Jedro

Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 1.323.337,70 EUR, kolikor se ta nanaša na prvo toženko (I. točka izreka), in ni dovolilo spremembe tožbe (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da mu toženki kot ponudnika plačilnih storitev nista omogočili odprtja posebnega transakcijskega računa za pridobivanje in uporabo prispevkov za volilno kampanjo, s čimer sta mu onemogočili sodelovanje v volilni kampanji ter posledično tudi na državnozborskih volitvah leta 2022 (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna odpreti poslovni račun na ime tožnika in plačati 47.990,54 EUR, ter zahtevek, da sta toženki nerazdelno dolžni povrniti tožniku stroške postopka (IV. točka izreka). V V. točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.373.303,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje.

2.Zoper odločbo1 se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Meni, da je bila tožbena naracija ves čas popolnoma enaka in konsistentna, da je le spremenil zahtevek v vlogi z dne 24. 4. 2024, in sicer je v primarnemu zahtevku uveljavljal še 5.000 EUR od vsake toženke posebej po določilih Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD). Hkrati je postavil podrejeni zahtevek, ki je vsebinsko enak primarnemu zahtevku, vendar je iz previdnosti drugače oblikovan. 20. 5. 2024 je spremenil tožbeni zahtevek še tako, da je dodal "in evropskih volitvah 2024", saj gre za novo okoliščino, ki je nastopila po oziroma ob nastopu razpisa. Gre za privilegirano spremembo tožbe, ki bi jo sodišče moralo dopustiti, vendar je ni. Po njegovem je izrek sodbe nerazumljiv, ker je na eni strani sodišče odločalo o zahtevku iz vloge z dne 6. 2. 2024, na drugi strani pa o zahtevku z dne 21. 4. 2023. Ne ve, po katerem tožbenem petitu je sploh odločalo. Če je menilo, da se sprememba tožbe ne dovoli, potem bi moralo soditi po zahtevku, ki ga je postavil dne 21. 4. 2023. Po njegovem mnenju tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj ni dovolilo spremembe tožbe. Prav tako bi se moralo opredeliti do privilegirane spremembe tožbe, pa se ni. Opiše potek pripravljalnega naroka in očita sodišču, da ni izvajalo materialno procesnega vodstva, da ni korektno izvedlo pripravljalnega naroka glede na tožbeno naracijo tudi s pravno podlago, ki jo je štelo za relevantno za odločitev. Izdana sodba je sodba presenečenja, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnih podlag, na katere je opozarjal, kot so npr. določila Beneške komisije. Opozarja, da gre za izredno specifičen primer, o katerem ni sodne prakse, pa tudi ne strokovne literature in je imel zato velike težave pri oblikovanju tožbenega petita. To je zmogel šele v tretji pripravljalni vlogi, to pa je tista vloga, ki je bila dana na pripravljalnem naroku. V peti vlogi je le še dopolnil zahtevek z navedbami o evropskih volitvah 2024 in je takrat šele dokončno lahko oblikoval svoj tožbeni petit. Že prej pa je opozarjal, da je velika verjetnost, da volilnega računa ne bo mogel odpreti niti za potrebe evropskih volitev. Ker sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, je poseglo v njegovo ustavno varovano pravico do sodnega varstva. Opozarja na odločbo VSL I Cp 277/2023, da je prav, da sodišče dovoli spremembo tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi. Po njegovi oceni bi ga moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti, kako naj oblikuje svoj tožbeni zahtevek, a je bilo popolnoma pasivno. Če ni razumelo postavljenega zahtevka, bi ga moralo izkristalizirati. Izpostavlja obrazložitev, zakaj je štelo, da tožbe zoper drugo toženko ni umaknil. Nasprotuje, da sodišče ne bi bilo stvarno pristojno za celoten zahtevek, saj je ves čas zatrjeval, da je bila odločitev toženk diskriminatorna. Izpostavlja besedilo predloga ZVarD, ki dopušča odškodninski zahtevek. Uveljavlja poseg v pravico do izjave, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ob čemer bi lahko zadevo zaključilo že 24. 4. 2024. Sprašuje se, kako naj sodišče presoja diskriminatorno ravnanje toženk, če ne izvede dokaza z zaslišanjem strank. Opozarja, da tudi ni izdalo edicijskih sklepov, iz katerih bi bile razvidne odločitve toženk v zvezi z interno politiko poslovanja s političnimi strankami, pristransko se je po njegovem opredeljevalo do dokaznih predlogov pod B 8, B 9, B 10, in poseglo v pravice, ki mu jih zagotavlja 14. člen Ustave RS. Opozarja, da je izvedenca predlagal v zvezi z nastalo materialno škodo, sicer ga je predlagal tudi pod točko v zvezi z denarnim nadomestilom zaradi diskriminacije, a le iz previdnosti. