Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za odločitev, ki bi jo Državni zbor sprejel kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Niti ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Državnega zbora. Državni zbor namreč po odločbah ZUKN člana uprave AUKN ni mogel razrešiti, če ni bil podan eden izmed razlogov za razrešitev, ki so bili navedeni v drugem odstavku 20. člena ZUKN. Kljub pristojnosti Državnega zbora gre torej za odločitev, ki je pravno vezana.

V postopkih razrešitve članov uprave AUKN se poleg procesnih določb ZUKN in PoDZ-1 na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporabljajo tudi določbe tega zakona.

Tožniku ni bila dana možnost predstaviti svoje mnenje na enak način, kot je bilo predlagatelju omogočeno predstaviti razloge za razrešitev in mu tudi ni bilo omogočeno, da na dodatno obrazložitev predlagatelja odgovori.

Izrek

Tožba zoper dopis Državnega zbora št. 450-01/12-17/17 z dne 20. 7. 2012 se zavrže. Tožbi zoper sklep Državnega zbora RS št. 450-01/12-17/18 z dne 20. 7. 2012 se ugodi tako, da se ugotovi, da je sklep Državnega zbora RS št. 450-01/12-17/18 z dne 20. 7. 2012 nezakonit. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 450-01/12-17/18 z dne 20. 7. 2012 je toženka na predlog Vlade za razrešitev člana uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju AUKN) z dne 5. 7. 2012 tožnika razrešila s položaja člana uprave AUKN, o svoji odločitvi pa ga je obvestila še z izpodbijanim dopisom št. 450-01/12-17/17. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da Zakon o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju ZUKN), ki sicer ureja predčasno prenehanje mandata člana uprave, ne vsebuje določb o reševanju sporov. Meni, da se glede postopka predčasne razrešitve in glede reševanja sporov v zvezi z razrešitvijo neposredno uporabljajo določbe 24. in 25. člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA). Zato bi bil tožnik kot član uprave AUKN lahko razrešen le z upravno odločbo zoper katero je dovoljen upravni spor. Sklicuje se na prvi odstavek 24. člena ZJA v povezavi s tretjim odstavkom 20. člena ZUKN, po katerem bi morala toženka o razrešitvi člana uprave izdati upravno odločbo. Ta pa v obravnavanem primeru ni bila izdana in zato nima pravnega učinka. Če naj se izpodbijana akta (sklep in obvestilo o sprejetem sklepu) štejeta za upravno odločbo, pa je ta nezakonita, saj ne vsebuje osnovnih sestavin upravne odločbe, zlasti obrazložitve in pravnega pouka. Tožnik je zato toženko pozval, naj akt dopolni s poukom o možnih pravnih sredstvih, v dopolnitvi tožbe pa navaja, da je toženka na njegov poziv odgovorila s pojasnilom, da ne gre za akt, ki bi imel naravo upravne odločbe.

Ne iz sklepa ne iz dopisa naj ne bi bilo mogoče razbrati, iz katerega v zakonu naštetih razlogov je toženka tožnika razrešila. V zvezi s tem navaja, da lahko članu uprave na podlagi določb 20. člena ZUKN mandat predčasno preneha, če sam odstopi ali če je razrešen. Razrešen pa je lahko le, če je podan kateri izmed razlogov za razrešitev, ki so taksativno našteti v drugem odstavku tega člena. Toženka je pri razrešitvi vezana na zakonske razloge za odpoklic. Odpoklic ni v prosti presoji tožene stranke, temveč mora razloge za odpoklic navesti in jih tudi utemeljiti, česar v obravnavanem primeru ni storila. Ratio legis omejitve razlogov za predčasni odpoklic je v preprečitvi prevelike odvisnosti članov uprave od Državnega zbora, to je položaja, ki ne ustreza zakonsko določenim pristojnostim agencije kot samostojnega in neodvisnega državnega organa. Ker toženka upravne odločbe ni izdala, ji očita kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki po tožnikovem mnenju predstavlja bistveni element pravne države.

Toženka naj bi tožniku tudi povsem nezakonito prekinila delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi, kar pa bo tožnik uveljavljal s posebno tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem.

