Jedro

Zakonski znak, da se dve ali več oseb združi zato, da bi izvrševale kazniva dejanja, ne pomeni običajnega sostorilstva. Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki jih je storilo dvoje ali več oseb. Če gre za dogovor za storitev enega kaznivega dejanja, gre za klasično sostorilstvo pri temeljnem kaznivem dejanju, ne zadošča pa to za pravno opredelitev dejanja v kvalificirani obliki.

Izrek

I. Zahtevi zagovornice obsojenega T. T. se delno ugodi in se izpodbijana sodba za tega obsojenca, po uradni dolžnosti pa za obsojenega G. U., spremeni tako, da se pod točko I. iz opisa dejanja v četrti vrstici izreka prvostopenjske sodbe izpusti tekst „ki sta se združili zato, da bi goljufali“ ter se izrečeni kazni obsojenima T. T. in G. U. znižata vsakemu na eno leto in pet mesecev zapora.

II. V ostalem se zahteva zagovornice obsojenega T. T., v celoti pa zahteva zagovornika obsojenega G. U., zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 23. 10. 2017 pod točko I. obsojena G. U. in T. T. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter vsakemu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in sicer obsojeni G. U. 828,35 EUR, obsojeni T. T. pa 847,15 EUR ter plačati sodno takso, vsak v višini 450,00 EUR; plačati pa sta dolžna tudi potrebne izdatke oškodovanke B. G. ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca. Pod točko II. je na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje oderuštva po prvem odstavku 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe zagovornikov obeh obsojencev in okrajnega državnega tožilca kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega G. U. vlaga zahtevo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Zagovornica obsojenega T. T. pa vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 3. točko 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve človekovih pravic iz 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki jih uveljavljata, niso podane, uveljavljata pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

4. Obsojenca in njuna zagovornika se o zahtevi za varstvo zakonitosti niso izjavili.

K zahtevi zagovornika obsojenega G. U. 5. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega G. U. navaja, da dejanja, ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje in da izrek nasprotuje sam sebi. Ocenjuje, da izrek vsebuje nosilno trditev o lažnivem prikazovanju dejanskih okoliščin, da sta obsojenca oškodovanki lažnivo zatrjevala, da je sklenjena pogodba le garancija za vračilo posojila in da bo kasneje ob plačilu posojila uničena, pri čemer naj bi bilo takšno zatrjevanje lažnivo zato, ker je obsojeni U. potem, ko oškodovanka prejetega posojila ni vrnila, v roku do 1. 6. 2011, se dne 17. 7. 2012 vpisal kot lastnik oškodovankinih nepremičnin, čeprav ni plačal kupnine. Opis izključuje obstoj kaznivega dejanja goljufije. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da ni podano „lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin“ kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, saj je opisano, da se je obsojeni U. vpisal kot lastnik nepremičnin na podlagi sklenjene prodajne pogodbe šele potem, ko oškodovanka prejetega posojila ni vrnila. Zatrjevanje obeh obsojencev o odločilnem dejstvu sklenjenega posla, to je, da je sklenjena (prodajna) pogodba le garancija za vračilo posojila in da bo realizirana samo v primeru, če oškodovanka posojila ne vrne, ni bilo lažno. V opisu dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije in je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Opis dejanja je tudi v nasprotju sam s seboj, saj oškodovanka posojila do 1. 6. 2011 ni vrnila. Iz izreka sodbe izhaja, da se je obsojenec vpisal kot lastnik šele potem, ko posojilo ni bilo vrnjeno. Po oceni zagovornika ni mogoče obenem trditi, da sta oba obsojenca oškodovanki lažno zatrjevala, da je sklenjena (prodajna) pogodba le garancija za vračilo posojila, saj iz vsebine takšnega izreka smiselno izhaja, da je sklenjena pogodba dejansko bila garancija za pravočasno vračilo posojila, in da torej zatrjevanje obsojenca, da služi kot garancija, ni bilo lažno. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zagovornik, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje trdi, da dejanje v opisu dejanja ni kaznivo dejanje. Stališču zagovornika ni mogoče pritrditi. Zagovornik povzema dele opisa dejanja, in jih vrednoti ter na podlagi citiranih delov opisa navaja, da v opisu dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. V opisu dejanja niso navedene le tiste okoliščine, ki jih navaja zagovornik, ampak je s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisana vloga vsakega izmed obsojencev, to je sostorilstvo (kar je utemeljilo sodišče druge stopnje v točki 8. sodbe, ko je odgovarjalo na pritožbo državnega tožilca in se tudi pri odgovoru na pritožbi obeh zagovornikov sklicevalo na ta del obrazložitve sodbe). Opisano je, v čem je izvršitveno ravnanje obsojencev, tako tudi U. in v čem je lažno prikazovanje dejstev in sicer, da sta oba obsojenca lažno zatrjevala, da bo pogodba, ki jo je sklenila oškodovanka dne 4. 5. 2011 z G. U. - notarski zapis prodajne pogodbe za nepremičnino za oškodovankino hišo - le garancija v zvezi z najetim posojilom in da bo ta pogodba kasneje ob plačilu posojila uničena ter da sta obsojenca na ta način oškodovanko zapeljala in jo prepričala, da bo res tako, kot je bilo ustno dogovorjeno in da je podpisala navidezno prodajno pogodbo, v kateri je bilo lažno določeno, da je del kupnine v višini 113.965,00 EUR prejela ob podpisu pogodbe v gotovini, preostali del v višini 10.000,00 EUR pa bo plačan na njen transakcijski račun do 1. 6. 2012. Lažno zatrjevanje obeh obsojencev kot zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je konkretizirano in opisano. Dne 17. 7. 2012 se je U. vpisal kot lastnik nepremičnine, ko oškodovanka prejetega posojila ni vrnila v celoti, in je bil vpis v zemljiško knjigo posledica lažnega zatrjevanja in spravljanja oškodovanke v zmoto pri podpisu pogodbe. Kot je zapisalo sodišče druge stopnje v točki 13. sodbe, zagovornik izhaja iz predpostavke, da je obsojenec ob sklenitvi notarskega zapisa prodajne pogodbe oškodovanki izplačal pretežni del kupnine za njeno vrstno hišo v znesku 113.965,00 EUR, čeprav ta kupnina ni bila nikoli plačana, in je tudi to opisano v izreku sodbe.

