Jedro

Posestno varstvo uživa tudi delni posestnik. Ta ne izvršuje dejanske oblasti nad stvarjo skupaj z drugimi posestniki (soposest); temveč jo izvršuje samostojno ter izključno na delu stvari. V obravnavanem primeru ni pomembno, da je tožnik (le) solastnik nepremičnine do 1/4, toženka pa do 2/3. V posestni pravdi se pravica do posesti ne upošteva. Sodišče mora ugotoviti le, kdo je bil zadnji posestnik.

V motenjskem sporu ni pomembno, kdo motilno dejanje dejansko izvrši, ampak se šteje za motilca tudi tisti, ki naroči določeno dejanje, ali ga kasneje odobri in je dejanje opravljeno v njegovo korist. Nepomembne so zato pritožbene navedbe, da je bila toženka v času, ko je bilo storjeno motilno dejanje odsotna, kasneje pa bolna. Enako velja glede ugotovitev o odstranitvi poštnega nabiralnika. Toženka je imela interes za odstranitev poštnega nabiralnika, pri čemer ni pomembno, ali je to dejanje opravila sama, ali po nekom drugem.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se v delu, ki izpodbija sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna v osmih dneh omogočiti tožeči stranki uporabo in souporabo ter ji omogočiti dostop in izročiti ključe stanovanjske stavbe na naslovu ... ter ponovno namestiti poštni nabiralnik (1. točka izreka). Toženi stranki je v bodoče prepovedalo s takimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke glede rabe nepremičnine parc. št. 562/3 k. o. X, ki je v naravi stanovanjska stavba na naslovu ... (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 524,65 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijani sklep nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj, zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nerazumljivo in nedoločeno je, kakšna ravnanja so prepovedana toženi stranki. Če se ravnanja, ki so ji prepovedana, nanašajo na 1. točko izreka, potem ni jasno, kako naj tožena stranka omogoči „uporabo in souporabo“ ter namesti poštni nabiralnik, če so ji taka dejanja prepovedana. Hkrati ni jasno, ali naj bi tožena stranka tožniku omogočila uporabo ali zgolj souporabo nepremičnine. Ni jasno, ali ima tožnik pravico do uporabe, ali do souporabe stanovanjske hiše. Tožnik je zgolj solastnik nepremičnine do 1/3, zato ni in ne more biti upravičen do uporabe stanovanjske hiše. Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je zahtevala tožeča stranka ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v posesti nepremičnine. Prvenstveno je zahtevek v tem delu neutemeljen zato, ker tožeča stranka nepremičnine nikoli ni imela v posesti in posesti tudi ni z ničemer izkazala. Kvečjemu bi lahko govorili o soposesti, zato bi moral tožnik uveljavljati motitev soposesti in vrnitev v soposest. Tožnik kot solastnik nepremičnine do 1/3 ni izkazal, da bi bil upravičen do posesti enostanovanjske hiše. Do soposesti ni prišel nemoteno, ampak z vlomom in samovoljno z zamenjavo ključavnice. Tožena stranka je ves čas poudarjala, da ključavnice ni zamenjala, niti ni naročila nikomur zamenjave. Toženka je bila v kritičnem času odsotna, na izletu na Y, nato pa bolna. Nikoli ni bilo sporno, da je toženka nasprotovala, da bi imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v stanovanjski hiši na ... Ni dokazano kakršnokoli samovoljno ali nezakonito postopanje toženke zoper tožnika. Tožnik ni dokazal niti tega, da bi bila ključavnica zamenjana, kaj šele, da bi jo zamenjala toženka.

