Jedro

Če iz uradnih evidenc pristojnega organa izhaja, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil, se šteje, da prosilec za azil ne želi več zaščite v Republiki Sloveniji, njegova prošnja pa za umaknjeno (5. alineja 1. odstavka 42. člena ZAzil). Tožnikovo ravnanje (da se po zapustitvi hospitalizacije v bolnišnici ni vrnil v Center za tujce, kamor mu je bilo omejeno gibanje, niti v azilni dom, niti ni tožene stranke obvestil o svojem naslovu) je šteti za samovoljno zapustitev v smislu navedene določbe ZAzil, kar pomeni, da tožnik ne želi več zaščite v Republiki Sloveniji na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil oziroma nadaljevanja sodnega odločanja s to pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 5.6.2007, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil), v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil, in odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in sklepanju tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, zaradi katerih je v Sloveniji zaprosil za azil, ter tako zavajal in zlorabljal azilni postopek, kakor tudi, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Razlogi iz prošnje za azil, da je bil izpostavljen nadlegovanju s strani neznancev iz P., kar sicer ni prijavil policiji niti mednarodnim silam, ne morejo predstavljati preganjanja v smislu ureditve v ZAzil oziroma opredelitve, ki jo v 6. in 9. členu vsebuje Direktiva sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Uradni list EU; št. 304/12/2004 z dne 30.9.2004); tožnikove razlage (o nemožnosti pridobitve dokumentov) so pavšalne in pomanjkljive (tožnik jih kljub opozorilu ni želel konkretizirati), ali se nanašajo na časovno odmaknjene dogodke v letih 1998 in 1999; okoliščina, da je sam poiskal možnost notranje razselitve (v N.P. po lastnih izjavah ni bil izpostavljen nadlegovanju, vendar tam ni hotel ostati, čeprav živi tam njegova žena z otrokom, ker ni imel zaposlitve niti stanovanja), pa kaže, da ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil preganjan.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo dati možnost, da podrobno pojasni razloge za azil. Kar je navedel v prošnji za azil, bi lahko pomenilo preganjanje in bi tožena stranka morala odločiti v rednem postopku. Pojasnil je, da nadlegovanja ni prijavil policiji, ker bi ga ta lahko zaščitila le, če bi ga varovala 24 ur. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih zatrjevanj, da zaradi zdravstvene nesposobnosti ni mogel služiti vojaškega roka. O njegovem zdravstvenem stanju priča že okoliščina, da se trenutno nahaja na zdravljenju v psihiatrični bolnici.

V roku za odgovor na pritožbo je tožena stranka sporočila, da izhaja iz njenih evidenc z dne 22.10.2007, da je bil tožnik 8.6.2007 hospitaliziran v Psihiatrični bolnici, od koder je 13.6.2007 pobegnil in se ni vrnil v Center za tujce, kamor mu je bilo omejeno gibanje s sklepom tožene stranke z dne 28.5.2007, od 27.5.2007 do 27.8.2007, niti v azilni dom, niti ni obvestil tožene stranke o svojem naslovu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrže pritožbo.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev pritožbe. V skladu z določbo 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Na obstoj pravnega interesa mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Korist, ki jo pričakuje prosilec za azil, je pridobitev zaščite Republike Slovenije na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V ZAzil pa so tudi določbe o obveznostih prosilca za azil: med drugim mora ta spoštovati predpise in splošne akte Republike Slovenije, sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom (17. člen ZAzil) ter biti ves čas postopka (do pravnomočne odločitve) dosegljiv in pristojnemu organu brez odlašanja sporočiti vsako spremembo svojega naslova (1. odstavek 32. člena ZAzil). Če iz uradnih evidenc pristojnega organa izhaja, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil, se šteje, da prosilec za azil ne želi več zaščite v Republiki Sloveniji, njegova prošnja pa za umaknjeno (5. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil). V obravnavani zadevi je po presoji pritožbenega sodišča šteti tožnikovo ravnanje (da se po zapustitvi Psihiatrične bolnice ni vrnil v Center za tujce, kamor mu je bilo omejeno gibanje, niti v azilni dom, niti ni tožene stranke obvestil o svojem naslovu) za samovoljno zapustitev v smislu navedene določbe ZAzil, kar pomeni, da tožnik ne želi več zaščite v Republiki Sloveniji oziroma nadaljevanja sodnega odločanja s to pritožbo.

Ker glede na navedeno tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP - UPB3 v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.