7. V pritožbi zoper sodbo je zagovornik nakazal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so v opisu dejanja nasprotujoče trditve, ko se navaja, da oškodovanka posojila ni vrnila, hkrati pa iz opisa dejanja izhaja, da se je obsojenec kot lastnik nepremičnine vpisal šele potem, ko posojilo ni bilo vrnjeno. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik navaja, da ni mogoče obenem trditi, da sta obsojenca oškodovanki lažno zatrjevala, da je sklenjena pogodba le garancija za vračilo posojila in da iz opisa dejanja tako smiselno izhaja, da je pogodba dejansko bila garancija za pravočasno vračilo posojila. Opis dejanja pomeni, da zatrjevanje obsojencev, da pogodba služi le kot garancija, ni bilo lažno.

8. Zagovornik interpretira opis dejanja, in ocenjuje, da opis pomeni, da obsojenca oškodovanki nista ničesar lažnivo zatrjevala. Ne pojasni pa, v čem je nasprotje v opisu dejanja in v čem je opis dejanja sam s seboj v nasprotju. Opis dejanja je sam v nasprotju le tedaj, ko so v njem nasprotja o posameznih odločilnih dejstvih, tega pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. S citiranjem posameznih navedb iz opisa dejanja ter oceno, da je podano nasprotje interpretira opis in razlaga dejstva, opisana v izreku sodbe, s čimer pa ne utemeljuje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v pretežni meri uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (točka I. pritožbe), pod točko II. pa je uveljavljal kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in nakazal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljuje, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje nejasni in v bistvenih delih sami s seboj v nasprotju. Pojasnjuje, v čem naj bi bila ta nejasnost in nasprotje ter uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitve procesnega zakona ni uveljavljal na način, kot jo uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker te navedbe niso bile uveljavljane, torej izčrpane s pritožbo, jih Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje tudi, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni in v bistvenih delih sami s seboj v nasprotju, ter da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje in izpovedbo oškodovanke kot priče v kazenskem postopku, to je med zapisnikom oziroma prepisom zvočnega posnetka njenega zaslišanja.

11. Zagovornik citira del obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v točki 13. (zadnji dve vrstici na strani 7 sodbe in prvi dve vrstici na strani 8 sodbe „da je oškodovanka seveda vedela, da sklepa navidezno pogodbo, saj je tudi tekom vseh zaslišanj skladno izpovedovala, da je po njenem prepričanju šlo le za garancijo, da bo vrnila izposojeni denar v skladu z dogovorom“. Po oceni zagovornika je navedena dejanska ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da je oškodovanka vedela, da sklepa navidezno prodajno pogodbo, ki bo služila le kot garancija, v očitnem nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta obsojenca oškodovanko spravila v zmoto s tem, da sta ji prikrila, da bo sklenila v notarskem zapisu prodajno pogodbo za njeno vrstno hišo. Prvostopenjsko sodišče je prav na tej trditvi argumentacijsko zgradilo obsodilno sodbo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili različni dejstvi in sicer sodišče prve stopnje, da sta obsojenca oškodovanko spravila v zmoto glede narave sklenjene pogodbe, s tem da sta ji prikrila, da bo sklenila v notarskem zapisu prodajno pogodbo za njeno vrstno hišo, sodišče druge stopnje pa, da je oškodovanka (seveda) vedela, da sklepa prodajno pogodbo, ki bo služila kot garancija za vračilo posojila v skladu z dogovorom. Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje obsojencema tako ni mogoče očitati goljufivega namena (s to trditvijo zagovornik sicer ne uveljavlja kršitve zakona, ampak se ne strinja z dejanskim stanjem).

12. Zagovornik navaja tudi, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje popolnoma nejasni, da je drugostopenjsko sodišče v nadaljevanju obrazložitve na strani 8 nejasno in v nasprotju s samim seboj v razlogih sodbe nadalje navedlo, da je bila oškodovanka s strani obsojencev zavedena: „da ni vedela, da je bila z lažnim pogodbenim zapisom o plačilu pretežnega dela kupnine za vrstno hišo in sočasnimi trditvami obtožencev, da pogodba služi le kot garancija za vrnitev posojila, zapeljana v zmoto, da je takšno navidezno pogodbo tudi podpisala“. Zagovornik nadaljuje s tekstom, ki sledi citiranemu stavku in sicer, da naj bi bili „neutemeljeni pritožbeni očitki zagovornikov, da je oškodovanka vedela, kakšno pogodbo sklepa, da je vedela, da je prejela posojilo, da je vedela, da njena nepremičnina služi kot zavarovanje za vračilo posojila, da je vedela, da lahko nepremičnino izgubi, če posojila ne vrne in se je s tem strinjala, prejetega posojila pa ni vrnila (kar je sama potrdila)“. Na podlagi citiranih delov sodbe zagovornik utemeljuje, da so razlogi sodbe v očitnem medsebojnem nasprotju in jim je mogoče očitati popolno nejasnost in nelogičnost, saj sodišče trdi, da oškodovanka sicer ni bila v zmoti o naravi vsebine sklenjene prodajne pogodbe, ampak je bila kljub temu zapeljana v zmoto, da je takšno navidezno pogodbo podpisala. Zagovornik meni, da so citirane trditve drugostopenjskega sodišča v nasprotju z izpovedbo oškodovanke in da je tudi zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj gre za nasprotja med razlogi sodbe in tistim, kar je oškodovanka povedala in kar izhaja iz zapisnikov o njenem zaslišanju. Citira del oškodovankine izpovedbe ter ocenjuje, da je oškodovanka vedela, da lahko nepremičnino, ki je bila predmet prodajne pogodbe, v primeru, če posojila ne bo vrnila izgubi. Ker je drugostopenjsko sodišče kot ključni razlog za potrditev obsodilne sodbe navedlo, da je bila oškodovanka s strani obeh obsojencev zavedena, ker naj ne bi vedela, da lahko nepremičnino v primeru neizplačila oziroma nevračila posojila izgubi, je takšen razlog protispisen. Meni tudi, da dejanska ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da je oškodovanka (nedvomno) vedela, da sklepa (navidezno) prodajno pogodbo, ki služi kot garancija za vračilo posojila, pomeni, da oškodovanka ni bila zapeljana v zmoto o bistveni okoliščini sklenjenega posla, zaradi česar goljufija ne obstaja. Slednje pa bi, po oceni zagovornika, narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ali pa spremembo te sodbe in kot je razumeti zahtevo, so razlogi drugostopenjske sodbe v nasprotju z izrekom sodbe - zavrnitev pritožb - kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Sodišče druge stopnje je v okviru presoje uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbah obeh zagovornikov, opravilo kontrolo sodbe sodišča prve stopnje (točka 13. sodbe sodišča druge stopnje na straneh 7 in 8). Presoja, da je bila oškodovanka zapeljana v zmoto je odgovor na pritožbene navedbe zagovornikov, da je nemogoče, da bi storilec oškodovanki prikril okoliščino, da sklepa prodajno pogodbo, ter da bi obtoženca težko načrtovala goljufijo ob predpostavki oziroma pričakovanju, da oškodovanka kot pogodbena stranka ne bo poslušala branja notarskega zapisa (povzetek pritožbe v točki 12 sodbe sodišča druge stopnje). Pred tekstom, ki ga navaja zagovornik je na strani 7 sodbe sodišče druge stopnje povzelo očitek iz opisa kaznivega dejanja, da sta obsojenca oškodovanko ob sklepanju prodajne pogodbe pri notarki z lažnivim prikazovanjem, da bo pogodba pozneje uničena in da služi le kot garancija za dano posojilo (tedaj še v znesku 1.800,00 EUR), na ta način zapeljala, da je pogodbo podpisala, kljub lažni navedbi, da je del kupnine v višini 113.965,00 EUR že prejela ob podpisu pogodbe v gotovini, preostali znesek 10.000,00 EUR pa ji bo izplačan na transakcijski račun do 1. 6. 2012. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je ta očitek v celoti utemeljen na podlagi izvedenih dokazov (dokazno utemeljen kot je navedeno v sodbi). Nato pa sledi tekst, ki ga izpostavlja zagovornik, in za katerega meni, da je v diametralnem nasprotju z ugotovitvami sodišča druge stopnje.

14. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v okviru presoje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je potrebno presojati kot celoto in ne le v okviru iztrganega stavka iz konteksta, ki ga navaja zagovornik. Zavest, da oškodovanka podpisuje navidezno pogodbo se presoja v okviru nadaljnjega teksta, ki se nanaša na podpis pogodbe ob hkratnem prepričanju, da gre le za garancijo in da bo izposojeni denar vrnjen skladno z dogovorom. Zapis je potrebno povezati s predhodnim zapisom sodišča druge stopnje o tem, da je obsojencema dokazano, da sta oškodovanki lažno zatrjevala ob sklepanju prodajne pogodbe pri notarki, da bo pogodba pozneje uničena in da služi kot garancija, z nadaljnjim delom obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (ki ga tudi citira zagovornik in meni, da je sam s seboj v nasprotju in nejasen) „da je oškodovanka z lažnim pogodbenim zapisom o poplačilu pretežnega dela kupnine za vrstno hišo in sočasnimi trditvami obtožencev, da pogodba služi le kot garancija za vrnitev posojila, bila zapeljana v zmoto, da je pogodbo tudi podpisala“. Navedba o zavesti, da podpisuje navidezno pogodbo torej ni odločilna, kot poudarja zagovornik. Zato se tudi ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je sodišče druge stopnje ugotovilo neka popolnoma drugačna dejstva, kot sodišče druge stopnje in da je na podlagi nekih novih ugotovitev in novega in drugačnega dejanskega stanja napravilo svoje lastne zaključke o tem, kaj je predstavljalo odločilno dejstvo, to je spravljanje oškodovanke v zmoto, s čim sta obsojenca oškodovanko spravila v zmoto in kaj sta ji lažno prikazovala ter kakšna je bila njena zavest. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje ter povzelo najprej bistven očitek iz opisa dejanja prvostopenjske sodbe ter navedlo razloge, zaradi katerih šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ta očitek dokazan. Pritrdilo je razlogom prvostopenjske sodbe o prepričanju oškodovanke, da gre za garancijo, da oškodovanka dejansko ni vedela, da je bila z lažnim pogodbenim določilom zapeljana v zmoto, da je pogodbo podpisala. Razlogi niso v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in z dejanskimi ugotovitvami o tem, katere navedbe so bile za oškodovanko odločilne, da je bila spravljena v zmoto. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje v nadaljevanju obrazložitve v točki 13. skladno z ugotovitvami sodbe sodišča prve stopnje, je oškodovanka vedela, da je prejela posojilo, da nepremičnina služi kot garancija za vračilo in da ni vedela, da lahko nepremičnino izgubi že ob delnem neizplačilu obveznosti iz drugega posojila 4.500,00 EUR, ker ni pričakovala, da bosta obsojenca lažno pogodbeno navedbo o gotovinskem plačilu pretežnega dela kupnine tudi uporabila v njeno škodo. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je potrebno tudi presojati v okviru konteksta odgovora na pritožbene navedbe, ko je pritožbeno sodišče na te navedbe odgovarjalo in ko je pritrjevalo razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da nasprotja, ki ga vidi zagovornik med sodbo sodišča prve in druge stopnje o odločilnem dejstvu ni in da sodba sodišča druge stopnje tudi ni sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče druge stopnje navedlo v čem je bila oškodovanka zapeljana v zmoto in kaj so bile navedbe obeh obsojencev, ki so predstavljale lažno zatrjevanje dejanskih okoliščin pri pritrjevanju ugotovitvam sodbe sodišča prve stopnje.

15. Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik uveljavlja tudi, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z razlogi sodbe, ker po oceni zagovornika razlogi sodbe, glede na dejstva, ki jih je po zagovornikovi presoji ugotovilo sodišče druge stopnje, ne utemeljujejo zavrnitve pritožbe. V razlogih sodbe sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov za razveljavitev ali spremembo sodbe sodišča prve stopnje, ampak je obrazložilo, da pritožba ni utemeljena. Zagovornik po navedenem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

16. Z navedbami v zahtevi, v katerih zagovornik, enako kot v pritožbi, ko je izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje, trdi, da bi bilo mogoče o goljufivem namenu obsojencev govoriti samo v primeru, če bi obsojenca sklenjeno prodajno pogodbo realizirala z vpisom v zemljiško knjigo takoj po njeni sklenitvi, ali pa v primeru, da bi oškodovanka posojilo vrnila, zagovornik trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona niso pravilno ugotovljena. Izpodbija odločilna dejstva in ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog zagovornik uveljavlja tudi s citiranjem dela oškodovankine izpovedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Oškodovankina izpovedba je bila v pravnomočni sodbi presojana in zagovornik s citiranjem oškodovankine izpovedbe uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja zagovornika, da so zaključki sodišča druge stopnje v sodbi protispisni glede na oškodovankino izpovedbo, pomeni, da je pritožbeno sodišče pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki naj bi bila v nasprotju z oškodovankino izpovedbo oziroma v nasprotju z ugotovitvami sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovljena dejstva so: da je oškodovanka menila, da je njena nepremičnina garancija v zvezi z danim posojilom in da ni vedela, da v primeru, če posojila ne bo vrnila, izgubi celotno nepremičnino, glede na (lažen) zapis v pogodbi, da je bila skoraj celotna kupnina plačana. Tako tudi zagovornikova navedba, da so zaključki sodišča druge stopnje protispisni, ob tem, da je bila oškodovankina izpovedba ocenjena, predstavljajo le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona. Tudi zagovornikova trditev, da ugotovitve drugostopenjskega sodišča o sklepanju navidezne pogodbe pomenijo, da oškodovanka ni bila spravljena v zmoto, predstavlja le presojo dejstev, ne pa uveljavljanja kršitve zakona.

K zahtevi zagovornice obsojenega T. T. 17. Zagovornica navaja, da je v izreku pravnomočne sodbe, navedeno, da sta se obsojenca združila zato, da bi goljufala. Ta očitek v opisu dejanja ni konkretiziran. Ne strinja se z odgovorom pritožbenega sodišča v točki 16 sodbe na pritožbene navedbe, da je ta zakonski znak potrebno obrazložiti v razlogih sodbe in ocenjuje, da sodišče prve stopnje tudi v točki 42 sodbe, na katero se sklicuje drugostopenjsko sodišče, tega zakonskega znaka, ki predstavlja kvalifikatorno okoliščino iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1, ni obrazložilo. Ker je v opisu dejanja naveden tudi drugi kvalifikatorni zakonski znak po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, da sta obsojenca z dejanjem povzročila veliko premoženjsko škodo, v sodbi ni mogoče kopičiti kvalifikatornih elementov, ki niti niso ustrezno konkretizirani.

18. V opisu dejanja je navedeno, da sta se obsojenca združila zato, da bi goljufala. V nadaljevanju pa se opisana udeležba obsojencev, njun predhodni dogovor o razdelitvi vlog ter zavest o skupnem sodelovanju, kar je pojasnilo sodišče druge stopnje v točki 8 sodbe in kar je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 42 sodbe, ki jo izpostavlja zagovornica. Zakonski znak, da se dve ali več oseb združi zato, da bi izvrševale kazniva dejanja, ne pomeni običajnega sostorilstva, ki je opisano in obrazloženo v pravnomočni sodbi. Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki jih je storilo dvoje ali več oseb. Če gre za dogovor za storitev enega kaznivega dejanja, gre za klasično sostorilstvo pri temeljnem kaznivem dejanju, ne zadošča pa to za pravno opredelitev dejanja v kvalificirani obliki. Pri tej inkriminaciji je potrebno ugotoviti, ali so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci (objektivni kriterij združitve) in ali jih je povezoval tudi dogovor, da bodo izvršili več goljufij (subjektivni kriterij združitve; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 12034/2011). V obravnavani zadevi zakonski znak združitve ni opisan v opisu dejanja in tudi ni obrazložen v pravnomočni sodbi. Kot opozarja zagovornica, je opisan drugi kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, to je velika premoženjska škoda. Ker zakonski znak združitve ni opisan v opisu dejanja in tudi ni obrazložen v pravnomočni sodbi, je Vrhovno sodišče poseglo v opis dejanja tako, da je tekst „ki sta se združili zato, da bi goljufali“ iz opisa dejanja izpustilo. V opisu dejanja je torej opisano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 s kvalifikatorno okoliščino povzročitev velike premoženjske škode, storjeno v sostorilstvu.

19. Vrhovno sodišče je zaradi posega v opis dejanja obsojencema znižalo kazen na eno leto in pet mesecev zapora.

20. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da v opisu dejanja v pravnomočni sodbi ni konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Opisano je, da sta obsojenca oškodovanki lažno zatrjevala, da bo prodajna pogodba le garancija in da bo kasneje ob poplačilu posojila uničena, vendar iz nadaljnjega opisa dejanja ne izhaja, da bi bilo njuno zatrjevanje lažno. Zatrjevanje, da bo pogodba uničena, če bo oškodovanka vrnila posojilo, hkrati pomeni, da v primeru, če oškodovanka posojila ne bo vrnila, pogodba ne bo uničena, ampak bo realizirana. Iz opisa dejanja izhaja, da oškodovanka posojila ni vrnila, kot je bilo dogovorjeno. Citira del 13. točke obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča „da oškodovanka vsekakor... ni vedela, da je bila z lažnim pogodbenim zapisom o plačilu pretežnega dela kupnine za vrstno hišo in sočasnimi trditvami obsojencev, da pogodba služi le garanciji za vrnitev posojila zapeljana v zmoto...“ in da „nikakor ni vedela, da lahko nepremičnino izgubi že ob delnem neplačilu obveznosti iz drugega posojila“ in „da bosta obdolženca lažno pogodbeno navedbo o gotovinskem plačilu pretežnega dela kupnine... uporabila v njeno škodo“. Citirane dele sodbe šteje kot povzetek oškodovankine izpovedbe in meni, da povzetek, ki ga je naredilo višje sodišče, nima opore v zapisnikih o zaslišanju oškodovanke. Tisto, zaradi česar je obramba že v pritožbi uveljavljala kršitev kazenskega zakona, pa je okoliščina, da v dejanskem stanju, opisanem v izreku sodbe, že po osnovni jezikovni razlagi ne izhaja zmota. Vse, kar je opisalo pritožbeno sodišče v zvezi z dejanskim stanjem, bi res lahko predstavljalo lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin. Takšne okoliščine pa po oceni zagovornice v opisu dejanja niso zapisane. Kot je navedla že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, bi bilo kaznivo dejanje goljufije podano le, če bi obsojenca oškodovanki zatrdila, da bo prodajno pogodbo za svojo hišo podpisala kot garancijo za vračilo posojila, ki ga je prejela, obsojenca pa bi že takrat vedela, da pogodbe ne bosta uničila, tudi če bo oškodovanka v dogovorjenem roku posojilo vrnila, in da bi opis dejanja moral vsebovati te okoliščine, pa jih ne.