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik uradno registrirana in delujoča politična stranka, in zato zagotovo ne more biti poslovna odločitev toženke enaka, kot če gre za gospodarske subjekte. Političnim strankam namreč poseben zakon nalaga odprtje volilnega računa. Obrazlaga kontrahirno dolžnost toženk. Meni, da je zgrešeno stališče, da bi moral pridobiti dokumentacijo od Urada za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju tudi Urad) sam oziroma predlagati, da jo pridobi sodišče, saj je že večkrat opozoril, da s tem, ko se tožena stranka sklicuje na določila Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT-2) posega v njegovo pravico do izjave, prikrajšan je bil do učinkovitega uveljavljanja človekovih pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Predlagal je, da naj sodišče prvo toženko opozori, naj popravi drugo pripravljalno vlogo na način, da bo ustrezno podala navedbe, na katere se sklicuje, skladno z zahtevami 323. b člena ZPP, pravilno gre za člen 332. b. Ker se je naslanjal na 332. b člen ZPP, sodišče pa je reklo, da bi moral ravnati po določilih 226. člena ZPP, je v tem delu izdalo sodbo presenečenja. Storil je vse, kar je lahko, in ne ve, kakšna komunikacija je potekala med prvo toženko in Uradom. Še danes ne ve, s kakšnimi listinami prva toženka razpolaga, na kar je opozarjal sodišče. Toženka mora navedbe podkrepiti z dokaznim materialom, podala pa je le vsebinsko prazne navedbe, na kar je opozarjal. Povedal je tudi, da se bo o teh navedbah izjasnil, ko bodo vsebinsko podane in substancirane. Neustrezno je, da mu sodišče očita neuporabo drugega odstavka 226. člena ZPP, na kar bi ga moralo opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva. Ocenjuje, da zato ni bilo nepristransko in ni opravilo svoje razjasnjevalne obveznosti. Stranki po njegovem nista bili enakopravno obravnavani, izpostavlja, da sodišče ne sme upoštevati dejstev in dokazov, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Prav v tem delu je po njegovi oceni sodišče naredilo napako, ker je slepo sledilo navedbam prve toženke, ki je sprejela odločitev zgolj na podlagi zahteve Urada. Njena odločitev je bila diskriminatorna. Nikoli mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o navedbi fantomske zahteve Urada RS za preprečevanje pranja denarja. Meni, da je sodišče odločilo le na podlagi navedb ene stranke. Pravica do izjave se nanaša tudi na dokaze. Opisuje, kdaj je dopustno zbirati osebne podatke, in meni, da prvi odstavek 34. člena ZPPDFT-2 nesorazmerno posega v njegove pravice do seznanitve z osebnimi podatki o sebi, in je neskladen z Ustavo RS. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev o pravni praznini, in se sklicuje na stališče prof. dr. Galiča, da je poseg v negativno pogodbeno svobodo podan v primeru kontrahirne dolžnosti, v primeru antidiskriminacijske zakonodaje in glede storitev v javnem interesu. Meni, da se sodišče do tega, da je ta negativna pogodbena svoboda toženke omejena s kontrahirno dolžnostjo, ni opredelilo. Po njegovem tudi stališče sodišča o ugotovitveni tožbi ni pravno vzdržno, saj ima ugotovitveni interes, kar še vedno ne ve, ali bo lahko odprl volilni račun na katerih izmed naslednjih volitev. Izpostavlja svojo dolžnost, da mora v času volilne kampanje odpreti volilni račun, določila zakonika dobre prakse o volilnih zadevah, ki ga je sprejela Beneška komisija, enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ... Sprašuje se, kako naj transparentno posluje, če ne more imeti transakcijskega računa, in meni, da sodišče ni pravilno razlagalo njegovih navedb. Opozarja, da so dolžnosti po Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) na njegovi strani, ne pa na toženkini, a je bila njuna odločitev diskriminatorna. K odškodninski odgovornosti prav tako meni, da je bila ta odločitev diskriminatorna, ker je izkazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti, sodišče pa je selektivno izvedlo dokaze in poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva. Meni, da so splošni pogoji prve toženke v delu, kjer onemogočajo odprtje transakcijskega računa politični stranki, nični, ker so v nasprotju z Ustavo RS, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitvi očita diskriminatornost, zato v primeru razveljavitve zahteva, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Izpostavlja tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ne more preizkusiti.

