Jedro

Presoja pogojev za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A.P., ki je utemeljeno osumljen storitve sedmih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ, odredila pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil, ker je ocenil, da je neutemeljena.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 16.03.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 3. odstavka 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijani sklep spremeni in pripor obdolžencu odpravi ali pa sklep o odreditvi pripora razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K. in predlagala njeno zavrnitev. Zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj so v izpodbijanem sklepu navedene vse okoliščine, ki utemeljujejo odreditev pripora zoper obdolženca, za katerega je bilo ugotovljeno, da je imel pri izvršitvi kaznivih dejanj pomembno vlogo. Kazniva dejanja je izvrševal v velikem obsegu in zgolj okoliščina, da morebiti od septembra 2003 novih kaznivih dejanj ni storil, ni razlog, da zoper obdolženca pripor ne bi bil odrejen, za kar se zavzema njegov zagovornik. V izpodbijanih sklepih kršitve zakona, ki jih navaja zagovornik, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi povzema zakonske pogoje za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in trdi, da pri obdolžencu ni podana nobena od teh okoliščin. Poudarja, da je obdolženec nekaznovan, da je s kaznivimi dejanji prenehal že pet mesecev pred prijetjem, "ker se je zavedal zavržnosti svojega dejanja" in da tudi njegove osebne lastnosti ter okolje, v katerem živi (teh okoliščin podrobneje ne opredeli), ne potrjujejo ocene, da bo ponavljal kazniva dejanja. V navedenem vidi kršitev 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Po njegovem mnenju je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišči prve in druge stopnje na navedbe obrambe glede obstoja navedenih okoliščin nista odgovorili, zaradi česar izpodbijani odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

Preiskovalna sodnica je v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (sklep, strani 9 do 11) posebej izpostavila način storitve kaznivih dejanj ter obdolženčevo vztrajnost pri njihovem izvrševanju, saj naj bi v zelo kratkem času (od 09.09.2003 do 22.09.2003) iz koristoljubja storil sedem kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo, da je bil obdolženec povezava med slovenskimi in hrvaškimi organizatorji in da je imel pomembno vlogo v mednarodni združbi, ki je imela veliko število članov in ki je (v razdobju približno pet mesecev) preko državne meje spravila najmanj 249 tujcev; obdolženec naj bi bil udeležen pri spravljanju preko državne meje najmanj 164 oseb. V sklepu je tudi navedla, da obdolženca od storitve kaznivih dejanj, storjenih z namenom pridobitve premoženjske koristi, ni odvrnilo niti dejstvo, da je zaposlen in da njegovo preživljanje ni ogroženo. Preiskovalna sodnica je v obrazložitev sklepa povzela tudi bistvene ugovore obrambe na pripornem naroku (člen 204.a ZKP) v zvezi s pripornim razlogom, med drugim, da v zadnjih petih mesecih obdolženec ni storil nobenega kaznivega dejanja, da je redno zaposlen in da se preživlja s plačo oziroma z delom. Višje sodišče je pritožbo zagovornika zoper sklep preiskovalne sodnice zavrnilo in z obsežnim povzemanjem izpodbijanega sklepa pritrdilo njenim razlogom.

Po navedenem je moč ugotoviti, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene in presojene konkretne in specifične okoliščine (objektivne in subjektivne), ki se nanašajo na pogoje iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP za odreditev pripora. Čeprav sodišče prve stopnje obdolženčeve nekaznovanosti izrecno ne omenja, obnašanje obdolženca po dejanjih pa le v povzetku ugovorov obrambe na pripornem naroku, zagovorniku ni mogoče pritrditi, da omenjeni okoliščini nista bili upoštevani in da pravnomočni sklep nima razlogov o tem. Prejšnja kaznovanost obdolženca ni nujen pogoj za pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. S tem, ko prvostopenjski sklep poudarja obdolženčevo vztrajnost in pomembnost njegove vloge pri dejanjih in ko ugotavlja, da naj bi dejanja, kljub temu, da je imel redne dohodke, izvrševal iz koristoljubja, navaja tiste osebne okoliščine oziroma lastnosti obdolženca, ki v povezavi z ugotovljenimi objektivnimi okoliščinami utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. S tem pa posredno izraža tudi stališče, da okoliščine, na katere se sklicuje zagovornik, nimajo relevantne teže. Izpodbijana sklepa vsebujeta razumno in vsebinsko presojo relevantnih subjektivnih okoliščin glede nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje in zato ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Z zanikanjem pogojev za odreditev pripora iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in s trditvijo, da tudi ni nobene podlage za očitek o neogibnosti pripora za varnosti ljudi, zagovornik po vsebini ne uveljavlja kršitve procesnega zakona, pač pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.