Po mnenju tožnika so že navedene procesne pomanjkljivosti zadostna podlaga za odpravo izpodbijanega akta. V nadaljevanju tožbe pa, ob odsotnosti vsakršne obrazložitve izpodbijane odločitve, zavrača še dejansko stanje in očitke, s katerimi predlog za razrešitev utemeljuje Vlada in na katerih (verjetno) temelji izpodbijana odločitev. Navaja, da je na predlog za razrešitev pravočasno odgovoril. Že v mnenju o razlogih za razrešitev z dne 16. 7. 2012 je brez izjeme zavrnil razloge za razrešitev iz predloga ter svojo zavrnitev podprl s tehtnimi argumenti in dokazili. V obvestilu o razrešitvi toženka razrešitvenega razloga, kot že navedeno, ni navedla. Opredelila pa se tudi ni do tožnikovih navedb.

Na podlagi navedenega tožnik predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijani sklep in izpodbijani dopis toženke, ugotovi, da je razrešitev tožnika nezakonita in brez pravnega učinka, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in navaja, da AUKN ni javna agencija, za katero bi veljale določbe ZJA. V skladu z 11. členom ZUKN je AUKN samostojen in neodvisen državni organ, za katerega veljajo javnofinančni predpisi, če ta zakon ne določa drugače. Državni zbor v postopkih volitev, imenovanj in razrešitev v skladu z 112. členom Poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju PoDZ-1) odloča s sklepi, ki jih sprejema v okviru svojih pristojnosti, na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil, nadaljnja razmerja z izvoljenimi, imenovanimi oziroma razrešenimi posamezniki pa se urejajo v okviru posamezne institucije, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi. Sklepi Državnega zbora nimajo narave upravne odločbe, zato po mnenju toženke očitane kršitve niso podane. Toženka k temu dodaja, da tudi v primeru imenovanja tožnika za člana uprave AUKN ni bil izdan sklep o imenovanju v obliki upravnega akta, torej z vsemi sestavinami upravne odločbe, kot jih določa ZUP, takšen sklep pa je bil podlaga za nadaljnje urejanje delovnega razmerja tožeče stranke kot člana uprave AUKN v okviru državnega organa, torej AUKN. Glede na to, da je predlagatelj imenovanja in razrešitve članov uprave AUKN Vlada, je bil sklep o imenovanju in razrešitvi tožnika posredovan Vladi kot pooblaščeni predlagateljici, sklep o razrešitvi pa tudi AUKN. Tožnik je bil o imenovanju in prav tako o razrešitvi, obveščen. Državni zbor je torej pri imenovanju za člana AUKN in pri razrešitvi pri vročanju sklepov in obvestil ravnal na enak način. Obvestili, ki ju je prejel tožnik glede imenovanja in razrešitve, nimata posebne pravne narave in tudi ne pravnih posledic. Po mnenju tožene stranke tožniku ni bila kršena ustavna pravica s tem, ko mu ni bila izdana upravna odločba. Bistvo 25. člena Ustave je v tem, da je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo, ne glede na to, ali posamična odločitev vsebuje obrazložitev in pravni pouk ali ne. Pravna sredstva so zagotovljena tudi zoper sklepe državnega zbora, kljub temu, da te nimajo narave upravne odločbe, vendar je treba pravna sredstva temu ustrezno utemeljiti.

