Jedro

Ker je od ustanovitve služnosti do vložitve tožbe minilo šele osemnajst let, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi imela tožeča stranka kvečjemu zahtevek na prenehanje služnosti, o prenehanju služnosti pa ni navajala ničesar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v P. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstaja služnostna pravica vožnje in peš poti po parc.št. 2055/1, 2055/2, 2055/3 in 2055/4, vse k.o. D. v korist toženke. V obrazložitvi je navedlo, da tožnica ni izkazala, da je lastnica navedenih parcel, saj iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je lastnica teh parcel Republika Slovenija. Tožnica ni pojasnila, na katerem pravnem predpisu temelji njena aktivna legitimacija za to pravdo. Zahtevek je nesklepčen tudi zato, ker se tožnica sama sklicuje na pogodbo o ustanovitvi služnosti, hkrati pa zatrjuje, da služnost ne obstaja.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in navajala, da je isti sodnik v drugem postopku izdal sodbo, s katero je ugotovil, da je tožnik lastnik parc.št. 2055/1. Ker gre za nasprotno tožbo, mora sodišče upoštevati tudi navedbe in dokaze iz pravde z opr.št. P. Iz teh navedb izhaja, da se služnostna pravica ni izvrševala v obdobju, ki presega priposestvovanje. Glede na pretečeni čas je zato priposestvovana osvoboditev služnosti, na podlagi zakona in ne sodne odločbe. Za tožnika je nesprejemljivo tudi različno pravno naziranje istega sodnika, ki je v zadevi P ugotavljal, da se v zadevi P vodi postopek zaradi ukinitve služnosti, v tej zadevi pa zahtevek obravnaval kot nesklepčnega. Tožnik se ne strinja s pravnim naziranjem sodišča, da ima obligacijski zahtevek lahko podlago samo v dvostranskem medsebojnem obligacijskem razmerju. Z izkazanim lastninskopravnim upravičenjem na parc.št. 2055/1 k.o. D. tožnik ne more biti omejen v dajatvenem zahtevku zoper toženko, četudi je ta služnost pridobila s poslom s tretjo osebo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, da bi moralo sodišče upoštevati tudi navedbe iz spisa P, vendar iz navedb tožbe (in razlogov sodbe) izhaja, da je bila sporna služnost ustanovljena s pogodbo z dne 1.6.1984, tožba pa je bila vložena leta 2002. Zato se v tej pravdi uporabljajo določbe takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po tretjem odstavku 58. člena ZTLR stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za priposestvovanje služnosti. Po določbi 54. člena ZTLR pa se služnost priposestvuje, če je lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvrševal dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Ker je od ustanovitve služnosti do vložitve tožbe minilo šele osemnajst let, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi imela tožeča stranka kvečjemu zahtevek na prenehanje služnosti, o prenehanju služnosti pa tožeča stranka ni navajala ničesar (tudi ne v pritožbi). Prvostopno sodišče je sicer svojo odločitev nepravilno oprlo na Stvarnopravni zakonik, vendar je ureditev po ZTLR podobna in je odločitev zato vseeno pravilna. Ker je bilo treba zahtevek zavrniti že iz gornjega razloga, niso relevantne ostale pritožbene navedbe v zvezi z aktivno legitimacijo in ugotovitvami istega sodnika v drugem postopku, zato se pritožbeno sodišče posebej z njimi ni ukvarjalo. Zahtevek na izstavitev listine pride v poštev samo v primerih, ko sta pravdni stranki sklenili zavezovalni pravni posel, do razpolagalnega (izstavitve listine za prenos v zemljiški knjigi) pa še ni prišlo, kadar torej pride do prenehanja služnosti na podlagi pravnega posla. Pritožnik sam zatrjuje, da tožena stranka služnosti ni izvrševala in da je zato prišlo do prenehanja služnosti na podlagi zakona in ne na podlagi pravnega posla med pravdnima strankama. Zato je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo tudi zahtevek na izstavitev listine. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi povedanega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.