Jedro

Ker gre za upravno določbo, ki ustvarja neposredne pravne posledice za udeležence spora, in je izdana na podlagi konkretnih zakonskih predpisov, mora biti zato podvržena presoji zakonitosti v upravnem sporu. Ker tožena stranka ni sprejela udeležbe tožeče stranke v postopku, kar je razvidno tudi iz dejstva, da ji ni vročila odločbe, bi morala o tem izdati poseben sklep po določilu 142. člena ZUP. Določili 137. in 138. člena ZON sta specialni določbi in novejši določbi glede na določili 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS in je v skladu z razlagalno metodo argumentum a coherentia treba šteti, da kasnejši in specialnejši predpis prevlada nad starejšim in splošnejšim predpisom. V zvezi s standardi obrazlaganja določb v povezavi z uporabo materialnega prava je pomembno tudi, da pristojni organ v primeru odvzema živali iz habitata upošteva načelo sorazmernosti iz Zakona o zaščiti živali in ZON.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 1. 10. 2001 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD) v zvezi z 6. odstavkom 14. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) in 3. členom Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSR) dovolila odstrel 500 osebkov kontinentalne podvrste kormorana (phalacrocorax carbo sinesis) v času od 1. 10. 2001 do 31. 3. 2002. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je Zavod za gozdove Slovenije na podlagi Akcijskega načrta za upravljanje z velikim kormoranom na območju Republike Slovenije, ki je bil sprejet s sklepom Vlade RS z dne 28. 7. 2000, izdelal Načrt za upravljanje s kontinentalno podvrsto kormorana na območju Republike Slovenije za leto 2001-2002 (v nadaljevanju: Načrt Zavoda za gozdove). Načrt Zavoda za gozdove je bil usklajen z Ministrstvom za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje, Lovsko zvezo Slovenije, Ribiško zvezo Slovenije, Javnim zavodom za ribištvo Slovenije in upošteva strokovno raziskavo Kormorani in ribe Zavoda za ribištvo Slovenije z meseca decembra leta 2000. Tožena stranka pravi, da načrt predvideva obseg in področje odstrela kormoranov zaradi izravnavanja ravnotežja med številom kormoranov in ribami, ki predstavljajo njihovo hrano. Odstrel je v javnem interesu, ker preprečuje oziroma zmanjšuje obseg škod, ki jih kormorani v tem letnem obdobju že več let zapored povzročajo ribji populaciji na odprtih lovnih in gojitvenih vodah ter v ribogojnicah. Tožena stranka tudi navaja, da je Načrt Zavoda za gozdove sestavni del obrazložitve odločbe. Iz Načrta Zavoda za gozdove pa med drugim izhaja, da po Uredbi o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 69/2000) kormoran ni več na seznamu zavarovanih živalskih vrst. Ker je ne celotnem območju Evrope prišlo do izjemnega porasta populacije te ribojede ptice selivke in do nesprejemljivega ravnotežja med kormorani, ki so jim ribe izključna hrana, in ribami, je zaradi velikih škod v ribištvu Evropska komisija 17. 8. 1997 z aneksom k Direktivi št. 97/49 velikega kormorana črtala iz seznama ogroženih vrst. Tudi na seznamu Bonnske konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali, ki jo je Slovenija ratificirala, kormoran ni več na seznamu zavarovanih vrst. V Načrtu zavoda za gozdove so priporočeni ukrepi treh vrst za zmanjšanje škod v ribištvu v skladu s Kopenhagenskim akcijskim programom podpisnic Bonnske konvencije. Iz Načrta Zavoda za gozdove izhaja tudi, da je številčno stanje populacije kormorana iz štetja pretekle sezone, ki ga je izvedla Ribiška zveza Slovenije, 7314 ptic. Predlagani odstrel temelji na ugotovljenih stanjih številčnosti kormorana po posameznih ribiško gojitvenih območjih in realizaciji odstrela v pretekli sezoni. Nadalje iz Načrta Zavoda za gozdove izhaja, da se na določenih območjih odstrel praviloma ne izvaja in so ta območja opredeljena, poleg tega pa naj bi bila sestavni del akcijskega načrta tudi karta zaščitenih območij, kjer se načrt ne izvaja.