3.Toženki sta odgovorili na tožnikovo pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so pritožbene navedbe obširne in zgoščene, mestoma težko razumljive ali nerazumljive. Breme slednjih bo moral nositi pritožnik sam, saj jim pritožbeno sodišče ne sme iskati pomena. V nasprotnem primeru bi jim namreč lahko pripisalo pomen, ki ga nimajo, in s tem nasprotno stranko prikrajšalo za odgovor. Osredotočilo se bo na tiste, katerih pomen je jasen in ki so pomembne glede na odločitev in razloge sodišča prve stopnje.

6.Sodišče prve stopnje (najprej okrajno, nato okrožno) je pritožnika večkrat pozivalo, da naj postavi določen tožbeni zahtevek. To je (čeprav zastopan po zakonitem zastopniku, torej laično) tudi storil in ga pozneje (sam in preko kvalificiranih pooblaščencev) večkrat spremenil. Ni naloga sodišča, da namesto tožnika oblikuje (pravilni) tožbeni zahtevek, tega mu dolžnost materialno procesnega vodstva, na katerega obširno opozarja pritožnik, ne nalaga.2 Nenazadnje je tožnik določen tožbeni zahtevek tudi postavil (četudi laičen) in ga je sodišče prve stopnje obravnavalo (vročalo tožbo v odgovor, ...). Tudi pritožbeno sodišče nima pomisleka v njegovo določenost.

7.Ob večkratnem spreminjanju tožbenega zahtevka pa je nato ravnalo prav, ko je to zamejilo in na naroku 10. 7. 2024 s sklepom jasno povedalo, da sprememb tožbe z dne 24. 4. 2024 in 20. 5. 2024 ni dopustilo. S tem je povedalo tudi, katere spremembe je dopustilo in kaj bo obravnavalo.3 Ponovno tega ni bilo dolžno storiti še z izpodbijano odločbo.4 Ne drži torej, da ni vedelo, o čem sodi. Zamejitev sprememb mu je nalagala procesna ekonomija, saj vsaka sprememba tožbe za seboj neobhodno potegne določen čas. Položaj, na katerega opozarja pritožnik, po mnenju katerega gre za specifičen primer, o katerem ni sodne prakse in strokovne literature, ga do nadaljnjega spreminjanja zahtevka ne upravičuje. Želene spremembe tožbe z dne 24. 4. 2024, ki v bistvenem vsebujejo dodatni zahtevek za plačilo 5.000 EUR od vsake toženke po določbah ZVarD, in z dne 20. 5. 2024, ki vsebujejo dodatni ugotovitveni del "in evropskih volitvah", tudi niso privilegirane spremembe, kot meni. Volitve poslancev v Evropski parlament (ki jih pritožnik imenuje evropske volitve), za katere tožnik toženkama očita onemogočanje njegovega sodelovanja, so nastopile pozneje, in predstavljajo nov sklop dejstev.5 Za zavrnitev tovrstne spremembe tako zadošča sklicevanje sodišča prve stopnje na nasprotovanje toženk in nesmotrnost (torej neekonomičnost, opomba pritožbenega sodišča). Prav tako je pravilno obrazložilo, da za novo postavljeni zahtevek, torej plačilo 5.000 EUR, ki ga je tožnik dodatno zahteval od vsake toženke po ZVarD, ne bi bilo pristojno. Ta zahtevek namreč ni klasičen odškodninski zahtevek po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), kot meni pritožnik. Diskriminirana oseba je zaradi izpostavljenosti diskriminaciji upravičena do denarnega nadomestila, ki ga izplača povzročitelj diskriminacije in se prizna v znesku od 500 do 5.000 EUR. Pravico do takšnega "pavšalnega nadomestila" določa drugi odstavek 39. člena ZVarD, ki je nadomestil določbo prvotno predlaganega besedila tretjega odstavka 33. člena: "Diskriminirani osebi v primeru diskriminacije pripada odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po splošnih pravilih zakona, ki ureja obligacijska razmerja.". Očitno je, da je k spremembi pravne narave zahtevka stremel tudi zakonodajalec: "Amandma daje diskriminirani osebi pravico, da v primer ugotovljene diskriminacije prejme pavšalno nadomestilo, za katero ni potrebno ugotavljanje škode po splošnih pravilih obligacijskega prava."6 Sklicevanje pritožnika na naravo prvotnega, a pozneje ne uzakonjenega besedila tako ne pomeni, da gre za zahtevke, katerih vrednosti se pri presoji pristojnosti sodišča seštevajo. Sojenje o zahtevkih, ki ne dosegajo 20.000 EUR, pa spada pod pristojnost okrajnega sodišča. Takšne spremembe tožbe, ki bi za seboj potegnila nov postopek pred okrajnim sodiščem (v tem se zadeva bistveno razlikuje od v pritožbi izpostavljene), pa sodišče prve stopnje ni smelo dopustiti.

