Jedro

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti več temelj za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Toda dejstvo, da organ prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločil pred uveljavitvijo ZLPP, po mnenju sodišča ne more iti v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Zato bi organ prve stopnje ob uveljavitvi ZLPP moral denacionalizacijskim upravičencem dati možnost, da se izjavijo o svojem predlogu in ga po potrebi uskladijo z ZLPP in o takem predlogu postopati in odločiti po določbah ZLPP (12. člen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije z dne 17.06.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o začasni odredbi Uprave za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 04.11.1993, s katerim je ta tožniku kot zavezancu prepovedala razpolaganje z nepremičninami na parc.št. 1552/22, 1152/20, 1152/31 in 1152/28, ter kapitalsko preoblikovanje. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka zavrnila tožnikove pritožbene ugovore. Ugotovila je, da je prvostopni organ res izdal sklep o začasni odredbi, ne da bi predhodno posebej obvestil zavezanca, ki je ves čas vedel za denacionalizacijski zahtevek in pri tem bil tudi seznanjen o vloženem predlogu, saj je sodeloval na ustnih obravnavah dne 10.06.1992 in 06.01.1993 in se, kot sam ugotavlja, enostransko zavezal za vračilo premoženja. Zato pomanjkljivosti v postopku niso take, da bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Predlog upravičencev je pravočasen ter po vsebini in obsegu verjetno izkazan, ker so predmet denacionalizacije nepremičnine, ki so bile podržavljene in so med sredstvi zavezanca. V nadaljevanju denacionalizacijskega postopka pa bo ugotovljeno, v kakšni obliki je možno vračilo. Zavezanec ni dokazal, da ne razpolaga z družbenim kapitalom.

V tožbi tožnik uveljavlja ugovore kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja pritožbeni ugovor, da ni bil obveščen o predlogu za izdajo začasne odredbe, vedenje za denacionalizacijski zahtevek pa je nerelevantno, saj je med obema zahtevkoma bistvena razlika in bi se zato izdaji sklepa uprl že v prvostopnem postopku. Navaja, da ni zavezanec, ker ni več pravna oseba v družbeni lastnini, temveč podjetje z znanimi lastniki, ki v svojem premoženju nima več družbenega kapitala. Oba upravna organa bi bila morala najprej ugotoviti, kakšna pravna oseba je tožnik. Postopek bi bila morala voditi v skladu s 135. členom zakona o splošnem upravnem postopku ter tožniku omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen pred sprejemom zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki nima retroaktivne veljave in na njegovi podlagi ni možno izdati začasne odredbe po uradni dolžnosti, temveč le na predlog. Tožnik se je lastninsko preoblikoval v oktobru 1991, torej že pred sprejemom zakona o denacionalizaciji, ko ni veljal noben predpis, ki bi lastninsko preoblikovanje prepovedal, o denacionalizaciji ni niti razmišljal, saj nacionalizirano premoženje obsega le majhen del celotnega premoženja. Učinki izpodbijane odločbe pa so taki, da se tudi ne bi mogel lastninsko preoblikovati iz pravne osebe s kapitalom v zasebni lasti v pravno osebo s kapitalom v družbeni lasti, če bi mu to naložil pristojni organ zaradi morebitnih revizijskih postopkov. Zato predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter še dodaja, da tožnik ni predložil verodostojne listine, iz katere bi bilo razvidno, da se je preoblikoval v delniško družbo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Denacionalizacijski upravičenci kot prizadete stranke v tem upravnem sporu na tožbo niso odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Tako 68. člen zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56- 2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US in 31/93, v nadaljevanju: ZDen) kot tudi 9. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 557/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju: ZLPP) dovoljujeta izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka, ki ga denacionalizacijski upravičenec uveljavlja v postopku denacionalizacije, vendar mora pri tem upravni organ upoštevati v času izdaje začasne odredbe veljavne predpise ter po njih ugotavljati dejansko in pravno stanje, ki je pomembno za odločitev o predlogu denacionalizacijskega upravičenca za izdajo začasne odredbe. To načelo sodišče poudarja, ker je prvostopni organ izdal sklep o začasni odredbi dne 04.11.1993 in sicer v obrazložitvi s sklicevanjem na 68. člen ZDen in v uvodu še na 292. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 11. in 12. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92). ZDen v 68. členu sicer ureja zavarovanje zahtevkov za denacionalizacijo z izdajo začasne odredbe, s katero se lahko začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij. Toda ZLPP kot kasnejši zakon (velja od 05.12.1992) v poglavju Zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (od 9. do 16. člena) posebej ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen tako ne more biti več temelj za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato na tej pravni podlagi ni mogoče več izdati začasne odredbe zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja. V obravnavani zadevi ni sporno, da je predlog za izdajo začasne odredbe bil vložen pred uveljavitvijo ZLPP (po podatkih v spisih dne 18.06.1992). Toda dejstvo, da organ prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločil pred uveljavitvijo ZLPP, po mnenju sodišča ne more iti v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Zato bi organ prve stopnje ob uveljavitvi ZLPP moral denacionalizacijskim upravičencem dati možnost, da se izjavijo o svojem predlogu in ga po potrebi uskladijo z ZLPP in o takem predlogu postopati in odločiti po določbah ZLPP. Po 12. členu ZLPP namreč z začasno odredbo lahko pristojni organ odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad v višini in na način iz 14. člena tega zakona. Torej po tej določbi od 12.06.1993 dalje ni več možno prepovedati "delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja", ko so bile te določbe črtane z uveljavitvijo sprememb in dopolnitev 12. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 31/93). Pri tem sodišče še pripominja, da je neskladje v parc. št. med zahtevo za denacionalizacijo ter predlogom za izdajo začasne odredbe, sporna začasna odredba pa je bila izdana, ne da bi bilo razčiščeno navedeno neskladje.