21. Na navedbe, kaj bi moral obsegati opis dejanja, da bi šlo za kaznivo dejanje goljufije, je v točki 17. sodbe odgovorilo sodišče druge stopnje. V opisu dejanja so z dejstvi in okoliščinami opisana ravnanja obeh obsojencev, ki predstavljajo lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin in spravljanje oškodovanke v zmoto. Katera so ta dejstva in okoliščine in da opis dejanja vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije pa je bilo pojasnjeno že pri odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega G. U. o kršitvi kazenskega zakona. Navedbe o tem, kaj bi moral vsebovati opis dejanja, o presoji razlogov sodbe sodišča druge stopnje v točki 13 in o tem, kaj bi lahko predstavljalo lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica tudi trdi, da povzetek izpovedbe oškodovanke v sodbi sodišča druge stopnje nima opore v zapisnikih o zaslišanju oškodovanke. Zagovornica navedbene pojasni, zato je ni mogoče preizkusiti.

22. V čem je izostala konkretizacija očitka, da sta obsojenca oškodovanki prikrivala dejanske okoliščine, zagovornica tudi ne pojasni (točka 11 zahteve).

23. Z navedbami, da ni ustrezno konkretizirano, da sta obsojenca imela namen pridobiti protipravno premoženjsko korist tudi obsojenemu T., zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Trdi, da je v opisu dejanja v pravnomočni sodbi je navedeno, da sta imela obsojenca namen pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi. V nadaljevanju pa je opisano, da se je le U. vpisal kot zemljiškoknjižni lastnik hiše. Iz opisa dejanja ne izhaja, da je obsojeni T. prejel premoženjsko korist. Ne strinja se z odgovorom sodišča druge stopnje v točki 17 sodbe na enake pritožbene navedbe, da pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, pač pa da zadostuje že storilčev namen, da si takšno korist pridobi.

24. V opisu dejanja je opisano, da sta obsojenca s svojim ravnanjem povzročila veliko premoženjsko škodo, opisano je skupno delovanje obeh obsojencev kot sostorilstvo, ter da se je U. vpisal v zemljiško knjigo kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ter da sta obsojenca imela namen, da si na škodo oškodovanke pridobita protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 113.965,00 EUR. Opisano je torej skupno delovanje obeh obsojencev, njuno sostorilstvo in razdelitev vlog, zavestno in skupno sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja goljufije, katerega element je kvalifikatorni znak pridobiti si premoženjsko korist, ki presega 50.000,00 EUR. Opis, da bi sebi pridobila premoženjsko korist, kot abstraktni del opisa dejanja, je konkretiziran s celotnim ravnanjem obeh obsojencev in z navedbo o tem, kakšno premoženjsko korist sta zasledovala.

25. Kot kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP zagovornica uveljavlja, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem. Zagovornica trdi, da je tožilstvo že z vložitvijo obtožnice ustvarilo pravno nevzdržno situacijo, saj je dejanji, ki izvirata iz istega dogodka, opredelilo kot dve različni kaznivi dejanji. Ocenjuje, da ni šlo za idealni stek. Meni, da se je obsojenemu T. sodilo dvakrat o isti stvari, za kaznivo dejanje oderuštva in za kaznivo dejanje goljufije. Obsojenec je bil za kaznivo dejanje oderuštva po prvem odstavku 214. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 oproščen obtožbe. Čeprav pojem ponovnega sojenja o isti stvari predpostavlja, da gre za dve ali več časovno zaporednih sojenj, je posledica, ki jo načelo ne bis in idem ne preprečuje povsem enaka in je tudi nastala v konkretnem primeru, ko je sojenje potekalo istočasno dvakrat o isti stvari. Ker je oprostilna sodba za kaznivo dejanje oderuštva pravnomočna, sojenje glede kaznivega dejanja goljufije ni več dopustno in je potrebno izreči zavrnilno sodbo po 4. točki 357. člena ZKP.

26. Če storilec z enim ravnanjem izpolni znake več kaznivih dejanj oziroma ravnanj, ki se glede na odnos konsumpcije, subisidiarnosti, specialnosti ali inkluzije ne izključujejo, se mu lahko sodi za vsako od teh dejanj. Z enim ravnanjem lahko storilec izpolni znake dveh kaznivih dejanj in takrat gre za idealni stek. Zagovornica teze, da ne gre za idelani stek ne pojasni, prav tako ne zatrjuje in ne pojasni, da naj bi šlo le za navidezni idealni stek. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o načelu ne bis in idem oziroma o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Kadar gre za isti historični dogodek, je bistveno, da se obsojencu za eno od ravnanj sodi prej in da odločba postane tudi prej pravnomočna. Le v takšnem primeru pravnomočna odločba predstavlja tako imenovano res iudicata in preprečuje pregon in sojenje za drugo kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je tožilstvo vložilo obtožbo, kot navaja vložnica zahteve, za dve kaznivi dejanji, goljufijo in oderuštvo. Sodišče je za kaznivo dejanje goljufije obsojenca spoznalo za kriva, za kaznivo dejanje oderuštva pa ju je oprostilo obtožbe. Sodba je za obe kaznivi dejanji postala pravnomočna, ko je sodišče prve stopnje prejelo spis s sodbo sodišča druge stopnje. Situacija iz 31. člena Ustave po navedenem ni nastopila in tudi ni bilo kršeno načelo ne bis in idem. Za presojo, ali je podano to načelo ni pomembno, da zoper oprostilni del sodbe ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, kar tudi poudarja zagovornica v zahtevi, saj vložitev izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo na obstoj prepovedi ponovnega sojenja iz 31. člena Ustave ne vpliva.