V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obstoj razlogov za razrešitev, toženka navaja, da je bil postopek izveden skladno z ZUKN. Vlada je podala obrazložen predlog za razrešitev. Tožnik je bil z njim seznanjen in je tudi posredoval mnenje o razlogih za razrešitev, s katerim so bile poslanke in poslanci pred odločanjem o razrešitvi seznanjeni. Državni zbor je torej z odločitvijo o razrešitvi odločil tudi o razlogih za njegovo razrešitev na podlagi predloga in obrazložitev predloga Vlade in mnenja tožeče stranke o razlogih za razrešitev. Odločitve državnega zbora so pri imenovanjih in razrešitvah sprejete na podlagi politične diskrecije, ki je Državnemu zboru podeljena na podlagi zakonskih in ustavnih pooblastil ter na podlagi demokratično pridobljenega mandata za izvajanje zakonodajne oblasti. Toženka še pripominja, da ni pristojna zagovarjati predloga Vlade za razrešitev v imenu Vlade, niti njenih pooblastil po ZUKN v razmerju do AUKN. Po mnenju tožene stranke gre v predmetni zadevi za odločitev, ki v skladu s 3. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni upravni akt, ugotovitve nezakonitosti in pravnega neučinkovanja pa v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podrejeno, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi v zvezi z odgovorom na tožbo navaja, da toženka o ključnem vprašanju narave akta o razrešitvi in pravnim varstvom prizadetih zavzame dve diametralno nasprotujoči stališči. Po prvem so pravna sredstva zagotovljena tudi zoper sklepe Državnega zbora, po drugem pa gre za odločanje, ki ni pravno, temveč politično in zato upravni spor po 3. členu ZUS-1 ni dopusten. Slednje ni pravilno, saj v primeru razrešitve članov uprave AUKN Državni zbor nima diskrecije. Nima je zato, ker bi bilo to v popolnem nasprotju z opredelitvijo AUKN kot samostojnega in neodvisnega državnega organa, to pa sledi tudi iz 20. člena ZUKN, ki razrešitev predvideva le ob določenih razrešitvenih razlogih. Odločanje Državnega zbora o razrešitvi članov uprave AUKN torej ni diskrecijsko oziroma politično odločanje v prostem polju možnih odločitev, pač pa pravno odločanje v okviru z zakonom določenih razrešitvenih razlogov. Čim pa je tako, mora biti odločanje opravljeno v pravno ustrezni obliki in ob pravno (ustavno) ustreznem varovanju pravic prizadetih. Zakaj je razrešen s funkcije člana uprave AUKN tožniku s strani tožene stranke vsebinsko nikoli ni bilo pojasnjeno. V skladu z Ustavo in prakso Ustavnega sodišča pa je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen, tako da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve.

Toženka v pripravljalni vlogi v celoti vztraja pri odgovoru na tožbo in pojasnjuje stališča, ki jih tožnik ocenjuje kot nasprotujoča. V skladu s 3. členom ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, torej ne gre za upravne akte iz 2. člena tega zakona. Pooblastilo Državnemu zboru, da člana uprave AUKN imenuje in razrešuje pa izhaja iz določb ZUKN. Državni zbor v postopkih volitev, imenovanja in razrešitev v skladu s 112. členom PoDZ-1 odloča s sklepi, ki jih sprejema v okviru svojih pristojnosti na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil, in ti sklepi nimajo narave upravnih odločb. Niti ZUKN ne določa, da bi moral Državni zbor odločiti z aktom, katerega sestavna dela bi bila obrazložitev in pravni pouk. Iz določb ZUKN prav tako ne izhaja, da bi imenovanje in razrešitev člana uprave AUKN pomenilo odločanje o materialnopravnem upravičenju posameznika. Na tej podlagi toženka, ob upoštevanju vsebine tožbe vztraja, da v obravnavani zadevi ne gre za upravni akt po ZUS-1, in vztraja pri navedbi, da ima tožnik na voljo ustrezna pravna sredstva, vendar ne na podlagi 2. člena ZUS-1. Navaja še, da je AUKN v skladu z določbami ZUKN samostojen in neodvisen državni organ, ki po določbah tega zakona odgovarja Državnemu zboru. Glede pravne oblike sklepa o razrešitvi članov uprave AUKN vztraja, da akti nimajo narave upravne odločbe in ne pomenijo odločanja o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, zato tudi niso izdani v obliki upravne odločbe. Toženka tudi v drugih postopkih razrešitev odloča na enak način, ne glede na to, ali so za posamezen postopek v zakonu določeni pogoji za razrešitev ali ne. Ne gre namreč za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov.