Tožeča stranka je vložila tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, ker jo je izdal organ, ki za to ni pristojen, ker tožeča stranka ni bila upoštevana kot stranka v postopku, ker odločba nima zakonske podlage in ker tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Ker kormoran v določilu 10. člena ZVGLD ni naveden kot divjad, tožena stranka, ki je pristojna za lov, ne more izdati odločbe o odstrelu in ZVGLD sploh ne more biti zakonska podlaga za odstrel. Po določilu 15. člena ZON je za posege v naravo pristojno ministrstvo, ki je pristojno za ohranjanje narave, kar pa je v Sloveniji Ministrstvo za okolje in prostor RS. Tožeča stranka nadalje pravi, da je tožena stranka kršila določili 42. in 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka bi morala izdati sklep po določilu 142. člena ZUP, ko je tožeča stranka zahtevala vstop v postopek. V zvezi s tem tožeča stranka z odločbo z dne 21. 6. 2001 dokazuje status društva, ki deluje v javnem interesu v smislu 137. člena ZON. Tožeča stranka je zahtevala vstop v postopek enkrat na delovnem sestanku dne 10. 7. 2001 in enkrat pisno dne 21. 8. 2001. Obakrat je pravico utemeljevala z odločbo o podelitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu. Iz zapisnika delovnega sestanka je izpuščeno, da je bila odločba predložena. Izpodbijana odločba ni bila vročena tožeči stranki. Kar zadeva napačno ugotovljeno dejansko stanje, tožeča stranka navaja, da je ta napaka odločbe posledica dejstva, da tožena stranka ni upoštevala pripomb tožeče stranke z delovnega sestanka. Raziskava Kormorani in ribe ne more biti izključna podlaga za ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka je državnemu organu dostavila povzetek ključnih strokovnih argumentov, ki pa jih državni organ ni upošteval. Za škode v ribogojstvu ni državni organ predložil nikakršnih dokazov v smislu 164. člena ZUP. Tožena stranka bi morala ugotoviti, za kolikšno škodo gre, kje in komu je bila povzročena in to utemeljiti s konkretnimi dokazi. Vprašanje je, če je do škode sploh prišlo oziroma če je do nje prišlo, v kolikšni meri so bili zanjo odgovorni kormorani in ali bi se dalo škodo preprečiti z drugimi sredstvi. Tožeča stranka prosi za urgentno obravnavo, ker se spor med naravovarstveniki in ribogojci ponavlja iz leta v leto in bi bilo zato koristno čim prej vzpostaviti pravno prakso na tem področju. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je pred naslovnim sodiščem med istima strankama ter v bistveno enaki upravni stvari, ki se opira na isto dejansko in pravno podlago, že v teku postopek pod opr. št. U 2133/2000-6-A. S sklicevanjem na določilo 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožena stranka utemeljuje, da tožnik ni navedel, katera na zakon oprta neposredna korist naj bi bila z izpodbijano odločbo prizadeta. Status društva, ki deluje v javnem interesu, ne pomeni, da društvo zastopa javne interese v upravnem sporu. Tožeča stranka bi za to morala pridobiti sklep Vlade RS v skladu z določilom 2. odstavka 19. člena ZUS, sicer je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državni pravobranilec. Ubijanje, poškodovanje ali odvzem živali iz narave ima podlago v določilu 6. odstavka 14. člena ZON. Navaja, da predpis iz določila 24. člena ZON še ni izdan, Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 61/93 in 69/2000) pa za kormorane ne velja več. Tako ni nobene norme, ki bi izrecno določala, kdo in v kakšnem postopku je pristojen sprejeti odločitev in izvajati potrebne ukrepe za opravičljivo znižanje števila neogrožene prostoživeče živalske vrste. Tožena stranka pravi, da si tožeča stranka napačno razlaga določilo 2. odstavka 15. člena ZON. Situacija iz tega določila se glede na določilo 15. točke 11. člena ZON nanaša le na posege v okolje po predpisih o varstvu okolja. Tožena stranka pravi, da kormorani res niso divjad, vendar je pri izvedbi njihovega odstrela sklicevanje na lovske predpise potrebno, primerno ter v pristojnosti tožene stranke. Prostoživeče živali, kot so kormorani, so glede na določilo 17. člena Zakona o varstvu okolja lastnina Republike Slovenije. Z vodami pa po ZSR upravljajo ribiške organizacije na podlagi potrjenih ribiško-gojitvenih načrtov. Ribiške organizacije so v preteklih letih večkrat opozarjale pristojne državne organe na škodo, ki jo povzročajo kormorani na ribolovnih vodah. Vlada RS je zato na pobudo Ribiške zveze Slovenije v letu 2000 sprejela akcijski načrt za upravljanje z velikim kormoranom. Tožena stranka je kot resorno ministrstvo dolžna izvajati to politiko ter pomagati ribiškim organizacijam pri zakonitem ukrepanju v smeri preprečevanja škod. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker ne gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in tudi sicer ta akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali korist. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbo zavrne in odloči v združenem postopku za obe zadevi U 233/2000 in U 1804/2001-3. Sodišče je s sklepom z dne 22. 11. 2001 odložilo izvajanje izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom I Up 1077/2001-5 z dne 19. 12. 2001 ugodilo pritožbama tožene stranke in Državnega pravobranilstva RS in zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Vrhovno sodišče je sklep oprlo na stališče, da iz sklepa prvostopenjskega sodišča ni razvidno, za kakšno trajajoče pravno razmerje gre in med kom se začasno ureja in da sodišče ni ugotavljalo, kakšne hujše posledice bi lahko nastale tožeči stranki.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

V upravnem sporu U 2133/2000 med istima strankama je sodišče najprej delno ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi z odločbo z dne 23. 10. 2000, s katero je tožena stranka sprejela Načrt za upravljanje z velikim kormoranom na območju Republike Slovenije za leto 2000-2001. Z izdajo začasne odredbe je sodišče delno ugodilo zahtevi tožeče stranke v tem smislu, da je do pravnomočnosti sodne odločbe zadržalo izvajanje imenovane odločbe v delu, ki se nanaša na odstrel kormoranov, med tem ko se drugi predvideni ukrepi lahko izvajajo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 1141/2000-2 z dne 21. 12. 2000 pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča RS ugodilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, kakšno trajajoče pravno razmerje in med kom se začasno ureja in tudi ni verjetno izkazana potreba, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo tudi, da je bil z izpodbijano odločbo le sprejet načrt za upravljanje z velikim kormoranom, vendar iz njega ni razvidno, da bi se tudi že neposredno izvajal, saj predvideva izdajo nadaljnjih izvedbenih ukrepov. Upravno sodišče je nato v zadevi U 2133/2000 s sodbo z dne 11. 11. 2002 ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožbi je ugodilo, ker tožena stranka ni obrazložila odločbe v skladu z zahtevami iz 2., 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Pri tem je zavzelo stališče, da je izpodbijana odločba akt iz določila 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Sodba je postala pravnomočna dne 17. 12. 2002. Po presoji sodišča spora v zadevi U 2133/2000, ki je bil pravnomočno razsojen dne 17. 12. 2002, ni mogoče šteti za isto zadevo, kot je obravnavani upravni spor pod opr. št. U 1804/2001. V zadevi U 2133/2000 je bil z izrekom izpodbijane odločbe sprejet Načrt Zavoda za gozdove, odločba o sprejemu tega načrta pa je bila sprejeta na podlagi Akcijskega načrta za upravljanje z velikim kormoranom, ki je bil sprejet s sklepom Vlade RS z dne 28. 7. 2000. V obravnavani izpodbijani odločbi pa ne gre za splošni načrt s predlogom za številčni odstrel, ampak gre za konkretni in posamični oblastveni akt, ki dovoljuje odstrel 500 osebkov kormorana v določenem časovnem obdobju. Gre za upravno določbo, ki ustvarja neposredne pravne posledice za udeležence spora, in je izdana na podlagi konkretnih zakonskih predpisov (2. odstavka 12. člena ZVGLD, 6. odstavka 14. člena ZON in 3. člena ZSR) in mora biti zato podvržena presoji zakonitosti v upravnem sporu. Ker torej v zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, še ni bila izdana pravnomočna odločba v upravnem sporu, sodišče tožbe ni zavrglo po določilu 6. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ker gre pri omenjenih zadevah za dva različna upravna spora, pravnomočna sodba v zadevi U 2133/2000 tudi nima nobene pravne posledice za obravnavani spor. Pravnomočna sodba v zadevi U 2133/2000 ima za posledico samo to, da odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 321-13-52/99-2 z dne 23. 10. 