27. Zagovornica v zahtevi poskuša uveljaviti isto kršitev tudi v povezavi s kršitvijo 29. člena Ustave, da je bila obsojencu, ker je bila vložena obtožba za dve kaznivi dejanji, z katera meni, da prestavljata isti historični dogodek, kršena pravica do obrambe, saj se obsojenec glede na zakonske znake kaznivega dejanja goljufije in oderuštva ni mogel učinkovito braniti.

28. Na enake navedbe v pritožbi je odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 21. sodbe. Navedlo je, da se je obsojenec v zvezi z obema očitkoma iz obtožbe zagovarjal, ter poudarilo vsebino njegovega zagovora, v katerem je dejanji zanikal in trdil, da ni povezan s sklepanjem prodajne pogodbe med oškodovanko in soobsojenim U. ter da pri sestavi notarskega zapisa ni bil prisoten. Obsojencu je bila dana možnost, da se o vseh vidikih obtožbe za obe kaznivi dejanji izjavi in da se brani pred sodiščem, kar je obsojenec tudi storil. Obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena in tako tudi ni bil kršen 29. člen Ustave.

29. Zagovornica tudi trdi, da je sodišče, ker je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršilo človekovo pravico iz 28. člena Ustave, načelo zakonitosti v kazenskem postopku. Da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ, storjene v sostorilstvu, to je v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, je bilo v tej sodbi že pojasnjeno.

30. V zahtevi zagovornica obširno utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker se obsojencema očita, da je oškodovanka najprej navezala stike z obsojenim T. in ni jasno, kaj je pri tem prepovedanega in zakaj naj bi za to aktivnost oškodovanke odgovarjal obsojenec. Tudi glede okoliščine, kdo je s kom navezal stik, so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, saj sodišče ugotavlja različno, enkrat, da naj bi jih navezala oškodovanka, drugič pa da naj bi jih navezal obsojeni T. 31. Kot je odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 19. sodbe ne gre za bistveno okoliščino. Bistveno pa je, da sta oškodovanka in obsojeni T. stike navezala. Obsojenemu T. se ne očita le navezave stikov, ampak da je bil rezultat navezave stikov z oškodovanko spravljanje oškodovanke v zmoto s prikazovanjem lažnih okoliščin.

32. Nadaljnjo nejasnost in nerazumljivost v opisu dejanja zagovornica vidi tudi v zvezi z očitkom lažnega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin. Obsojencema se očita, da sta oškodovanki zatrjevala, da bo pogodba le garancija in kasneje po plačilu uničena, v nadaljevanju opisa pa je opisano, da oškodovanka posojila ni vrnila in da se je kot lastnik v zemljiško knjigo vpisal U. To, kaj naj bi obsojenca lažno zatrjevala in kaj naj bi se dejansko zgodilo, med seboj ni povezano in zato tudi ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje štelo kot prevaro in kaj je prikrivanje dejanskih okoliščin. Poudarja še, da obsojenca nista mogla vedeti ob sklenitvi notarskega zapisa, da bo oškodovanka vzela še eno posojilo.

33. Iz opisa dejanja zagovornica povzame le dele tega opisa. V izreku sodbe je v opisu določno opisana vloga vsakega obsojenca, opisano je njuno skupno delovanje, to je sostorilstvo, kar je bilo že večkrat poudarjeno, ravnanje vsakega od njiju in ravnanje skupaj, zato ni mogoče pritrditi zagovornici, da navedbe o lažnem zatrjevanju in da je prišlo do vpisa lastništva v zemljiško knjigo, niso povezane. Opisano je prikrivanje dejanskih okoliščin in razumljivo je tudi, kaj sodišče šteje, kot navaja zagovornica kot „prevaro“ (obrazložitev v točki 19. sodbe sodišča druge stopnje, ki je odgovarjalo na enake navedbe v pritožbi). S trditvijo, da obsojenca nista mogla vedeti, da bo oškodovanka vzela novo posojilo (4.500,00 EUR), zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

34. Po oceni zagovornice izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe tudi v zvezi s krajem kaznivega dejanja. V opisu dejanja je kot kraj kaznivega dejanja navedeno Velenje. Zagovornica meni, da iz opisa dejanja izhaja tudi to, da je obsojeni T. oškodovanki znesek 4.500,00 EUR nakazal preko poštne nakaznice iz Velenja. Dejansko je to storil v Kopru, kot je pojasnjeno v obrazložitvi sodbe. Kraj storitve kaznivega dejanja je pomemben, ker se z njim natančno opredeli konkretno ravnanje do take mere, da se obsojencu omogoči učinkovita obramba. Če ni jasno, ali je obsojenec deloval v Kopru, ali v Velenju, tudi učinkovit zagovor ni mogoč. Ne strinja se z odgovorom pritožbenega sodišča, da se obsojencema očita sostorilstvo pri kaznivem dejanju goljufije, zato ni pomembno, kako je sodišče obrazložilo okoliščine drugega posojila, danega oškodovanki v znesku 4.500,00 EUR. Čeprav gre za sostorilstvo, mora sodišče v sodbi enako obrazložiti vse odločilne okoliščine, sicer po oceni zagovornice stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

35. Kraj kaznivega dejanja je v opisu dejanja pomemben, da se dejanje čim bolj natančno označi. Izvršitveno ravnanje obsojencev, to je spravljanje oškodovanke v zmoto, je bilo storjeno v Velenju. Nakaznico je obsojeni T., kot je obrazloženo v pravnomoči sodbi, izpolnil v Kopru. Opis dejanja opisuje, da je T. nakazal oškodovanki denar preko poštne nakaznice (kraj ni naveden). Kraj dejanja ni bistven, saj od kraja dejanja ni odvisna uporaba kakšne pravne norme in zato kraj ni odločilna okoliščina. Zatrjevanega nasprotja, ki ga vidi zagovornica, v sodbi po navedenem ni in tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