Na poziv sodišča tožnik z drugo pripravljalno vlogo utemeljuje pravni interes za tožbo po prenehanju AUKN. Z uveljavitvijo Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH) je AUKN sicer prenehala obstajati, vendar pa navedeni zakon v sedmem in osmem odstavku 38. člena določa, da Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) z dnem uveljavitve tega zakona prevzame zaposlene, ki so do uveljavitve ZSDH opravljali naloge po zakonu, z dnem preoblikovanja SOD v Slovenski državni holding (v nadaljevanju SDH) pa zaposlene prevzame SDH. Tožnik je opravljal naloge po ZUKN na podlagi pogodbe o zaposlitvi, katere podlaga je bilo imenovanje za člana uprave s sklepom Državnega zbora, pogodba pa bi lahko prenehala le ob predpostavki obstoja katerega od razlogov za predčasno prenehanje mandata v skladu z ZUKN. Na pristojno sodišče je vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, rešitev katere je odvisna od (predhodnega) vprašanja zakonitosti sklepa o razrešitvi. Z izpodbijano odločitvijo naj bi bilo poseženo tudi v njegovo pravico do časti in dobrega imena (34. člen Ustave). Zaradi objav v medijih se čuti prizadetega, zato bo vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za povzročeno nematerialno škodo, katere uspeh je odvisen od predhodno rešenega vprašanja v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v tej zvezi poudarja, da bi tožniku z dnem uveljavitve ZUKN (pravilno ZSDH) prenehale dolžnosti člana uprave. Zaradi učinkovanja določbe 35. člena ZSDH bi taka posledica tožnika zadela tudi, če ne bi bila razrešen s položaja člana uprave AUKN pred tem datumom. Po uveljavitvi ZSDH, še zlasti njegovega 35. člena, je tožbeni zahtevek nesklepčen oziroma neizvedljiv, kar narekuje zavrženje tožbe.

K I. točki izreka Tožba zoper dopis Državnega zbora št. 450-01/12-17/17 z dne 20. 7. 2012 ni dovoljena.

V 1. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov ali lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugačno varstvo.

Z izpodbijanim dopisom je Mandatno-volilna komisija DZ tožnika o razrešitvi s položaja člana uprave AUKN le obvestila. Gre torej za obvestilo o odločitvi in ne za odločitev o razrešitvi. Po navedenem je bilo treba tožbo v tem delu zavreči, ker dopis, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), in ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožeče stranke (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Tožba zoper sklep Državnega zbora RS št. 450-01/12-17/18 z dne 20. 7. 2012 je utemeljena.

Po vložitvi tožbe je ZUKN z uveljavitvijo ZSDH prenehal veljati, prenehala pa je tudi AUKN (43. in 38. člen ZSDH). S sedmim odstavkom 38. člena ZSDH je določeno, da SOD prevzame zaposlene, ki so do uveljavitve tega zakona na AUKN opravljali naloge po zakonu, ki ureja upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije. AUKN je zaradi izpodbijanega sklepa o razrešitvi tožnika kot člana uprave odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik pa je za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi in plačila odškodnine vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Ker je odločitev o navedeni tožbi (ne glede na določbo 35. člena ZSDH, na katero se sklicuje toženka) lahko odvisna od vprašanja zakonitosti odločitve o razrešitvi tožnika kot člana uprave AUKN, tožnik že na tej podlagi izkazuje pravni interes za presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

Po uveljavitvi ZSDH tožnik v drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2013 pravni interes za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa dodatno utemelji tudi z navedbo, da je ugotovitev nezakonitosti akta razrešitve predhodno vprašanje in predpostavka za nameravano uveljavljanje nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do časti in dobrega imena.

S tem po presoji sodišča izkazuje pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe po prvem odstavku 64.a člena ZUS-1. Z Zakonom o dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 109/12 – ZUS-1B) je bilo namreč odpravljeno ugotovljeno neskladje ZUS-1 z Ustavo, ker ni omogočal ugotovitvene tožbe pod pogoji in iz razlogov, ki jih zakon sicer določa za vložitev izpodbojne tožbe (do uveljavitve tega zakona je bila taka zahteva mogoča na podlagi Odločbe Ustavnega sodišča U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011). Da pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje odškodnine izkazuje pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe, izhaja tudi iz 17. točke obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča. Izpodbijani sklep Državnega zbora je po presoji sodišča upravni akt iz 2. člena ZUS-1, torej akt, zoper katerega je upravni spor dopusten, in ne akt iz 3. člena ZUS-1, kot v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah meni tožena stranka.

