Jedro

Če tožnica ni izkazala za verjetno, da v postopku na prvi stopnji iz opravičenih razlogov ni založila zneska, potrebnega za stroške v zvezi z izvedbo predlaganega dokaza (izvedenca), ne more v pritožbi uspešno predlagati, naj se ta dokaz izvede (2. odst. 352. čl. ZPP/77). Ker zaradi neplačila predujma sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza z izvedencem, s tem ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. >

Izrek

: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da ji je prisodilo regres za letni dopust za leto 1993 in del regresa za leto 1994 s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače za čas od 1.4.1993 do 30.4.1994 v znesku 826.318,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih mesečnih zneskov ter za plačilo prispevkov in dajatev od navedenih zneskov. Tožnici je naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 188.988,00 SIT. Sodišče je zavrnilo pretežni del tožbenega zahtevka za plačilo razlike plače za čas od 1.41993 do 30.4.1994 zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v navedenem obdobju zakonito izplačala nižjo plačo na podlagi tripartitnega sporazuma med Vlado RS, lastnico tožene stranke, Slovensko razvojno družbo (SRD) in sindikatom Pergam ter sklepov upravnega odbora. Zoper zavrnilni del (2. odstavek izreka) sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena takrat veljavnega zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, skupaj s pravdnimi stroški z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1997 dalje do plačila, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila vseh predpisanih formalnih pogojev, da bi lahko izplačevala nižje plače od izhodiščnih, določenih s kolektivno pogodbo, kljub temu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike plač. Zmotno je tudi štelo, da je sindikat soglašal glede znižanja plač, čeprav iz listin to ne izhaja. Samo sodelovanje sindikata še ne pomeni njegovo soglasje. Sodbo je oprlo na listine tožene stranke, ki niso podpisane in žigosane in kot takšne nimajo pravne veljave. Sodišče je tudi zmotno razlagalo pomen tripartitnega sporazuma, ki ničesar ne določa glede omejevanja plač. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o delu tožnici plačala vse, kar ji je šlo iz naslova plač. Tožena stranka ni predložila pogodb o delu in tudi ne verjame, da je tožena stranka plačevala prispevke iz pogodb o delu, tako kot za plače. Tožnica je vseskozi opozarjala sodišče, da so izračunu tožene stranke napačni in se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Tožena stranka je izračun razlike plač naredila po knjigi Pregled plač v gospodarstvu 1990-1996 in podatki v tej knjigi so za IX. tarifni razred nižji, kot jih je objavil sindikat in ki jih je tožnica uporabila ob vložitvi tožbe. Zaradi navedenega ni mogoče uporabiti teh podatkov tožene stranke ter bi zato moral izvedenec finančne stroke dokazati, kateri izračun strank je pravilen oziroma, da izračuni tožene stranke niso pravilni. Sodišče ni postavilo izvedenca finančne stroke, kljub predlogu tožnice. Sodišče je kršilo postopek tudi tako, da tožnici ni dalo primernega roka za odgovor na pripravljalen spis tožene stranke, ki so mu bile priložene številne priloge na zadnji obravnavi. Kršitev pravil postopka pomeni tudi stališče sodišča, da le "meni", da je bilo znižanje plač v skladu s kolektivno pogodbo in dopustno. Mnenje sodišča ne zadošča, temveč mora ugotoviti vsaj verjetnost nekega dejstva, da je ta lahko podlaga za odločitev. Stroški postopka niso pravilno odmerjeni, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka povzročila stroške s svojim ravnanjem, ko je z vsako vlogo predložila le nekaj dokazil, namesto vseh, s čimer je zavlačevala postopek. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnice pa pritožbeno sodišče navaja: Sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP-77, ker tožnici ni dalo primernega roka za odgovor na pripravljalni spis tožene stranke z dne 10.12.1997 in ker ni postavilo izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tem pripravljalnem spisu ni navedla novih dejstev, ki jih ne bi že v prejšnjih vlogah, poleg tega pa se je sklicevala tudi na delno že predložene dokaze (seznam pogodbenega dela za september in december 1993 ter februar in marec 1994) ter predložila plačilne liste za tožnico, ki po stališču pritožbenega sodišča niso listine, ki predstavljajo za tožnico nov dokaz, saj je te listine tožnica že prejela ob izplačilih plač. Pregled izhodiščnih plač po obeh kolektivnih pogodbah ni nov dokaz, temveč pravni vir, saj so priloge kolektivnih pogodb. Izračun razlike plače do višine 90 % za sporno obdobje oziroma za čas od 1.3.1993 do 1.4.1994 pa bi tožnica lahko pregledala na obravnavi in se o njem izjasnila. Tožnica tega ni naredila, ker je želela, da bi primerjavo njenega izračuna razlike plače in tožene stranke opravil izvedenec finančne stroke. Tožnica za stroške tega izvedenca ni želela plačati predujem, kar je bila sicer dolžna glede na določbo 152. in 1. ter 3. odstavka 153. člena ZPP-77. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za preložitev obravnave in dokaz z izvedencem ter odločilo v zadevi, na podlagi predloženih dokazov. Tožnica ni izkazala za verjetno, da v postopku na prvi stopnji iz opravičenih razlogov ni založila zneska, potrebnega za stroške v zvezi z izvedbo predlaganega dokaza (izvedenca), zato na podlagi 2. odstavka 352. člena ZPP-77, v pritožbi ne more predlagati, naj se ta dokaz izvede. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaz z izvedencem. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sindikat tožene stranke ni sodeloval v postopku urejanja plač delavcev tožene stranke in da bi sodišče prve stopnje glede na ugotovljene formalne nepravilnosti v postopku zniževanja plač po 2. in 3. odstavku 1. točke tarifne priloge SKPG-93 ter po 1. in 2. odstavku 2. točke tarifne priloge kolektivni pogodbi dejavnosti iz leta 1994, moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tripartitnega dogovora sklenjenega med Vlado RS, Skladom republike Slovenije za razvoj, kot lastnikom tožene stranke in Sindikatom X. ter listin v spisu, zlasti dopisa uprave tožene stranke sindikatu in poročila sindikata (B6 in B44) ter izpovedi priče J. S. pravilno ugotovilo, da je sindikat soglašal z upravo tožene stranke glede strategije zagotavljanja zaposlenosti delavcev in izplačila njihovih plač, tudi znižanih, v okviru obeh kolektivnih pogodb. V navedenem dogovoru res ni določeno izrecno soglasje sindikata glede znižanje plač, vendar pa je soglasje sindikata X. k dogovoru, ob upoštevanju takratnega težkega gospodarskega položaja tožene stranke, po zaključku pritožbenega sodišča, razumeti kot soglasje upravi podjetja, da z vsemi razpoložljivimi ukrepi in ob finančni podpori Vlade RS zagotovi, kar največjo zaposlenost in izplačilo plač ter glede na razmere, tudi znižanih plač. V spornem obdobju je do 1.7.1993 veljala SKPG-90, od 1.7.1993 dalje SKPG-93 in od 1.1.1994 kolektivna pogodba dejavnosti. Obe SKPG sta v 1. točki tarifnega dela določali, da se bodo podrobnejša merila za znižanje plač določila v kolektivnih pogodbah dejavnosti in da odločitev o znižanju plač sprejme poslovodni organ na podlagi teh meril in predhodnega mnenja sindikata. Vendar teh meril ni določila kasnejša kolektivna pogodba celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (Ur. l.RS št. 13/94), ki je pričela veljati 1.1.1994, temveč je le določila, da se o znižanju plač, največ do 20 %, dogovorita vodstvo organizacije in sindikat. Z ozirom na te določbe in prej navedeni tripartitni dogovor in naloge uprave v zvezi z zagotavljanjem zaposlitve delavcev in plač, je sindikat kot sopodpisnik dogovora nedvomno vnaprej soglašal s politiko uprave glede zagotavljanja zaposlitve in izplačila plač ter tudi znižanih plač in zato v zvezi s tem ni bilo potrebno še dodatno njegovo soglasje po podpisu dogovora. Poleg tega so delavci tožene stranke od decembra 1992 do sredine leta 1993 prejemali polno plačo. Iz izpovedi priče in listin nedvomno izhaja, da je bil sindikat tekoče seznanjen o višini mesečnih plač in ukrepi uprave ter upravnega odbora in s temi soglašal, kar potrjuje tudi njegovo stališče na seji dne 3.11.1993, da je za čas od 1.10.1993 dalje soglašal z nadaljnjim znižanjem plač za 10 % od izhodiščnih po SKPG-93 oziroma po bodoči podpisani kolektivni pogodbi dejavnosti, ki je pričela veljati s 1.1.1994. To pomeni, da je sindikat soglašal z znižanjem plač za vse obdobje, za katero tožnica zahteva izplačilo razlike plače. Iz zapisnikov sindikata izhaja tudi, da je soglašal, da se zaradi zagotovitve izplačila čim višjega odstotka plače, en del te izplačuje iz naslova fiktivnega pogodbenega dela. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do pravilnih ugotovitev in zaključkov glede neutemeljenosti dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vtoževano razliko plače tožnice ter zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožba pa ni utemeljena tudi glede odmere stroškov postopka. Sodišče prve stopnje odmero stroškov ni obširneje obrazložilo, vendar pa je te po stališču pritožbenega sodišča odmerilo ob upoštevanju uspeha strank na podlagi 3. odstavka 154. členu ZPP-77 ter po veljavni Odvetniški tarifi. Za odgovor na tožbo je priznalo po tar. št. 10/1 300 točk, za prisotnost na šestih obravnavah po tar. št. 10/2 in 13. členu skupno 1200 točk, za pet pripravljalnih spisov po tar. št. 10/3 1050 točk in po tar. št. 33 2 x po 20 točk, ali 40 točk, kar glede na vrednost točke 76,50 znaša 198.135,00 SIT. S prištetimi sodnimi taksami 800,00 SIT znašajo stroški postopka tožene stranke 198.935,00 SIT, kot jih je sicer sodišče prve stopnje tudi odmerilo. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP-77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, zakoni. št. 1/91-I in 45/I/94).