8.Tudi, zakaj je štelo, da tožnik sprva postavljene tožbe (četudi laične7) za plačilo 1.371.303,20 EUR zoper drugo toženko ni umaknil, je sodišče prve stopnje pojasnilo. Razlogi so razumljivi in jih je tožnik lahko preizkusi. S tožnikom je namreč skušalo še na prvem naroku dodatno razčistiti, kaj oziroma koliko zahteva in od katere toženke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča njegov odgovor: "Da je zakoniti zastopnik tožeče stranke prvotni tožbeni zahtevek spisal sam, poobl. tožeče stranke je v prvi pripravljalni vlogi omenjeni zahtevek utesnil in sedaj znaša 47.990,54 EUR."8 ob tem, da slednjega zneska v svojih vlogah ni nikoli zahteval od druge toženke, ne zadoščajo za jasno izjavo o umiku dela, prvotno (laično) postavljenega, zahtevka zoper njo. V ostalem je njegov pritožbeni očitek presplošen. Če bi želel uspeti, bi moral v pritožbi natančno pojasniti, kje in kdaj je postavljeno tožbo zoper drugo toženko umaknil, saj pritožbeno sodišče na prekoračitev zahtevka pazi le na zahtevo stranke (tretji odstavek 350 člena ZPP). Tako pa njegovih očitkov izven odgovorjenega ni moglo preizkusiti.

Pritožnik ni izpodbil niti razlogov sodišča prve stopnje, da z ugotovitvenim delom tožbe ni zajel pravnega razmerja ali pravice ali (ne)pristnost kakšne listine, kot to zapoveduje določba prvega odstavka 181. člena ZPP. Nedopustnost ravnanja toženk - onemogočanje odprtja računa (kot predpostavka odškodninske odgovornosti), ki jo je zajel s prvim delom tega zahtevka, ni pravno razmerje ali pravica. Enako velja za njegovo zahtevo po ugotovitvi, da sta mu s svojimi ravnanjem toženki onemogočili sodelovati v volilni kampanji in na državnozborskih volitvah leta 2022. Sojenja o tem sodišče prve stopnje tako ni smelo dopustiti in je ugotovitveni del tožbe pravilno zavrglo. Ob tem pa ni več odločilno vprašanje pritožnikovega pravnega interesa, ki ga v pritožbi obširno obrazlaga (ta pride v poštev le, če stranka postavi zahtevek, ki izpolnjuje merila iz prvega odstavka 181. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče o teh pritožbenih navedbah ne bo izrekalo.