36. Po oceni zagovornice izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom o očitku, da naj bi obsojeni U. in oškodovanka dne 4. 5. 2011 podpisala navidezno oziroma nično prodajno pogodbo. V izreku sodbe je navedeno, da je bila prodajna pogodba v obliki notarskega zapisa navidezna, v obrazložitvi sodbe pa je navedeno tudi, da je nična. Zagovornica pojasnjuje razliko med navideznostjo in ničnostjo pogodbe, to je, da je nična pogodba absolutno neveljavna in nima nobenih pravnih učinkov, medtem ko navidezna pogodba nima učinka med strankama, nasproti tretjim osebam pa velja. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da je navidezna pogodba lahko tudi nična. Meni, da je takšno stališče pravilno le pogojno. Pogodba je sicer lahko navidezna in hkrati nična, vendar pa ne more biti oboje hkrati iz istega razloga, kot sta napačno presodili sodišči prve in druge stopnje. Gre za nasprotje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker, kot navaja, iz obtožbe (pravilno iz izreka pravnomočne sodbe) izhaja, da je pogodba navidezna, iz obrazložitve sodbe pa enkrat, da je navidezna, drugič pa, da je nična.

37. V opisu dejanja je navedeno, da je oškodovanka sklenila navidezno prodajno pogodbo. Kasneje je bilo v pravdi razsojeno, da je ta pogodba nična. Sodišče prve stopnje je v točki 29. na strani 25 sodbe, na katero se sklicuje zagovornica, odgovorilo na tezo obrambe, da je pogodba med oškodovanko in obsojenim U. predstavljala fiduciarni posel. Obrazložilo je, zakaj ni mogoče govoriti o fiduciji in opozorilo na 132. člen Stvarnopravnega zakonika, ki prepoveduje posel in klavzulo, da je nično pogodbeno določilo, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb obrambe in opozorilo na ničnost pogodbenega določila. V 39. točki na strani 33 sodbe pa je sodišče prve stopnje povzelo odločitev iz pravdnega postopka. Oškodovanka je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Zahtevku je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 11. 7. 2014 ugodeno ter ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba sklenjena med oškodovanko in obsojenim G. U. nična. Ta ugotovitev ni odločilna okoliščina. Ničnost pogodbe je ugotovilo sodišče v pravdi in za presojo, ali je šlo za kaznivo dejanje goljufije ta okoliščina ni odločilno dejstvo. Ni mogoče pritrditi zagovornici, da nična pogodba ne more biti sredstvo za kaznivo dejanje goljufije, saj nima učinka. Da je sklenjena pogodba dosegla svoj namen, je navedeno v opisu dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vpis obsojenega U. v zemljiško knjigo je v opisu dejanja v sodbi opisan, sodišče je to dejstvo, ki v postopku tudi ni bilo sporno, pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ko je odgovarjalo obrambi na njene navedbe o fiduciarnem poslu in ko je povzelo ugotovitev iz pravdnega postopka, da je pogodba nična, ni v nasprotju z izrekom sodbe o navidezni pogodbi in z ugotovitvijo sodišča o vsebini te pogodbe in kakšen je bil usten dogovor med obsojencema in oškodovanko ter kaj sta obsojenca oškodovanki lažno zatrjevala.

38. Po oceni zagovornice si nasprotujeta tudi izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe o tem, kaj sta obsojenca oškodovanki lažno prikazovala. V izreku sodbe je opisano, da naj bi lažno zatrjevala samo to, da bo pogodba le garancija in bo kasneje ob podpisu uničena, v obrazložitvi sodbe pa je ugotovljeno, da sta obsojenca oškodovanko spravila v zmoto tudi glede tega, kakšno pogodbo podpisuje in s kom jo podpisuje „lažno sta ji prikazovala, da sklepa posojilno pogodbo s T., med tem ko je dejansko oškodovanka v zmoti podpisala prodajno pogodbo z obdolženim U.“. Obrazložitev pa je v nasprotju tudi sama s seboj. Če bi obsojenca oškodovanko spravila v zmoto, da je pogodba, ki jo podpisuje posojilna pogodba med njo in T., potem oškodovanke ni bilo treba spraviti v zmoto, da bo pogodba po poplačilu posojila uničena. Zagovornici se zastavlja tudi vprašanje, na kak način naj bi obsojenca oškodovanko spravila v zmoto, da je tisti, ki podpisuje notarski zapis T. in kakšno vlogo pri tem spravljanju v zmoto je po mnenju sodišča imela notarka, ki je bila pri podpisu notarskega zapisa navzoča. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z izrekom tudi zato, ker po oceni zagovornice nesmiselno ugotavlja, da naj bi obsojenca oškodovanko spravila v zmoto celo glede tega, da je ob podpisu pogodbe prejela kupnino, čeprav je ni. Med izrekom sodbe in obrazložitvijo je tudi nasprotje glede bistvene okoliščine, zaradi kakšne zmote je oškodovanka podpisala notarski zapis ali ker je mislila, da bo uničen, ko bo vrnila posojilo (pa nazadnje ni bil uničen, čeprav bi posojilo vrnila v dogovorjenem znesku in rok), ker je mislila, da je notarski zapis posojilna pogodba (pa je bil v resnici prodajna), ker je mislila, da je nasprotna stranka T. T. (pa je bil v resnici G. U.) ali zato, ker je mislila, da je prejela kupnino 13,965,00 EUR (pa je v resnici ni), ali samo zaradi nekaterih navedenih razlogov, ali pa zaradi vseh skupaj, ki pa so, po oceni zagovornice že na prvi pogled sami se seboj v nasprotju. Zagovornica navaja še, da se je pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb opredelilo le z enim stavkom, da nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni.