Po 3. členu ZUS-1 namreč upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za odločitev, ki bi jo Državni zbor sprejel kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Niti ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Državnega zbora. Ustava namreč ne ureja položaja AUKN ali položaja članov uprave te agencije, in tudi sicer ne določa pristojnosti v zvezi z upravljanjem kapitalskih naložb Republike Slovenije. Pristojnost Državnega zbora, da imenuje in razrešuje člane uprave AUKN, je bila določena z zakonom (18. člen ZUKN), ki je določal tudi razloge za razrešitev (20. člen ZUKN). To pomeni, da Državni zbor po določbah ZUKN člana uprave AUKN ni mogel razrešiti, če ni bil podan eden izmed razlogov za razrešitev, ki so bili navedeni v drugem odstavku 20. člena navedenega zakona. Kljub pristojnosti Državnega zbora gre torej za odločitev, ki je pravno vezana.

Tožbeno stališče, da bi Državni zbor o razrešitvi moral odločiti z upravno odločbo na podlagi določb ZJA, ni utemeljeno. Iz določb ZUKN, ki so urejale statusnopravni položaj AUKN (kljub njenemu nazivu), namreč ne izhaja, da bi šlo za agencijo, ustanovljeno po ZJA.

V obravnavani zadevi je torej treba upoštevati, da Državni zbor ne izdaja upravnih odločb, in da je zato v obravnavanem primeru tako kot o razrešitvah funkcionarjev, za katere je pristojen po Ustavi, skladno z PoDZ-1 odločil s sklepom, ki je, ne glede na poimenovanje akta, lahko predmet upravnega spora, če ta odločitev posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je namreč upravni akt tudi drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Izpodbijani sklep je torej upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ker je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, ki je bil izdan v okviru izvrševanja z zakonom določene funkcije tožene stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), in pomeni vsebinsko odločitev o pravnem položaju tožnika.

Ker je torej zoper odločitev o razrešitvi članov uprave AUKN upravni spor dopusten, je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnik je to pravico tudi izkoristil, saj je vložil tožbo zoper navedeno odločitev.

V obravnavani zadevi gre za razrešitev člana uprave državnega organa (da je bila AUKN državni organ, je določal 11. člen ZUKN). Zato ni dvoma, da pomeni imenovanje in razrešitev članov uprave javnopravno stvar. Določbe ZUP se v skladu s 4. členom ZUP smiselno uporabljajo tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. To pomeni, da se v postopkih razrešitve članov uprave AUKN, poleg procesnih določb ZUKN in PoDZ-1, na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporabljajo tudi določbe tega zakona. Smiselna uporaba ZUP pomeni uporabo tega zakona, kolikor je združljiv s pravno ureditvijo konkretnega odločanja tako v materialnem, kot v procesnem smislu. V vsakem primeru pa morajo biti v postopku odločanja o pravnem položaju posameznika upoštevana minimalna procesna jamstva, ki mu jih zagotavlja Ustava.

Glede na omenjeno naravo in način odločanja Državnega zbora, neobrazloženost sklepa o razrešitvi tožnika sama po sebi še ne pomeni kršitev omenjenih ustavnoprocesnih jamstev. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v sklepu Up-814/03 z dne 16. 11. 2004 o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. Vendar to ne pomeni, da stranki niso zagotovljena vsa tista jamstva, ki po svoji vsebini izhajajo iz zahteve po obrazloženi odločitvi. V navedeni zadevi namreč Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, ker je bilo ugotovljeno, da so bila v postopku odločanja o razrešitvi ustavnemu pritožniku zagotovljena vsa procesna jamstva iz 22. in 25. člena Ustave kljub temu, da akt o razrešitvi ni bil obrazložen.