2000 o sprejetju Načrta Zavoda za gozdove ne velja, ker je nezakonita. To pa ne pomeni, da Načrt Zavoda za gozdove kot ugotovitveno dejanje tožene stranke ne more biti del dejanskega stanja, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijano določbo v tem upravnem sporu. Tudi iz uvoda in izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je bila odločba izdana na podlagi Načrta Zavoda za gozdove, ne pa na podlagi odločbe, ki je bila odpravljena s pravnomočno sodbo v zadevi U 2133/2000. Sodišče je v obravnavanem primeru tožbi ugodilo, ker je podana bistvena kršitev določb postopka iz določila 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS. Po tem določilu je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka ni pravno-veljavno odločala o udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe skladno z določilom 142. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99) in ji status stranke odreka tudi v upravnem sporu. Tožena stranka ne zanika navedb tožeče stranke, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevo za vstop v postopek po določilu 142. člena ZUP in da je tožeča stranka v dopisih in na delovnem sestanku seznanila toženo stranko o nekaterih dejstvih in okoliščinah, ki so se tožeči stranki zdele pomembne za odločbo in o dodelitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu po ZON (Uradni list RS, št. 56/99). Določilo 1. odstavka 142. člena ZUP pravi, če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljenja pritožba. Ker tožena stranka ni sprejela udeležbe tožeče stranke v postopku, kar je razvidno tudi iz dejstva, da ji ni vročila odločbe, bi morala o tem izdati poseben sklep po določilu 142. člena ZUP. Tožena stranka je torej kršila določilo 142. člena ZUP, ki pa v tem konkretnem primeru pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS. Tožeča stranka je namreč z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 21. 6. 2001 na podlagi določila 138. člena ZON pridobila status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Po določilu 3. odstavka 137. člena ZON pa ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Določili 137. in 138. člena ZON sta tako specialni določbi in novejši določbi glede na določili 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS; po določilih 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državni pravobranilec, vlada pa lahko za posamezen spor ali za posamezne vrste sporov določi drugega zastopnika javnega interesa. Tožena stranka se tako neutemeljeno sklicuje na določbi 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS, kajti v tem primeru določb 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS ni možno uporabiti zaradi razlagalne metode argumentum a coherentia. Gre za razlagalno metodo, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje povezana (usklajena) celota in da zato v njem ne sme biti antinomij. V konkretnem primeru je zato treba šteti, da kasnejši in specialnejši predpis prevlada nad starejšim in splošnejšim predpisom. Poleg tega je sodišče v tej presoji upoštevalo dejstvo, da status stranke v upravnem sporu tožeči stranki ni odreklo niti Upravno sodišče v zadevi U 2133/2000 niti v tej zadevi v postopku odločanja o začasni odredbi niti ni statusa stranke tožeči stranki odreklo Vrhovno sodišče RS, ko je v zadevi U 2133/2000 in v tej zadevi odločalo o zahtevi za začasno odredbo. V skladu z določilom 3. odstavka 137. člena ZON je torej tožeča stranka imela pravico zastopati interese ohranjanja narave v upravnem postopku. Ker iz izpodbijane določbe očitno izhaja, da tožena stranka ni v dokazno oceno vključila dejstev, ki jih je tožeča stranka navajala v dopisih oziroma na delovnem sestanku pri toženi stranki, sodišče šteje, da tožeči stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zaradi te bistvene kršitve določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) in kršitve določila 1. odstavka 142. člena ZUP je sodišče tožbi ugodilo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Sodišče pa z izrekom sodbe ni vrnilo zadevo v ponoven postopek organu, ki je upravni akt izdal (2. odstavek 60. člens ZUS) oziroma ni naložilo pristojnemu organu izdati nov upravni akt v določenem roku, ker tovrstnega interesa tožeča stranka ni izkazala in ker pristojni državni organ lahko v skladu z vsemi relevantnimi predpisi (in ureditvenimi načrti) takšno odločbo izda vedno, kadar za to ugotovi potrebno dejansko podlago, poleg tega pa se je izpodbijana odločitev nanašala na preteklo dejansko situacijo vzpostavljanja ravnovesja med dvema prostoživečima živalskima vrstma v preteklem obdobju med 1. 10. 2002 in 31. 3. 2003 in ker je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe zoper izpodbijano odločbo.