Ob materialno pravni presoji, da toženki nista imeli kontrahirne dolžnosti sprejeti tožnikovega povpraševanja oz. ponudbe za odprtje volilnega, toliko bolj pa poslovnega računa, torej dolžnosti s tožnikom skleniti pogodbe o vodenju računa (kar izključuje tako odškodninsko odgovornost toženk zaradi zaprtja tožnikovega računa kot dolžnost odpreti poslovni račun na ime tožeče stranke in tožnikovo tožbo dela nesklepčno), sodišče ostalih dokazov (z zaslišanjem strank, postavljanjem izvedenca, zaslišanjem prič in drugih, ki ne bi mogli potrditi tovrstne dolžnosti toženk), ni bilo dolžno izvesti. Nasprotno, njihova izvedba bi bila neekonomična. Razloge za zavrnitev posameznih dokazov pa je sodišče prve stopnje še posebej obrazložilo. Tožnik jim v veliki večini ne nasprotuje konkretno, le opozarja, da sodišče ni izvajalo dokazov, se sprašuje, kako naj sodišče odloča o diskriminatornem ravnanju toženk, če strank ne zasliši, očita sodišču, da ga ni poučilo o njegovi pravici, da predlaga, naj listino dobi sodišče, ... Moral pa bi konkretno povedati, kaj bi s katerim od dokazov, če bi bil izveden, izkazal. Zgolj splošno opozarjanje in sklicevanje na pravico do izvedbe dokazov ne zadošča. Kot tudi ne tožnikovo presplošno opozarjanje na to, da sodišče ni izdalo edicijskih sklepov. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo na "fantomski zahtevi Urada za preprečevanje pranja denarja" in ZPPDFT-2. V izpostavljeni 13. točki obrazložitve je le pojasnilo, zakaj toženk ni pozvalo na predložitev uradnih podatkov in listin. Zato pritožnikovo izpostavljanje, da ne ve, če zoper njega Urad vodi kakšen postopek, kakšna komunikacija je potekala med Uradom in prvo toženko ter podobno, kar naj bi vodilo v kršitev njegove pravice do izjave, sodnega varstva, enakopravnosti, zasebnosti (zbiranja njegovih osebnih podatkov) in ostalih ustavno ter zakonsko varovanih pravic, ne morejo imeti želene teže. Še manj njegova opozorila, da bi moralo tovrstne listine sodišče pridobiti oziroma prvo toženko pozvati, naj popravi svojo pripravljalno vlogo na način, da bo ustrezno podala navedbe. Pritožbeno sodišče se zato do tovrstnih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, poudarja pa, da bi moral tožnik najprej izkazati, da obstoji kontrahirna dolžnost toženk (do te se bo opredelilo v nadaljevanju).

Izpodbijana sodba ima tako vse razloge, da sta jo tako pritožnik kot sodišče druge stopnje lahko preizkusila. Ti si medsebojno tudi niso v nasprotju. Bistveno je, da je tožnikove navedbe sodišče prve stopnje vzelo na znanje, ne glede na to, v kateri vlogi jih je podal. Na morebitno nasprotje med vsebino dokaza in zapisom o tem pritožnik tudi ni konkretno opozoril. Zato tega pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Vprašanje kontrahirne dolžnosti toženk je bilo osrednje vprašanje postopka, zato odločitev, da te ni, ne more pomeniti sodbe presenečenja. Pravno podlago, na kateri je sodišče prve stopnje to utemeljilo, je navedlo. Če bi pri tem kaj spregledalo, je to lahko le zmotna oziroma nepravilna uporaba materialnega prava.

Utemeljeno je sklenilo, da kontrahirna dolžnost toženk ni podana. Njegovim razlogom sodišče druge stopnje pritrjuje, saj v veljavnem pravu ni najti določbe, da mora konkretna bančna ustanova pogodbo o odprtju "volilnega" ali poslovnega računa skleniti z vsako pravno osebo, ki to želi. Iz tega, da mora po določbah ZVRK politična stranka imeti poseben transakcijski račun za namen financiranja volilne kampanje (16. člen ZVRK), ki ga tožnik imenuje "volilni račun", ni mogoče sklepati na obveznost toženk skleniti pogodbo za odprtje takšnega transakcijskega računa s tožnikom. Še manj na obveznost siceršnjega bančnega poslovanja s tožnikom: npr. odpreti običajen poslovni transakcijski račun, katerega sklenitev je zahteval tožnik (točka IV./1 izpodbijane sodbe), in z njim imeti časovno neomejeno pogodbeno razmerje (saj nasprotuje odpovedi). Določil, ki varujejo potrošnike (181. člen ZPlaSSIED, ki bankam nalaga odprtje računa potrošniku, pa še tu dopušča izjeme), v primeru političnih strank ne gre uporabiti niti po pravilu o analogiji. Potrošniško pravo je praviloma bolj "ugodno" od prava, ki ureja poslovanje dveh pravnih subjektov. Takšno razlikovanje samo po sebi torej ne more biti nedopustno, četudi gre za politično stranko. Tovrstna obveznost tudi v drugih predpisih (zakonih) ni določena. Vse to je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Obrazložilo pa tudi, da česa takega ne določajo niti splošni pogoji toženk kot del pogodbenega dogovora (predvsem prve toženke, ki je tožniku prej sklenjeno pogodbo o vodenju transakcijskega računa tudi odpovedala). V tem delu se je sklicevalo na izvedene dokaze (prebrane listine oziroma splošne pogoje, to je prilogi B 5 in B 6). Na ta način je ugotovilo vsebino pogodbenega prava in ni selektivno in nedopustno ravnalo.