V izpodbijani odločbi tožena stranka tudi ne navaja, na podlagi katere "pisne dokumentacije" je ugotovila, da je prvostopni organ pravilno ravnal in da so podržavljene nepremičnine med sredstvi zavezanca (tožnika). Zato ni mogoče preizkusiti v tožbi zatrjevanih ugovorov, da se je tožnik preoblikoval v oktobru 1991. Pri tem sodišče pripominja, da so protislovne tožnikove navedbe, da je pravna oseba z znanimi lastniki v zasebni lastnini in da nacionalizirano premoženje obsega le majhen del celotnega premoženja (kar kaže, da ima tudi družbeni kapital iz nacionaliziranega premoženja v smislu 3. in 9. člena ZLPP), saj so tudi pred uveljavitvijo ZDen (07.12.1991) veljale določene omejitve glede privatizacije družbene lastnine. V 4. odstavku 5. člena tedaj veljavnega ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi RS (Uradni list RS, št. 37/90 in 4/91) pa je bilo določeno, da podjetja uskladijo lastninska razmerja, nastala z izdajo internih delnic (nastanek podjetij v mešani lastnini), z republiškim zakonom o privatizaciji podjetij, v roku in na način, ki ju bo določil ta zakon. Z dnem uveljavitve ZDen (07.12.1991) pa ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s tem, pa so nični (1. in 2. odstavek 88. člena ZDen). Zato se pri podjetjih v družbeni lastnini tudi v postopku zavarovanja zahtevkov v denacionalizaciji lahko upoštevajo le tista statusna lastninska preoblikovanja, ki so z dnem uveljavitve ZDen (07.12.1991) že bila vpisana v sodnem registru. V ta register se namreč vpišejo vse oblike organiziranja in z dnem vpisa v sodni register je podjetje tudi pridobilo pravno in poslovno sposobnost v skladu s takrat veljavnimi določbami 83. in 183 do 185. členom zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90 v zvezi z odlokom o soglasju v Uradnem listu RS, št. 42-2042/90). Iz poslanih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi tožnik za svoje navedbe o statusnem preoblikovanju predložil dokaze. Zato je dejansko stanje glede teh okoliščin nepopolno ugotovljeno.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita in bo zato morala ponovno odločiti o stvari v skladu z 62. členom zakona o upravnih sporih (ZUS).

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na rešitev zadeve in je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče ne more rešiti spora. Na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZUS je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o podjetjih, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).