Jedro

V pravdi zaradi izpraznitve stanovanja mora tožena stranka z nasprotno tožbo zahtevati, da tožeča stranka sklene z njo najemno pogodbo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi okoliščine glede obveznosti sklenitve najemne pogodbe, če takšen zahtevek ni bil postavljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s tem ko je tožencema naložilo, da sta se dolžna izseliti iz stanovanja št. () v pritličju stanovanjske hiše () in to stanovanje prosto oseb in stvari prepustiti tožeči stranki, tej pa tudi povrniti pravdne stroške v višini 62.265,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta po svojem pooblaščencu toženca, ki uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega prava (drugi odstavek čl. 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) vodita k zaključku, da pritožbi ni mogoče priznati uspeha v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega razmerja dovolj skrbno razčistilo glede vseh, za odločitev pomembnih dejstev, pravilno pa ga je tudi materialnopravno presodilo. Ob sprejemljivih razlogih napadene sodbe pritožbeno sodišče sprejema odločitev iz te kot pravilno, glede na pritožbene trditve pa le dodaja: Po tem, ko je sodišče prve stopnje v dejanskem oziru z vso zanesljivostjo ugotovilo, da je tožnica lastnica obravnavanega stanovanja (po neuspelem pravdanju tožencev v pravdi opr.št. (), kjer sta zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe za nakup tega stanovanja s strani tožnice), in ko je nadalje ugotovilo, da toženca nista sklenila najemne pogodbe za to stanovanje, je z materialno pravnega vidika utemeljeno svojo sedaj izpodbijano odločitev oprlo na čl. 58 Stanovanjskega zakona - SZ (Ur.l. RS št. 18/91). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca tako bivata glede na vse okoliščine primera v obravnavanem stanovanju brez pravnega naslova in zato nezakonito, zato pa lahko na navedeni normativni podlagi lastnik stanovanja vloži izpraznitveno tožbo.

Pritožbeno sodišče ne vidi nekega pomena v okoliščini, ali je tožnica kot lastnica stanovanja ponudila tožencema v podpis najemno pogodbo za to stanovanje, ker da bi jo potem toženca nedvomno podpisala. V tej smeri sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati dejstev.

Pri sedanji vsebinski koncepciji stanovanjsko najemnih razmerij ob večjem poudarku na varstvu lastninske pravice je odvisno pač od volje lastnika, ali sklene s kom najemno pogodbo ali ne, razen v primeru, da bi smel tisti, ki v stanovanju prebiva, zahtevati od lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. To je podano le ob posebej obstoječih pogojih, ki se sicer po navedeni stanovanjski zakonodaji približujejo pogojem za zahtevo za odkup stanovanja, razen tega pa bi morala v tem primeru že v teku te pravde (v kolikor naj bi imelo to vpliv na odločitev o zahtevku tožeče stranke), toženca uveljavljati zahtevo, da tožeča stranka z njima sklene najemno pogodbo. To bi morala storiti v obliki nasprotne tožbe ali posebne tožbe, kar pa očitno tožena stranka ni storila. Zato je sedaj brez pomena nakazovanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi, kakšen status sta dejansko imela toženca pri svojem bivanju v spornem stanovanju in ali sta bila upravičena do sklenitve najemne pogodbe z lastnico stanovanja, kakor tudi sicer ugotavljati okoliščine glede obveznosti sklenitve najemne pogodbe lastnika z uporabniki stanovanja. Ko takšnega zahtevka tožena stranka ni postavila, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati s presojo teh komponent, niti v dejanskem niti v pravnem oziru. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima procesnih hib, zaradi tega, ker ne vsebuje razlogov o teh okoliščinah, kot to tudi pritožba nakazuje.

Tudi sicer pritožbeno sodišče uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu sodišča prve stopnje ni našlo, zato je ob ugotovljeni neuspešnosti pritožbe to opravičeno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku čl. 166 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.