljenih urah. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi tožene stranke, da iz izpovedi prič ne izhaja, da tožnica opravlja delo novinarja specialista in da to delo opravlja kontinuirano. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi navedeno izhajalo iz pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama. Ker je v sporu o obstoju delovnega razmerja odločilno, kaj je tožnica dejansko opravljala, to pa je mogoče ugotoviti predvsem z zaslišanjem tožnice same in prič, in ne, za kakšno delo so bile sklenjene pogodbe civilnega prava, zaključki sodišča prve stopnje ne bi bili zmotni niti, če bi bile pogodbe dejansko sklenjene za neko drugo delo. Glede na to, da so zaslišane priče potrdile, da tožnica opravlja delo novinarja specialista vsaj v pretežni meri, če že ne v celoti, so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu pravilne.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica svoj delovni čas lahko prosto določala in razporejala ter da ni imela takšne delovne obveznosti kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in prič ugotovilo, da si delovnega čas tožnica ni mogla sama razporejati, da je morala evidentirati svojo prisotnost, prositi za odobritev dopusta in sporočiti, če je odsotna iz zdravstvenih razlogov, da tožena stranka lahko najde zamenjavo. A.A. in B.B. pa sta tudi izpovedala, da je morala tožnica poročati o svojem delu in o opravljenem številu ur ter da je tožničino delo nadzorovano. Glede na navedeno so pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica vključena v organiziran delovni proces tožene stranke in da delo opravlja po navodilih in nadzorom delodajalca.

11. Sodišče prve stopnje je glede na število ur, ki jih tožnica opravi mesečno, pravilno presodilo, da ji pripada delovno razmerje za polovični delovni čas. Ugotovilo je, da mesečno opravi povprečno 84 ur dela, redno zaposleni pa povprečno 168 ur. Tako je izpovedal tudi A.A., zato so pritožbene navedbe, ki so sicer v tem delu povsem pavšalne, neutemeljene.

12. Glede na ugotovljena dejstva, da tožnica opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer na enak način kot redno zaposleni, po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke, da mora evidentirati svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega delovnega časa, da delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, ter da je prostovoljno vključena v organiziran delovni proces tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstojijo vsi elementi delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Ker pa je ugotovilo, da tožnica mesečno v primerjavi z redno zaposlenimi opravi le polovico ur dela, ji je pravilno priznalo delovno razmerje le za polovični delovni čas. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica delo opravlja le občasno in nekontinuirano. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je materialno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici izstaviti ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje namreč z izpodbijano sodbo tega toženi stranki ni naložilo.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).