Jedro

Tožnik ne v pritožbi niti v tožbi ne navaja, zakaj pred izdajo gradbenega dovoljenja ni izkoristil možnosti, da se opredeli do predlagane gradnje in kot oviro zanjo navede nedokončani postopek denacionalizacije, zato se v tožbi ne more uspešno sklicevati na omenjeno okoliščino in z njo utemeljevati nezakonitost izdanega gradbenega dovoljenja oz. zahtevati, da bi investitor z njim sklenil pogodbo o stavbni ali drugi pravici.

V konkretnem primeru je o zahtevi investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja odločala upravna enota kot stvarno pristojni upravni organ iz drugega odstavka 24. člena ZGO-1 in o tem izdala odločbo, ki jo zahtevajo določbe ZGO-1, med drugim 54., 60. in 68. člen. Ne gre torej za odločanje v sodni, ampak v upravni zadevi, v kateri je organ dolžan postopati po ZUP, torej voditi upravni postopek. Ničnostni razlog zato ni podan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki Občini G. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo fekalnega kanalizacijskega omrežja v naselju Podhom – Vintgar na delih tam naštetih zemljišč v k.o. ... in k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da se predlagana gradnja nanaša na že zgrajene kanalizacijske vode v cestnem telesu javnih cest, ki se bodo priključili na obstoječe kanalizacijsko omrežje (zanj je izdano uporabno dovoljenje,) to pa bo priključeno na čistilno napravo na Bledu (Mlino). Investitorka je predložila dokazila o pravici graditi, med drugim tudi za zemljišče parc. št. 318/5 k.o. ..., in sicer notarsko overjeno menjalno in služnostno pogodbo, ki se sklepa namesto razlastitve in trajne obremenitve s služnostjo v javno korist. Dne 6. 5. 2014 je predložila še notarski zapisnik o prevzemu notarskega zemljiškoknjižnega predloga, iz zemljiške knjige pa je razviden tudi vpis plombe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in poudaril, da tožnik vse do izdaje gradbenega dovoljenja ni podal ugovorov zoper gradnjo. Pritožbeni ugovori pa se nanašajo na javnopravne omejitve, na katere se kot lastnik zemljišča parc. št. 317/5 k.o. ..., ki meji na sporno gradnjo, ne more uspešno sklicevati. Kot stranski udeleženec lahko v postopku varuje le svoje pravice oziroma pravne interese (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V konkretnem primeru bi torej lahko uveljavljal ugovore, s katerimi bi ščitil svojo nepremičnino oziroma lastninsko ali drugo pravico na njej.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v zadevi ni bila izdelana revizija projektne dokumentacije, da se gradnja izvaja v območju Triglavskega narodnega parka (TNP) ter v neposredni bližini ekološko sporne MHE Radovna in reke Radovne, ki je rezervni vodni vir za energijo, za kar niso bile opravljene potrebne presoje, in da v postopku ni sodeloval strokovnjak, ki bi odločil, ali je mogoče v okoljsko zahtevnem območju gradnjo obravnavati kot nezahteven objekt. Navaja, da je v območju projekta „veljavno in nikoli preklicano dovoljenje za obvodna agregata (2 lokaciji strojnic) MHE Radovna iz leta 1927, ki ima vodno pravico“ in da se s projektom posega v zemljišča in naprave, ki so v njegovi lasti, ker je pravni naslednik po pokojni denacionalizacijski upravičenki A.A. (postopek denacionalizacije še ni končan). Z gradnjo na teh zemljiščih si investitor ni pridobil stavbne ali lastninske pravice. Meni, da odločba nima ustreznega pravnega pouka in mu ne omogoča pravnega varstva, kar je v nasprotju z EU Pogodbo, ki opredeljuje pravice pri upravljanju javnih zadev ter varstvo koristi iz naslova obnovljivih virov energije. Izpodbijana odločba je tudi nična iz razloga po 1. in 6. točki 279. člena ZUP.

Predlaga, naj pritožbeni organ (pravilno: sodišče) upravna akta obeh stopenj „odpravi, razveljavi, podredno nadomestno odloči“. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Investitor in toženka na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ druge stopnje je v svoji odločbi navedel, da je tožnik v postopku sodeloval kot stranski udeleženec, in sicer kot lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 317/5 k.o. ... Navedeno med strankama ni sporno, prav tako tudi ne, da je bil tožniku poziv prvostopenjskega organa z dne 20. 5. 2014, naj se izreče o predmetni gradnji, vročen 23. 5. 2014. Kot izhaja iz poziva v upravnih spisih, je upravni organ v njem stranskim udeležencem predstavil gradnjo že zgrajenih kanalizacijskih vodov, ki da potekajo v cestnem telesu javnih cest (ta so v nadaljevanju podrobneje našteta in navedena zemljišča gradnje), in strankam dal možnost, da v času uradnih ur vpogledajo v celotno dokumentacijo, pozivu pa priložil še fotokopijo grafičnega prikaza gradnje. Stranski udeleženci so bili opozorjeni, da če v postavljenem roku ne bodo podali svojih pripomb oziroma se opredelili do gradnje po predloženem projektu, bo upravni organ štel, da se z njo strinjajo (65. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1).

Sodišče ugotavlja enako kot pritožbeni organ, da tožnik ne v roku iz poziva, niti do izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja (4. 7. 2014) ni podal nobene izjave. Vložil pa je pritožbo in v njej prvič navedel, da za zemljišče parc. št. 318 k.o. ... (del tega zemljišča je postala parc. št. 318/5 k.o. ...) teče postopek denacionalizacije in da je to po njegovem predhodno vprašanje za izdajo gradbenega dovoljenja.

V skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Enake omejitve določa tudi tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta.

Ker tožnik ne v pritožbi niti v tožbi ne navaja, zakaj pred izdajo gradbenega dovoljenja ni izkoristil možnosti, da se opredeli do predlagane gradnje in kot oviro zanjo navede nedokončani postopek denacionalizacije, se v tožbi ne more uspešno sklicevati na omenjeno okoliščino in z njo utemeljevati nezakonitost izdanega gradbenega dovoljenja oz. zahtevati, da bi investitor z njim sklenil pogodbo o stavbni ali drugi pravici. Sodišče zato le dodaja, da nedokončani denacionalizacijski postopek sam zase ne pomeni, da je tožnik že lastnik zemljišča v naravi (katerega, v tožbi ne pove, iz pritožbe pa izhaja, da naj bi bila to parc. št. 318 k.o. ...), niti da bo to postal. Poleg tega je investitorka za zemljišče parc. št. 318/5 k.o. ... v dokaz pravice graditi predložila notarsko overjeno pogodbo in notarski zemljiškoknjižni predlog, na podlagi katerega je bila v zemljiško knjigo vpisana plomba, torej dokazili iz prvega odstavka 56. člena ZGO-1, s katerima se v upravnem postopku dokazuje pravica graditi.

V skladu s 1. točko prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; po 6. točki pa odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. V konkretnem primeru je o zahtevi investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja odločala upravna enota kot stvarno pristojni upravni organ iz drugega odstavka 24. člena ZGO-1 in o tem izdala odločbo, ki jo zahtevajo določbe ZGO-1, med drugim 54., 60. in 68. člen. Ne gre torej za odločanje v sodni, ampak v upravni zadevi (drugi odstavek 2. člena ZUP), v kateri je organ dolžan postopati po ZUP (prvi odstavek 1. člena), torej voditi upravni postopek. Ničnostni razlog iz 1. točke zato ni podan, preizkus ničnostnega razloga iz 6. točke pa ni mogoč. Tožnik namreč ne navaja konkretne zakonske določbe, ki bi kot posledico katere od zatrjevanih nepravilnosti, če bi bila ta res podana, določala ničnost odločbe. Tožbene trditve o ničnosti so zato neutemeljene.

Sodišče se strinja tudi z razlago pritožbenega organa glede 43. člena ZUP in njegovimi stališči o dosegu udeležbe stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (na te razloge se sklicuje, drugi odstavek 71. člena ZUS-1). To pomeni, da mora iz tožbenih očitkov stranskega udeleženca, da bi z njimi lahko uspešno izpodbil gradbeno dovoljenje, izhajati povezava oz. vpliv kršitve na njegov pravni položaj, zaradi varstva katerega mu je bila omogočena udeležba v upravnem postopku in nato vložitev tožbe v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 namreč sodišče tudi v upravnem sporu preizkuša zakonitost izdanih upravnih aktov z vidika morebitnega posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), medtem ko je za varstvo javnega interesa legitimiran zastopnik javnega interesa (tretji odstavek 17. člena). To je državno pravobranilstvo (prvi odstavek 18. člena ZUS-1).

Iz tožbenih ugovorov o nezakoniti odsotnosti revizije projektne dokumentacije in potrebnih presoj glede vplivov na okolje omenjena povezava – torej v čem konkretno zatrjevana kršitev vpliva na njegov pravni položaj lastnika sosednje nepremičnine –, ne izhaja. Sodišče zato le na splošni ravni, kakršne so tudi tožbene navedbe, dodaja, da revizija projektne dokumentacije ni obvezna, ampak se opravi, če tako zahteva investitor (prvi odstavek 53. člena ZGO-1), in da je bilo za gradnjo pridobljeno vodno soglasje Agencije RS za okolje z dne 29. 1. 2013 (I./2. točka izreka gradbenega dovoljenja).

Neutemeljena je trditev, da izpodbijano gradbeno dovoljenje nima ustreznega pravnega pouka. V njem je naveden osemdnevni rok za pritožbo iz prvega odstavka 70. člena ZGO-1, na koga se pritožnik lahko pritožbi (na pristojno Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot drugostopenjski organ), kje se pritožba vloži (upravna enota, naslov), na kakšen način (pisno, ustno na zapisnik) in koliko znaša taksa. S tem so bile izpolnjene zahteve iz 215. člena ZUP, da se s poukom o pravnem sredstvu stranki sporoči, ali lahko vloži zoper odločbo pritožbo ali pa začne upravni spor ali drug postopek pred sodiščem (prvi odstavek), in da je treba v primeru, če je zoper odločbo dovoljena pritožba, v pouku navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša taksa zanjo ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal; organ, pri katerem je treba vložiti pritožbo, pa mora biti naveden s polnim osebnim imenom in naslovom (drugi odstavek).

Iz navedenih zakonskih določb še izhaja, da pojasnila, katere razloge naj pritožnik uveljavlja v pravnem sredstvu z ozirom na njegovo vlogo v postopku, niso vsebina pravnega pouka, zato sporni pravni pouk ne more kršiti tožnikove (povsem neobrazloženo zatrjevane) pravice pri upravljanju javnih zadev in njegovih koristi, ki da mu gredo z naslova obnovljivih virov energije.

Ker ostale tožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj sta dokaza „poizvedbe pri Upravnem sodišču“ in „vpogled v ZDen za A.A.“ predlagana v zvezi z nedovoljeno tožbeno novoto (postopek denacionalizacije), pri čemer Zakon o denacionalizaciji (ZDen) sploh ni dokaz o konkretnem postopku.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).