Kljub temu, da je sodišče tožbi ugodilo zaradi omenjene bistvene kršitve določbe postopka, pa sodišče zaradi učinkovitosti reševanja morebitnih tovrstnih sporov pripominja naslednje v zvezi s sporno okoliščino (ne)pravilne zakonske podlage za odločbo, uporabe materialnih določb in standardov obrazlaganja odločb na obravnavanem področju: Pristojni organ mora zaradi učinkovitega varstva pravic strank v postopku v obrazložitvi odločbe vedno navesti ne samo naziv predpisa, na podlagi katerega je bila določba sprejeta, ampak mora v obrazložitvi subsumirati pravno-relevantno dejansko stanje pod konkretni zakonski dejanski stan in mora pri tem upoštevati vsa konkretna pravna določila. Če se pristojni organ sklicuje na pravo Evropske unije, na podlagi, katerega je bila sprejeta nacionalna zakonodaja, in je s tem postalo pravo Evropske unije veljavna interpretativna metoda razlage nacionalnega predpisa, mora tožena stranka navesti tudi konkretno določilo iz pravnega vira Evropske unije z navedbo vseh objav tega določila v zvezi z morebitnimi kasnejšimi spremembami. Če se pristojni organ sklicuje na mednarodne konvencije in akcijske programe, mora navesti označbo uradne objave konvencije, če akcijski načrt ni sestavni del konvencije, pa mora v upravni spis priložiti akcijski načrt. V zvezi s standardi obrazlaganja določb v povezavi z uporabo materialnega prava je pomembno tudi, da pristojni organ v primeru odvzema živali iz habitata upošteva načelo sorazmernosti. To stališče je sodišče že zavzelo in sicer v zadevi U 1994/2000 z dne 23. 4. 2003. Načelo sorazmernosti je namreč treba uporabiti v tem smislu, da lahko pristojni organ zakonito uporabi ukrep, če je le-ta primeren za dosego cilja, če je nujen za dosego želenega cilja, tako da z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče doseči enakih učinkov in da organ utemelji tudi ravnovesje med pričakovano škodo na eni strani in koristjo na drugi strani (sorazmerje v ožjem pomenu besede). To načelo izhaja iz določil 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 5. alineje 26. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv, Uradni list RS, št. 98/99 - usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Načelo sorazmernosti pa je vsebovano tudi v ZON in sicer: prepoved arbitrarnosti v določilu 3. odstavka 14. člena; sorazmernost v ožjem pomenu besede v določilu 6. odstavka 14. člena ZON; element primernosti v določilu 1. odstavka 15. člena ZON; element nujnosti v določilu 2. odstavka 15. člena ZON. Če pristojni organ z odločbo meri na izravnavanje ravnotežja med dvema prostoživečima živalskima vrstama, mora uporabiti tudi določili 3. odstavka 2. člena in 3. člen ZON, ki opredeljujeta pojem naravnega ravnovesja, in mora dejansko stanje glede številčnega razmerja in želenega ravnotežja aplicirati na omenjeni zakonski določbi. Opisani obseg in vsebinska relevantnost določb iz ZON pa kažejo na pristojnost ministrstva za ohranjanje narave v tovrstnih upravnih postopkih. Sodišče v zvezi s tem vprašanjem še pripominja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo nima prav, ko pravi, da kormorani res niso divjad, vendar je pri izvedbi njihovega odstrela sklicevanje na lovske predpise potrebno, primerno ter v pristojnosti tožene stranke. Takšna razlaga in utemeljitev pristojnosti je napačna in v tem primeru nezadostna. Kajti, iz določil 1., 3. in 10. člena ZVGLD (Uradni list SRS, št. 25/76, 29/86), ki taksativno našteva prosto živeče divje živali, na katere se zakon nanaša, izhaja, da ZVGLD med divje živali ne uvršča kormorana. Temeljno pravilo razlaganja prava pa je, da z interpretacijo pravnega predpisa ni dovoljeno širiti pomena določbe, če je besedilo in pomen določbe povsem jasen in določen (jezikovna razlaga). Ker v konkretnem primeru ZVGLD taksativno določa, v katerih primerih se zakon uporablja, to pomeni, da se za kormorane ZVGLD ne uporablja. Tožena stranka se zato ne more sklicevati na ZVGLD, ko utemeljuje svojo pristojnost za odločanje v konkretni zadevi. Sodišče pa v tem upravnem sporu glede tega vprašanja ni odločalo, ampak se je samo opredelilo do ključnega argumenta tožene stranke v zvezi z zakonsko podlago za pristojnost. Razlog za to zadržanost sodišča je v tem, da bi morala biti tožeči stranki priznana pravica do udeležbe v postopku tudi v primeru, če je odločbo izdal nepristojen organ, ker bi odločba lahko imela pravne posledice in ker je v tej zadevi v postopku izdaje začasne odredbe že pravnomočno odločilo Vrhovno sodišče RS z obrazložitvijo, ki jo je sodišče povzelo v obrazložitvi te sodbe.