Tožnik je na zadnjem naroku za glavno obravnavo zamolčal, da se sporna stanovanjska hiša prodaja ter nima več interesa vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred zatrjevanim motilnim dejanjem. Res je bila prodajna pogodba podpisana po zadnjem naroku, vendar je bila prodaja v celoti dogovorjena, pogodba pa pripravljena že 22. 3. 2016. Pogodba je bila podpisana neposredno po naroku 12. 4. 2016, kar dokazuje, da se je tožnik zavedal, da za tožbo nima več pravnega interesa. Izpodbijani sklep je neizvršljiv, saj ključi pripadajo kupcu, ne pa tožniku.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka seznanjena s prodajno pogodbo in bi morala dejstva v zvezi s tem navajati že v prvostopenjskem postopku. Sedaj je prepozno. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba zoper sklep iz 3. točke izreka ni dovoljena, v preostalem ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine v deležu 1/4, toženka pa 2/3. Tožnik je bil pred motenjem posestnik nepremičnine, njegova posest pa je bila motena. Motila jo je toženka, njeno ravnanje je bilo samovoljno in protipravno oziroma motilno. Tožena stranka v pritožbi ugotovitve prvostopenjskega sodišča izpodbija in navaja, da tožnik ni imel posesti sporne nepremičnine. Kot solastnik bi jo lahko imel le v soposesti. Toženka ni bila motilka, saj ni zamenjala ključavnice, niti ni odstranila poštnega nabiralnika, prav tako ni naročila, da bi to zanjo storil nekdo drug.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik hišo na naslovu ... v posesti. V hiši je imel spravljeno obleko in obutev, uporabljal je sobo, kjer je spal ter kuhinjo in kopalnico. Tožnik, ki sicer živi v Z., se je v hišo vračal in pregledoval pošto. Zakonca A. je zaprosil, da v njegovi odsotnosti popazita na stanovanjsko hišo in zanj pregledujeta pošto. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik na obravnavani stanovanjski hiši imel posest. 7. Posestno varstvo uživa tudi delni posestnik. Ta ne izvršuje dejanske oblasti nad stvarjo skupaj z drugimi posestniki (soposest); temveč jo izvršuje samostojno ter izključno na delu stvari. V obravnavanem primeru ni pomembno, da je tožnik (le) solastnik nepremičnine do 1/4, toženka pa do 2/3. V posestni pravdi se pravica do posesti ne upošteva. Sodišče mora ugotoviti le, kdo je bil zadnji posestnik. Ugotovilo je, da je bil tožnik posestnik in da zahteva posestno varstvo, saj mu je toženka preprečila vstop v hišo z zamenjavo ključavnice in z odstranitvijo poštnega nabiralnika ter mu je s tem onemogočila njegov prejšnji položaj. S tožbenim zahtevkom sedaj zahteva, da se mu omogoči dotedanji način izvajanja posesti (oblast nad hišo).

8. Toženka je zanikala, da bi zamenjala ključavnico na hiši in odstranila poštni nabiralnik in da bi komurkoli naročila naj to stori. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo drugače. Ugotovilo je, da je imela toženka interes, da se to zgodi. Toženka se je na vse načine trudila, da bi tožnika onemogočila pri uporabi stanovanjske hiše (zoper njega je podala prijavo na Upravno enoto; pismo volilne komisije je poslala nazaj v ... z opozorilom, da tožnik ne stanuje na tem naslovu; poklicala je policijo in jo obveščala, da tožniku ni dovoljen vstop v hišo; tožniku ni dovolila, da bi bil prijavljen na naslovu ...; zainteresirana je bila tudi za izid postopka pri ugotavljanju dejanskega prebivališča tožnika).

9. Že prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da v motenjskem sporu ni pomembno, kdo motilno dejanje dejansko izvrši, ampak se šteje za motilca tudi tisti, ki naroči določeno dejanje, ali ga kasneje odobri in je dejanje opravljeno v njegovo korist. Nepomembne so zato pritožbene navedbe, da je bila toženka v času, ko je bilo storjeno motilno dejanje odsotna (na Y), kasneje pa bolna. Enako velja glede ugotovitev o odstranitvi poštnega nabiralnika. Toženka je imela interes za odstranitev poštnega nabiralnika, pri čemer ni pomembno, ali je to dejanje opravila sama, ali po nekom drugem.

10. Pritožbene navedbe o tem, da je bila stanovanjska hiša po zadnjem naroku za glavno obravnavo (izven časovnih meja pravnomočnosti) prodana, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna (337. člen ZPP). Tožena stranka v pritožbi niti ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega ni mogla pravočasno navesti.

11. Tožnik je v tožbi postavil tridelni zahtevek. Najprej je zahteval ugotovitev motenja ter način, s katerim je bilo motilno dejanje izvršeno (1. točka tožbenega zahtevka). V naslednji točki je zahteval vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, nato sledi prepoved nadaljevanja motenja in zahteva za povrnitev stroškov. Ugotovitveni zahtevek iz procesnopravnih razlogov ni nujen (181. člen ZPP) in ga del sodne prakse zavrača. 12. Prvostopenjsko sodišče je v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Taka odločitev je za toženko ugodna in nima interesa za pritožbo v tem delu. Zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba v preostanku zavrniti in prvostopenjski sklep v 1. in 2. točki izreka potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krijeta vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).