Da tovrstne obveznosti toženk ni, se pravzaprav strinja tudi pritožnik; z opozorilom na pravno praznino, Kodeks dobre prakse v volilnih zadevah Beneške komisije (v nadaljevanju Kodeks) in podobno. Pritožbeno sodišče mu pojasnjuje, da Kodeks ni pravno zavezujoč pravni vir, ki bi lahko narekoval kontrahirno dolžnost toženk, in da te ne bi mogla narekovati tudi morebitna (neustavna) pravna praznina. V primeru te bi namreč lahko nastopila odškodninska odgovornost zakonodajalca, če bi držalo, da neodprtje "volilnega" ali poslovnega bančnega računa organizatorju volilne kampanje oziroma kandidatom onemogoči (učinkovito) sodelovati na volitvah. Pritožnik niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na volitvah v državni zbor leta 2022 sodeloval (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ni izpodbil. Spregleda pa tudi, da ugotovitveni del njegove tožbe, ki se je nanašal na volitve, ni dopusten. Sodišče prve stopnje se do zgoraj izpostavljenih podlag, ki ne morejo pripeljati do za tožnika ugodne odločitve glede odprtja poslovnega transakcijskega računa in poslovanja z njim, ni bilo dolžno še posebej opredeliti. Toliko manj v nadaljevanju, v katerem je obravnavalo obveznost prve toženke, da tožniku povrne škodo, nastalo zaradi tega, ker naj bi mu protipravno zaprla poprej odprt poslovni transakcijski račun.

Po povedanem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je dolžna prva toženka na ime tožnika v roku 15 dni odpreti poslovni račun. Tudi okoliščina, da je prva toženka tožniku odpovedala pogodbo o opravljanju plačilnih storitev, ne narekuje njene odškodninske odgovornosti. Šlo je za njeno svobodno poslovno odločitev. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja, kot rečeno, ne vzpostavlja. Trajno pogodbeno razmerje je tako prva toženka kot mandatar lahko odpovedala, pri tem pa je upoštevala tudi njune medsebojne dogovore (del pogodbe so namreč tudi splošni pogoji). Nasprotnega pritožnik v pritožbi ni izkazal. Prav tako ni pojasnil, da bi bila odpoved dana ob neprimernem času in zakaj ali kateri so bili posli, ki jih ni mogoče odlašati. Tako tožniku prva toženka ne more biti odgovorna niti za povračilo škode, ki naj bi izvirala iz tega. Druga toženka pa ne za povračilo škode, ki jo je tožnik zahteval zaradi tega, ker naj bi zavrnitev odprtja posebnega računa za financiranje volilne kampanje imela za posledico slabši volilni rezultat in s tem manj denarnih sredstev. Zahtevek, ki ga je tožnik temeljil na določbah ZVarD, utemeljeno ni bil del vsebinske odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožnik tudi s pritožbenimi razlogi v tej smeri ne more uspeti. Tudi razlogov sodišča prve stopnje, da neutemeljeno razlikovanje očita le na splošno, pritožnik ni uspel ovreči s pojasnilom, kakšne navedbe je podal ter kje in kdaj. Sklicevanjem na izvedbo dokazov (ki lahko konkretne navedbe le potrdijo in ne nadomestijo) pa ne more uspeti.

Pritožbeni razlogi se niso potrdili, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To ga je vodilo k zavrnitvi pritožbe in potrditvi odločbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). K navedbam o pristranskosti sodnice pa dodaja, da je temu namenjen institut izločitve in ne pritožba.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkama bi sicer moral povrniti stroške njunega odgovora na pritožbo, a ker ti nista specificirano zahtevali njihovega povračila, pritožbeno sodišče o njih ni moglo odločiti.