Jedro

1. Kršenje cestnoprometnih predpisov (tožnik je zapeljal mimo spuščenih polzapornic čez železniško progo) pomeni ogrožanje varnosti v cestnem prometu, torej ogrožanje življenja in zdravja ljudi, zato je kvalifikatorna okoliščina iz 89. člena ZDR podana.

2. Ravnanje voznikov v prometu je eden najpomembnejših dejavnikov prometne varnosti (ta pa je namenjena predvsem varovanju življenja in zdravja ljudi), zato zadostuje že abstraktna nevarnost nastanka posledice in ni potrebno, da do nje tudi pride.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 8.7.1999 in v zvezi s tem tudi sklep komisije za ugovore in pritožbe z dne 17.8.1999 v delu, ki se nanaša na odgovornost tožnika za kršitev delovne obveznosti po 2. točki 39. b člena podjetniške kolektivne pogodbe ter je v tem delu disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. V preostalem delu je stroškovno zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev odločbe disciplinske komisije in komisije za ugovore in pritožbe v celoti, vrnitev nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, vpis delovne dobe v delovno knjižico, plačilo davkov in prispevkov, izplačilo zapadlih zneskov plač od septembra 1999 do januarja 2000, za čas od februarja 2000 dalje pa razliko med pripadajočo plačo in plačo, ki jo je prejel v podjetjih M. d.o.o. in P. d.o.o., vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, razvidnih iz 3. b in 3. c točke izreka. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, ki ne navaja pritožbenega razloga, smiselno pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da je pri tožnikovem ravnanju, ki je bilo predmet disciplinske obravnave, podana katera izmed kvalifikatornih okoliščin, opredeljenih v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da je v času, ko je tožnik zapeljal avtobus mimo spuščenih železniških zapornic, vlak že odpeljal mimo, priča pa je povedala, da življenje otrok ni bilo ogroženo, ker vlak nikakor ne bi smel peljati nazaj, pa tudi potrebe za to ni bilo, saj je bil namenjen naprej, proti Pragerskem. Izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa je po mnenju pritožbe skrajen ukrep, ki se izreka za najhujše kršitve s konkretnimi posledicami, ne pa za zgolj hipotetične možnosti ogrožanja življenj. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnik zapeljal mimo spuščenih zapornic in s tem že ogrožal življenje ljudi, saj bi za prvim vlakom lahko pripeljal drug. Kot voznik šolskega avtobusa bi moral biti še posebej pozoren, zato meni, da je pritožba neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije z dne 8.7.1999 in sklepa komisije za ugovore in pritožbe z dne 17.8.1999, s katerima je bila ugotovljena tožnikova odgovornost za kršitev delovne obveznosti. Po natančno in korektno izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožnik, ki je vozil šolski avtobus, kršil cestnoprometne predpise. Dne 10.6.1999 je ob 13.40 uri vozil učence OŠ Cirkovce ter pri tem ni upošteval spuščenih polzapornic in svetlobnega prometnega znaka, ki opozarja na približevanje vlaka. Ob spuščenih polzapornicah je zapeljal proti železniški progi, pri čemer sodišče prve stopnje kot opravičilo ni upoštevalo tožnikove navedbe, da je to storil podzavestno. Prav tako je za nepomembno štelo tožnikov zagovor in izpoved priče A. G., da s tem ni ogrožal otrok, ker je bila železnica enotirna in vlak v nobenem primeru ne bi smel peljati nazaj. Zaključilo je, da je s svojim ravnanjem zelo ogrožal življenja otrok, zato je odločitvi disciplinskih organov tožene stranke v pretežnem delu sprejelo kot pravilni.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja. Dokazano je bilo, da je tožnik storil očitano kršitev iz 3. in 59. točke 39. b člena podjetniške kolektivne pogodbe: kršitev delovnih dolžnosti, ki predstavljajo prekršek; kršitev delovnih obveznosti, ki izhajajo in so posebej določene v predpisih s področja varnosti cestnega prometa. Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP - Ur. l. RS, št. 30/98) v 3. odstavku 45. člena določa, da se mora udeleženec v cestnem prometu vselej ustaviti pred prehodom čez železniško progo med drugim tudi, če so zapornice spuščene. Tožnik je zapeljal mimo spuščenih polzapornic, kar brez dvoma predstavlja prometni prekršek.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo obstoj kvalifikatornih okoliščin. Pritožba zmotno zagovarja stališče, da je kvalifikatorna okoliščina ogrožanje življenja in zdravja ljudi podana le v primeru, ko je bila nevarnost konkretna oz. bi konkretne posledice že nastopile. Res je, da je najstrožji disciplinski ukrep predviden le za najhujše kršitve delovnih obveznosti. Kot take pa so opredeljene tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere delodajalec sam predvidi obligatoren izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja in tiste, pri katerih je izkazan obstoj kvalifikatornih okoliščin. Kvalifikatorne okoliščine opredeljuje zakon. Med drugim je kvalifikatorna okoliščina tudi dejanje, s katerim je ogroženo življenje in zdravje ljudi. Obstoj te kvalifikatorne okoliščine je tožena stranka ugotovila v disciplinski odločbi. Pravilno ugotavlja, da je ravnanje voznikov v prometu eden najpomembnejših dejavnikov prometne varnosti (ta pa je namenjena predvsem varovanju življenja in zdravja ljudi). Sodna praksa je v številnih primerih zavzela stališče, da zadostuje že abstraktna nevarnost nastanka posledice in ni potrebno, da do nje tudi pride. Kršenje cestnoprometnih predpisov pomeni ogrožanje varnosti v cestnem prometu torej ogrožanje življenja in zdravja ljudi, zato je opisana kvalifikatorna okoliščina v spornem primeru podana. Sodišče prve stopnje jo je pravilno ocenilo, kot je pravilno ocenilo tudi primernost izrečenega disciplinskega ukrepa. Tožnik v nobenem primeru ne bi smel kršiti cestnoprometnih predpisov, zlasti pozoren pa bi moral biti ob dejstvu, da prevaža otroke, ki so ga na kršitev celo sami opozorili. Ni pa mogoče spregledati tudi utemeljitve disciplinske komisije, namreč da je bila kršitev storjena v času velikega odziva javnosti na hude prometne nesreče, ki so jih povzročili vozniki avtobusov pri prevozu otrok.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94).