Tako je Ustavno sodišče v navedeni zadevi upoštevalo, da je bil razlog za razrešitev pritožnika s funkcije tožilca ugotovljen že v drugem postopku (s pravnomočno sodbo), v katerem je ustavni pritožnik sodeloval, da je bil ustavni pritožnik seznanjen s predlogom za razrešitev in da je prisostvoval sejam delovnega telesa Državnega zbora, ki je obravnavalo predlog za njegovo razrešitev, da so bila iz obrazložitev predloga in gradiva za sejo delovnega telesa razvidna odločilna dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, omenjeno delovno telo pa je sprejelo tudi ugotovitev o obstoju razlogov za razrešitev.

Po navedenem že iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja pravica do izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ter do seznanjenosti z razlogi za odločitev. Take zahteve izhajajo tudi iz določb ZUP (9. člen), saj kršitev teh pravic pomeni tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena. V primerih, kot je obravnavani, tj. ko o pravnem položaju posameznika odloča Državni zbor, pa so te zahteve lahko izpolnjene na drug ustrezen način. Zato je sodišče v nadaljevanju moralo presoditi, ali so bila v postopku odločanja o razrešitvi s položaja člana uprave AUKN, upoštevane navedene zahteve.

Predčasno prenehanje petletnega mandata člana uprave AUKN (prvi odstavek 19. člena ZUKN) je urejal 20. člen ZUKN. Drugi odstavek 20. člena ZUKN je določal, da je član uprave lahko razrešen, če: - se naknadno ugotovi, da oseba ne izpolnjuje pogojev za imenovanje, - je pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, - trajno izgubi zmožnost za opravljanje dela, - če krši določbe 25. člena tega zakona (varovanje zaupnih podatkov), - če ne opravlja svojih nalog, določenih v tem zakonu in aktih agencije, ali če jih opravlja nevestno ali nestrokovno, - če ravna v nasprotju s kodeksom upravljanja.

O predčasnem prenehanju mandata iz navedenih razlogov je Državni zbor lahko odločil po tem, ko je članu uprave dal možnost, da v roku osmih dni od seznanitve o razlogih za razrešitev izrazi svoje mnenje o navedenih razlogih (tretji odstavek 20. člena ZUKN). To pomeni, da Državni zbor glede na ureditev postopka po ZUKN, v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, ni odločal le o razrešitvi, temveč je odločal tudi o obstoju s strani predlagatelja zatrjevanih razrešitvenih razlogov.

V obravnavanem primeru je Vlada predlagala razrešitev tožnika iz razlogov po peti in šesti alineji drugega odstavka 20. člena ZUKN, svoj predlog pa je tudi obrazložila. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik s predlogom za razrešitev seznanjen. Prav tako ni sporno, da je Državni zbor tožniku v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUKN omogočil, da se o razlogih, navedenih v tem predlogu, izjavi. Če obravnave ni, je v postopku pravica do izjave zagotovljena tudi z možnostjo izjave pisni obliki (npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-219/3 z dne 1. 12. 2005 in U-I-213/03 z dne 2006). Tožnik je to možnost izkoristil in poslal Državnemu zboru svoje mnenje, v katerem je obrazloženo zavračal vse navedene razloge kot neresnične in pravno napačne.

Mandatno-volilna komisija je kot matično delovno telo obravnavala predlog Vlade za razrešitev članov uprave in sprejela sklep, da se Državnemu zboru predlaga sprejem sklepa o razrešitvi članov uprave AUKN, torej tudi tožnika. Iz poročila Mandatno-volilne komisije št. 450-01/12-17/14 z dne 19. 7. 2012 je razvidno, da komisija o obstoju razlogov za razrešitev, ki jih je kot predlagatelj navedla Vlada, ni odločala. Iz vsebine poročila ni razviden niti razrešitveni razlog, ki naj bi bil podlaga za sprejem predloga sklepa.

Razvidno je le, da je komisija predlog Vlade obravnavala, da so se seje udeležili tudi predstavniki Vlade (poleg ministra za finance še državni sekretar in sekretarka istega ministrstva) in da je minister predlog Vlade še dodatno obrazložil. Vsebina razprave v poročilu ni povzeta (ta naj bi bila razvidna iz magnetograma), je pa navedeno, da je komisija z večino opredeljenih glasov sprejela sklep, da Državnemu zboru predlaga razrešitev tožnika kot člana uprave AUKN.

