Jedro

Tožniku je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR) in za takšne načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi ZDR ne predvideva pravice do odpravnine. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ker dolžnosti izplačila odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne določa niti ZDR niti Panožna kolektivna pogodba, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika, ni upravičen do odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 12.253,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 515,04 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bil pri toženi stranki na istem delovnem mestu zaposlen nepretrgoma 29 let, kar tožena stranka tudi tekom postopka ni prerekala in se navedeno dejstvo šteje za dokazano. Tako je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Tožnik je sicer sklenil več pogodb o zaposlitvi, tako za nedoločen kot za določen čas in zadnja pogodba je bila sklenjena dne 13. 1. 2009, za določen čas. Tožena stranka je nato tožnika z dopisom z dne 13. 7. 2009 obvestila, da mu je prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa in tožnik je menil, da mu je prenehalo delovno razmerje za nedoločen čas iz poslovnega razloga. Tožnik ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi oziroma transformacije iz delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas, saj transformacija nastopi po samem zakonu in ni odvisna od sodne intervencije. Tožnik pa s tožbo uveljavlja denarno terjatev iz delovnega razmerja (plačilo odpravnine) neposredno pred delovnim sodiščem, v skladu z 4. odstavkom 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku za izplačilo odpravnine, ker je štelo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgoma 29 let na istem delovnem mestu in prav tako je sodišče na naroku dne 21. 6. 2012 ugotovilo, da sta pravdni stranki že 15. 3. 1993 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Podlaga za izplačilo odpravnine je 29 let nepretrgoma trajajočega delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in je nepravilna odločitev sodišča, da bi moral tožnik v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in ker tega ni storil je prekludiran. Zahtevek tožnika je denarni zahtevek, ki se lahko v skladu s 4. odstavkom 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem. Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje na rok 30 dni, ki je določen v 3. odstavku 204. člena ZDR in ki se nanaša na nedenarne zahtevke, tožnik pa je uveljavljal čisto denarno terjatev po 4. odstavku 204. člena ZDR in je zato sodišče izpodbijano sodbo oprlo na napačno materialnopravno podlago. Sodišče je zgolj opisalo, da je tožnik prekludiran glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in da sodišče tega ne more reševati kot predhodno vprašanje, ni pa se spustilo v presojo tožnikovih navedb o tem, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnega razloga. Ker je ostalo sporno ali je šlo pri obvestilu tožene stranke z dne 13. 7. 2009 za odpoved iz poslovnega razloga ali ne, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, niti tega ni obrazložilo, je sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zato je podan pritožbeni razlog po 14. točki 339. člena ZPP. Delovna sodišča so sicer vprašanja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že reševale kot predhodno vprašanje in to bi moralo storiti sodišče tudi v konkretnem primeru. Tožnik je priglasil stroške pritožbe. V dopolnitvi pritožbe pa je tožnik izpodbijal sodbo v II. točki izreka in navedel, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja pravna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev o stroških postopka. Izpodbijana sodba je zato pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podan pritožben razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem individualnem delovnem sporu je šlo za vprašanje obstoja in vrsti delovnega razmerja za nedoločen čas, kar je tožnik ves čas zatrjeval, zato bi sodišče tudi moralo šteti, da gre za odločanje o obstoju delovnega razmerja in v zvezi s tem tudi odmeriti stroške postopka ob upoštevanju 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Ob uporabi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid spora, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem postopkov zlorabi procesne pravice, bi bila tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in navedla, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi poteka določenega časa. Ugotavljanje nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi sklenjeni za določen čas je samostojen tožbeni zahtevek, lahko sicer združen z zahtevkom za plačilo odpravnine, nikakor pa ne predstavlja zgolj predhodnega vprašanja o predmetni zadevi. Četrti odstavek 204. člena ZDR, na katerega se skicuje pritožnik, se nanaša izključno na denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki jih lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da ker tožnik s tožbo ni uspel je dolžan povrniti stroške postopka. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev, da je sodišče pravilo ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba navaja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339 člena ZPP, ker je sodišče v sodbi zapisalo, da je tožnik prekludiran glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, pri tem pa sodišče ni presojalo obvestila tožene stranke z dne 13. 7. 2009, za katerega je tožnik trdil, da gre za odpoved iz poslovnega razloga in je zato sodba v tem delu pomanjkljiva ter je ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razloga, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, za kaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa so v razlogih sodbe navedena odločilna dejstva.

Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas in tožnik obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ni uveljavljal v roku po 3. odstavku 204. člena ZDR, zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Sicer pa tožnik z navedbami, da je posamezna dejstva sodišče prve stopnje napačno oziroma pomanjkljivo ugotovilo, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik s tožbo vtožuje odpravnino v znesku 12.253,46 EUR, ker mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 4. 1980 dalje za nedoločen čas, nato pa za določen čas in da je tožena stranka tožniku vročila obvestilo z dne 12. 7. 2009, da mu je prenehalo delovno razmerje dne 12. 7. 2009 zaradi izteka določenega časa. Tožniku je delovno razmerje 12. 7. 2009 tudi dejansko prenehalo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 109. členu določa pravico do odpravnino in sicer, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti dolžan delavcu izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožniku je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (1. odstavek 77. člena ZDR) in za takšne načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi ZDR ne predvideva pravice do odpravnine. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati odpravnino le, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in v primeru izredne odpovedi delavca ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, v primeru poslabšanja njegovih pravic ter izvedeni spremembi delodajalca v skladu s 3. odstavkom 73. člena ZDR. Ker dolžnost izplačila odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne določa niti ZDR niti Panožna kolektivna pogodba, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika (Ur. l. RS, št. 67/2008), ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku za izplačilo odpravnine in je zato sodišče zahtevek v celoti zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje odločiti, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki iz poslovnih razlogov. Navedeno ne izhaja iz obvestila tožene stranke z dne 13. 7. 2009. Iz obvestila tožene stranke z dne 13.7. 2009 namreč jasno izhaja, da tožena stranka tožnika obvešča, da mu preneha delovno razmerje za določen čas, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009, zaradi izteka dobe za katero je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas (12. 7. 2009). Iz obvestila tožene stranke ne izhaja, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato navedeno obvestilo tudi ne more predstavljati pravne podlage za plačilo odpravnine.

V kolikor pa se tožnik ni strinjal z načinom prenehanja delovnega razmerja pa bi moral ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahtevati v roku 30 dni, od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic pred pristojnim delovnim sodiščem (3. odstavek 204. člena ZDR). Rok 30 dni iz 3. odstavka 204. člena ZDR je izključevalni (prekluzivni) rok, kar pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na ta rok in z njegovim potekom preneha pravica zahtevati sodno varstvo. Torej najkasneje v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic, to pa je bilo najkasneje z dnem vročitve obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dne 13. 7. 2009. Tožnik pa je tožbo vložil šele dne 21. 12. 2010, torej po poteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Sodnega varstva pa delavec ne more več uveljavljati, ne po tej določbi in tudi ne na podlagi 54. člena ZDR. (Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 184/2008 z dne 5. 10. 2009).

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka (1. točka 1. odstavka 338. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1), ko je stroške postopka naložilo v plačilo tožniku. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo, saj je tožnik vtoževal odpravnino v znesku 12.253,46 EUR, kar predstavlja denarni zahtevek. V konkretnem sporu ni šlo za spor o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas, zato tudi ni prišla v poštev uporaba določbe 5. odstavka 141. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi z 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče pa je tudi odločilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni za pravilno odločitev v tem sporu v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.