Jedro

Če poroštvena pogodba kot kreditni posel s tujino ni bila registrirana pri Banki Slovenije, potem ni začela veljati, ker je bila sklenjena pod odložnim pogojem, da jo bo Banka Slovenije registrirala. Zato taka pogodba ni nična zaradi pomanjkanja v javnem interesu predpisane obličnosti. Če se je eden od porokov pripojil drugemu poroku (oba poroka sta pravni osebi), potem upnik ne more uveljavljati zahtevka iz naslova poroštva dvakrat (enkrat od poroka kot samostojnega poroka, drugič pa kot pravnega naslednika drugega poroka) in je treba glede kasneje uveljavljanega zahtevka tožbo zavreči zaradi litispendence (ali pa že razsojene zadeve, če bi bila prva sodba že pravnomočna).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točkah 1.3., 1.4. in 2. izreka razveljavi in se zadeva v obsegu iz točk 1.3. in 2. vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede tožbenega zahtevka, o katerem je bilo razsojeno v točki 1.4. izreka, pa se tožba zavrže. V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točkah 1.1. in 1.2. izreka potrdi. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo takole: "1. Tožbeni zahtevek (od 1 do 4), ki glasi: 1. Ugotovi se, da terjatev iz okvirnega dogovora, ki sta ga sklenili tožeča stranka in družba L.E.I. dne 26.1.1993 oz. 3.12.1993 in dodatka k okvirnemu dogovoru z dne 1.4.1994, ni zastarala. 2. Ugotovi se, da znaša terjatev iz prejšnjega odstavka na dan 16.9.1998 2.700.617 DEM glavnice in 12,5% letne obresti do plačila, 31.742.267 ATS s 13,5% letnimi obrestmi do plačila in 48.711 USD z 12,5% letnimi obrestmi do plačila. 3. Tožena stranka je iz naslova poroštvenih obveznosti družbe L.T. izvirajočih iz okvirnega dogovora, ki sta ga sklenili tožeča stranka in družba L.E.I. dne 26.11.1993 oz. 3.12.1993 in dodatka k okvirnemu dogovoru z dne 1.9.1994 dolžna plačati tožeči stranki 2.700.617 DEM z 12,5% letnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, 31.742.267 ATS s 13,5% letnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in 48.711 USD z 12,5% letnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. 4. Tožena stranka je iz naslova njenih poroštvenih obveznosti, izvirajočih iz okvirnega dogovora, ki sta ga sklenili tožeča stranka in družba L.E.I. dne 26.11.1993 oz. 3.12.1993 in dodatka k okvirnemu dogovoru z dne 1.9.1994 dolžna plačati tožeči stranki 2.700.617 DEM z 12,5% letnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, 31.742.267 ATS s 13,5% letnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in 48.711 USD z 12,5% letnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, s e z a v r n e. 2. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 707.000,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77 in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Po izdaji sodbe prve stopnje je bil zoper toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 89/98 z dne 1.9.1999 začet stečajni postopek. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom 8 Pg 424/98 z dne 10.2.2000 ugotovilo, da je bil pravdni postopek po določbi 4. točke 1. odst. 205. člena ZPP prekinjen. Hkrati je (z istim sklepom) pozvalo stečajnega upravitelja, da prekinjeni postopek prevzame. S pravnomočnostjo tega sklepa se torej pravdni postopek po določbi 1. odst. 208. člena ZPP nadaljuje. Pritožba je deloma utemeljena. Tožeča stranka je v pritožbi sama navedla, da v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba ugotovitveni tožbeni zahtevek (točki 1.1. in 1.2. izreka prvostopne sodbe) zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Ker pa je predlagala (vsaj formalno) spremembo ali razveljavitev celotne prvostopne sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovitveni del sodbe preizkusilo v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77), torej glede uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker kakšen od uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov glede tega dela sodbe prve stopnje ni podan, je v tem obsegu s sodbo zavrnilo neutemeljeno pritožbo in napadeno sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77). Po okvirnem dogovoru, iz katerega tožeča stranka zahteva plačilo svoje terjatve v tej pravdi, sta bila poroka glavnemu dolžniku L.E.I., L.T. in L.H.. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi poroštvene obveznosti zoper L.T.. Na podlagi ugotovitve, da se je ta tožena stranka po vložitvi tožbe pripojila k L.H. (vpis pripojitve v sodni register je bil izvršen po sklepu Srg ... z dne ...), je nato tožbo popravila tako, da je kot toženo stranko označila L.H.. Hkrati pa je isto poroštveno obveznost uveljavljala tudi zoper L.H. kot samostojnega poroka. S pripojitvijo L.T. k L.H. je ostala poroštvena obveznost L.H. nespremenjena; kot porok v vsakem primeru odgovarja za celotno obveznost, za katero je dal poroštvo. Zaradi pripojitve enega poroka drugemu se tako poroštvena obveznost v ničemer ne spremeni. To pa pomeni, da je tožeča stranka v tem postopku isto obveznost proti isti toženi stranki uveljavljala dvakrat. Zaradi učinka litispendence to ni dovoljeno in je treba novo tožbo zavreči (3. odst. 194. člena ZPP/77). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku (iz 1.4. točke izreka sodbe), o katerem že teče pravda (glej 1.3. točko izreka sodbe), je napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katero pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega pritožbenega razloga je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. odst. 369. člena ZPP/77 razveljavilo napadeno sodbo glede odločitve v 1.4. točki izreka in tožbo s tem tožbenim zahtevkom zavrglo. S pogodbo, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, je pravni prednik tožene stranke (domača pravna oseba) dal podjetju L.E.I. (tuja pravna oseba) poroštveno izjavo, da bo kot porok in plačnik tožeči stranki plačal vse terjatve iz pogodbe (z dodatki). Zato je bil to po določbi 1. odst. in 2. alinee 2. odst. 1. člena ob sklenitvi pogodbe veljavnega Zakona o kreditnih poslih s tujino (Ur. l. RS 1/91-I) kreditni posel s tujino. Tak posel je moral biti po določbah 1. in 2. odst. 18. člena navedenega zakona registriran pri Banki Slovenije. Po določbi 5. odst. 18. člena Zakona o kreditnih poslih s tujino so pogodbe o kreditnih poslih s tujino začnele veljati šele, ko jih je registrirala Banka Slovenije. Nesporno je, da obravnavana poroštvena pogodba nikoli ni bila registrirana pri Banki Slovenije. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje napravilo materialnopravni zaključek, da pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki (oblika pa je bila predpisana v javnem interesu), zaradi česar je nična. Pri tem se je sklicevalo na določbe 29., 70. in 103. člena ZOR. Tak materialnopravni zaključek pa je po stališču pritožbenega sodišča napačen. Pravilna je namreč pritožbena trditev, da je v primeru, ko je začetek veljavnosti pogodbe odvisen od registracije pogodbe, taka pogodba sklenjena z odložnim pogojem (1. odst. 74. člena ZOR). Začetek njene veljavnosti je namreč odvisen od negotovega dejstva, da jo bo Banka Slovenije registrirala. Ker obravnavana pogodba ni bila registrirana, že zato niti ni začela veljati, zaradi česar ni mogoče trditi, da je nična. Vendar pa je z uveljavitvijo Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS 23/99), torej 23.4.1999, prenehal veljati Zakon o kreditnih poslih s tujino. S tem je pogoj za začetek veljavnosti sporne pogodbe odpadel, s čemer je pogodba začela veljati. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti iz materialnopravnih razlogov, na podlagi katerih je to storilo sodišče prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba po določbi 1. odst. 369. člena ZPP/77 prvostopno sodbo v točkah 1.3. in 2. izreka razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je tožeča stranka terjatev pravočasno prijavila ter kaj se je s prijavo terjatve zgodilo v stečajnem postopku zoper toženo stranko. Če bodo izpolnjene precesne predpostavke za nadaljnje obravnavanje tožbenega zahtevka, pa bo moralo odločiti o vseh ugovorih tožene stranke, zlasti glede časovne veljavnosti poroštvene pogodbe in zastaranja. Pri tem bo moralo upoštevati, da iz 3. člena okvirnega dogovora sledi, da je bilo poroštvo dano po 1357. členu Splošnega civilnega zakonika (Republike Avstrije). Gotovo pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da menica, kakršno je predložila sodišču tožeča stranka, ne more biti podlaga postavljenemu tožbenemu zahtevku in na njegovo utemeljenost nima nobenega vpliva. Na podlagi 4. odst. 166. člena ZPP/77 je sodišče druge stopnje odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.