Ob upoštevanju zakonsko določenih razrešitvenih razlogov obravnavano poročilo ni skladno z 42. členom PoDZ-1, saj ne vsebuje bistvene vsebine razprave in stališč komisije o obstoju razrešitvenih razlogov, ki so predpogoj za sprejem predlaganega predloga sklepa o razrešitvi.

V tej zvezi sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik z dodatno obrazložitvijo predloga Vlade ni bil seznanjen, saj, kot izhaja iz Pregleda poteka 8. nujne seje Mandatno-volilne komisije z dne 19. 7. 2012 in magnetograma 8. nujne seje, na sejo komisije ni bil vabljen. Tožniku torej ni bila dana možnost predstaviti svoje mnenje na enak način, kot je bilo predlagatelju omogočeno predstaviti razloge za razrešitev in mu tudi ni bilo omogočeno, da na dodatno obrazložitev predlagatelja odgovori.

Že to, da je bila predlagatelju dana možnost sodelovati v postopku ugotavljanja razlogov za razrešitev, tožniku, ki naj bi očitane kršitve storil, pa ne, pomeni kršitev zahteve po enakem obravnavanju strank in tožnikove pravice do izjave. Posebnost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, je sicer, da je zanj pristojen Državni zbor. Vendar pa je Državni zbor po določbah ZUKN pristojen tudi za odločanje o obstoju kršitev, ki so z zakonom določen razlog za razrešitev. To pomeni, da Državni zbor ni pristojen le za ugotovitev, da je že ugotovljena kršitev razlog za razrešitev, temveč, da mora presoditi tudi, ali so razlogi za razrešitev sploh izkazani. Navedena posebnost pa ne pomeni, da stranke tega postopka nimajo enakih pravic, oz. da jim ni treba omogočiti navedenih procesnih pravic.

Zagotovitev možnosti predstaviti svoja stališča in odgovoriti na dodatno obrazložitev predloga Vlade pod pogoji, ki ene stranke ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, je namreč zahteva, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in iz drugega odstavka 9. člena ZUP v okviru načela zaslišanja stranke, ki določa tudi, da je stranki pred izdajo odločbe treba dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Iz poročila Mandatno-volilne komisije in magnetograma 8. nujne seje Mandatno-volilne komisije tudi ni razvidno, da bi komisija tožnikovo mnenje o razrešitvenih razlogih obravnavala in se do njega opredelila, kar bi bila po presoji sodišča v svojem poročilu dolžna storiti. Iz pravice stranke do izjave namreč izhaja tudi obveznost organa, da navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, opredeli (tako stališče izhaja iz številnih odločb in sklepov Ustavnega sodišča, npr. odločbi Up-39/95 z dne 16. 1.1997 in Up-373/97 z dne 22. 2. 2001).

Dejstvo, da je odločanje o v predlogu zatrjevanem razlogu za razrešitev v pristojnosti Državnega zbora in ne drugega državnega organa, torej ne more biti pravno upošteven razlog za izključitev ustavnoprocesnih jamstev, ki stranki zagotavljajo uvid v razloge za odločitev same po sebi, zlasti zato, ker tožnik v tem postopku ni bil uspešen (podobno Ustavno sodišče v odločbi Up-919/2010 z dne 8. 11. 2012 in Up-1067/11 z dne 19. 1. 2012) in ker mu sodelovanje v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bilo omogočeno na enak način kot predlagatelju njegove razrešitve.

Izpodbijana odločitev je po navedenem nezakonita, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o razlogih za razrešitev, to pa je po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in v okviru tožbenih predlogov na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka.

Sodišče iz navedenih razlogov tožbenih ugovorov o utemeljenosti razrešitvenih razlogov ni presojalo.

K III. točki izreka Če sodišče tožbi ugodi in ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnica zavezanka za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pojasnjuje še, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).