39. Sodišče druge stopnje navedb ni odpravilo le z enim stavkom, kot navaja zagovornica, saj je pojasnilo, da je dokazni postopek pokazal, da je bila oškodovanka spravljena v zmoto, kakšno vrsto pogodbe podpisuje, kar potrjuje že okoliščina, da je podpisala tudi določbo, da ji je bila kupnina izplačana, kar seveda ni držalo. V sodbi sodišča prve stopnje ni absurdne trditve, da naj bi bila oškodovanka spravljena v zmoto celo glede tega, da je ob podpisu prejela kupnino, kot zatrjuje zagovornica in iztrga na 36 strani v 42. točki sodbe sodišča prve stopnje del obrazložitve. V sodbi je jasno ugotovljeno, da oškodovanka kupnine ni prejela. Dejstva in okoliščine iz opisa dejanja so v sodbi obrazložena, dejstvo je, kar je ugotovilo sodišče, da je oškodovanka zmotno mislila, da podpisuje pogodbo z obsojenim T., čeprav jo je dejansko podpisala z obsojenim U. Zaradi katerih odločilnih okoliščin je bila oškodovanka spravljena v zmoto je bilo pojasnjeno v pravnomočni sodbi in do tega se je v tej sodbi opredelilo tudi Vrhovno sodišče. 40. Zagovornica meni, da je tudi pri udeležbi obeh obsojencev pri storitvi kaznivega dejanja goljufije nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Trdi, da v izreku dejanski stan udeležbe ni opisan, v obrazložitvi pa je sodišče ugotovilo sodelovanje obeh obsojencev kot na primer, da sta med sabo sodelovala pri kreiranju domen in oglaševanju posoje denarja, da sta dejanje dobro načrtovala, se vnaprej pripravila, vlogi si razdelila. Meni, da sostorilstvo v opisu dejanja ni konkretizirano, sodišče pa je v obrazložitvi utemeljilo sodelovanje obeh obsojencev in s tem preseglo očitke iz obtožbe. Citira dele obrazložitve, na podlagi katerih meni, da je sodišče ugotavljalo kvečjemu vlogo enega, ne pa obeh sostorilcev (točka 28. zahteve).

41. Na enake navedbe v pritožbi je odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 19. sodbe. Tako iz opisa dejanja, kar je bilo v tej sodbi že poudarjeno, kot iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (točka 42. in sodbe sodišča prve stopnje in točki 8. in 16. sodišča druge stopnje) izhajajo elementi sostorilstva in skupnega delovanja obeh obsojencev ter nasprotij, ki jih vidi zagovornica v izpodbijani sodbi ni. Sodišče je obrazložilo sostorilstvo z navedbami, ki se zdijo zagovornici sporne na podlagi uspeha dokazovanja, da sta obsojenca dejanje dobro načrtovala, se vnaprej pripravila, si vlogi razdelila.

42. V zvezi z nakazilom zneska 4.500,00 EUR zagovornica ne uveljavlja nasprotja med obrazložitvijo in izrekom sodbe, ko trdi, da iz opisa dejanja izhaja, da je ta znesek nakazal T., kar je navedeno tudi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, med tem ko je na poštni nakaznici navedeno, da je denar nakazal U.. Sodišče prve stopnje je utemeljilo ugotovitev, da je denar nakazal T. in zakaj je bilo navedeno na poštni nakaznici, da je denar nakazal U. (točka 32. sodbe sodišča prve stopnje). Razlogom sodbe sodišča prve stopnje je pritrdilo v obrazložitvi v točki 19. na strani 12 tudi sodišče druge stopnje in pojasnilo, da nasprotij, ki jih vidi zagovornica, v sodbi ni. Zagovornica v tem delu zahteve ne uveljavlja procesne kršitve, ampak se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

43. Obrazložitev pravnomočne sodbe je sama s seboj v nasprotju, po oceni zagovornice, tudi glede vprašanja, ali je nepremičnino kot garancijo za vračilo posojila zahteval T., ali pa mu jo je ponudila oškodovanka sama. Ta okoliščina je pomembna za presojanje goljufivega naklepa obeh obsojencev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obsojeni T. od oškodovanke zahteval ustrezno garancijo in jo vprašal, če ima nepremičnino, nato pa, da je pravzaprav oškodovanka spraševala T., ali za garancijo vzame tudi nepremičnino. Po oceni zagovornice tako ni jasno, kaj od navedenega je prvostopenjsko sodišče štelo za dokazano in na kaj od tega je oprlo odločitev o krivdi obeh obsojencev.

44. Obrazložitev sodbe je v nasprotju sama s seboj le glede odločilnih dejstev. Odločilna dejstva pa so tista, ki so dejanski temelj sodbe oziroma so zakonski znaki kaznivega dejanja. Kot je pojasnilo zagovornici že sodišče druge stopnje na strani 12 obrazložitve sodbe za obstoj kaznivega dejanja in goljufivega namena ni relevantno, ali je nepremičnino kot garancijo za vračilo posojila zahteval obsojeni T., ali pa mu jo je ponudila oškodovanka sama.

45. Ostale navedbe v zahtevi, ki se nanašajo na presojo izvedenskega mnenja izvedenca grafologa A. B. P., na pomen pisem, ki naj bi jih pisala oškodovanka ter polemiziranje z razlogi prvostopenjske sodbe, pa pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

46. Z navedbami, da se pritožbeno sodišče do navedb v pritožbi o izvedenskem mnenju, zaključkih sodišča prve stopnje o tem mnenju in o domnevnih pisanjih oškodovanke, ni opredelilo, vložnica nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovorničine navedbe o zatrjevani kršitvi niso utemeljene, saj se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb opredelilo v točki 20 sodbe.

47. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zagovornica obsojenega T. T. utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in je zato delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker je spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obsojenega T. T. tudi v korist obsojenega G. U., je za oba obsojenca pravnomočno sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker pa druge kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zagovornica, niso podane in ker tudi niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik obsojenega G. U., oba zagovornika pa uveljavljata tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče v ostalem zahtevo zagovornice obsojenega T. T. in v celoti zahtevo zagovornika obsojenega G. U. zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

48. Ker je bilo delno odločeno v korist obeh obsojencev, Vrhovno sodišče ni določilo sodne takse (člen 98a. v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP).