Jedro

Ker po presoji tega sodišča Dogovor o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe, sklenjen med Ministrstvom za finance, Carinsko upravo Republike Slovenije in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, poleg ZST-1 in ZDavP-2 predstavlja pravno veljavno podlago za ravnanje sodišč v postopkih izterjave dolgovanih sodnih taks, je izpodbijana odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Stroške neupravičene izvršbe tako nosi predlagatelj, torej sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Carinski urada Sežana v 1. točki izreka ugodil pritožbi A.A., zoper sklep o davčni izvršbi istega carinskega urada št. DT 4933-330934/2013-3 z dne 10. 2. 2014. V 2. točki izreka je ustavil postopek davčne izvršbe zoper prej navedeno dolžnico začet s sklepom o davčni izvršbi. V 3. točki izreka je ugotovil, da je dolžnica upravičena do vračila plačanega zneska 18,00 EUR, s katerim so se delno poravnali stroški izdaje sklepa ter da vračilo izvrši carinski urad z nakazilom na dolžničin račun. V 4. točki je ugotovil, da stroški postopki niso priglašeni. V 5. točki izreka je predlagatelju izvršbe Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu naložil poravnati stroške neupravičene izvršbe v višini 25,00 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve tega sklepa, sicer bo uveden postopek izvršbe v skladu z zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) in v 6. točki izreka navedel, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu kot predlagatelj v skladu s 35. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) Carinskemu uradu Sežana dne 18. 12. 2013 podalo predlog za izterjavo neplačane sodne takse v višini 18,00 EUR, ki jo je bila dolžna A.A. na podlagi plačilnega naloga št. IV P 123/2013 z dne 3. 10. 2013, ki je postal izvršljiv dne 24. 10. 2013. Carinski urad Sežana je z opominom z dne 9. 1. 2014 dolžnico pozval k plačilu dolgovane sodne takse oziroma dostavi dokazila o plačilu obveznosti. Ker se dolžnica v danem roku na opomin ni odzvala, prav tako predlagatelj izvršbe ni posredoval informacije o prejetem plačilu, je Carinski urad Sežana dne 10. 2. 2014 izdal sklep o davčni izvršbi, s katerim je začel postopek davčne izvršbe. Ugotavlja, da rubež denarnih sredstev do izdaje tega sklepa ni bil opravljen, je pa dolžnica po vloženi pritožbi na račun Carinskega urada Sežana nakazala znesek 18,00 EUR, kar je razvidno iz Poročila o prometu in stanju na podračunu dne 7. 3. 2014. Prav tako je Carinski urad Sežana z vpogledom v aplikacijo eIzvršbe in listine ugotovil, da je bila dolgovana taksa v višini 18,00 EUR plačana tudi po nalogu Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. IV P 123/2013 z dne 3. 10. 2013 in sicer dne 30. 1. 2014, kar je potrdil tudi predlagatelj davčne izvršbe z dopisom z dne 11. 3. 2014. Obveznost je bila pravilno poravnana, čeprav z zamudo, z navedbo pravilne reference, z navedbo pravilnega namena plačila, na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, v čigar plačila Carinski urad Sežana kot davčni organ nima vpogleda. Ker je bila obveznost poravnana po vložitvi predloga za davčno izvršbo in po izvršljivosti plačilnega naloga št. IV P 123/2013, vendar pa pred izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 10. 2. 2014, s katerim se je začel postopek davčne izvršbe, je bil zato postopek davčne izvršbe zoper dolžnika neupravičen in zaradi tega je bilo odločeno kot v 1., 2. in 3. točki izreka tega sklepa. Ker dolžnica stroškov do izdaje tega sklepa ni priglasila, je bilo odločeno tako kot izhaja iz 4. točke izreka tega sklepa. Odločitev v zvezi z naložitvijo plačila stroškov izvršbe tožeči stranki (5. točka izreka sklepa) utemeljuje na določbi 152. člena ZDavP-2. Ta v prvem odstavku določa, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Po drugem odstavku istega člena pa ne glede na prvi odstavek tega člena stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ povrne dolžniku stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena. V skladu s tretjim odstavkom istega člena ZDavP-2 v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. V konkretnem primeru so v skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju ZDavP nastali stroški izdaje sklepa z dne 10. 2. 2014 v višini 25,00 EUR. Pri presoji ali je za nastanek stroškov postopka odgovorna dolžnica je Carinski urad Sežana mnenja, da je dolžnica svojo obveznost pravilno poravnala na račun dne 30. 1. 2014, pa čeprav po izvršljivosti plačilnega naloga z dne 3. 10. 2013, zato ji stroškov postopka ni mogoče naložiti. Davčna izvršba je bila v odnosu do dolžnice neupravičena, ker je bila obveznost nesporno poravnana pred izdajo sklepa o izvršbi z dne 10. 2. 2014. Dolžnici je bil sicer najprej poslan opomin dne 9. 1. 2014, ki po ZDavP-2 sicer ni obvezen, in nanj dolžnica tudi ni reagirala. Carinski urad Sežana pa tudi nima dokazila, kdaj ga je dolžnica prejela. Glede na to, da je Carinski urada Sežana ni mogel vedeti, da je dolžnica sodno takso poravnala, saj nima vpogleda v račun predlagatelja, predlagatelj pa ga ob prejetem plačilu ni obvestil oziroma v aplikaciji eIzvršbe ni umaknil predloga za izvršbo, naslovni organi ni odgovoren za nastanek stroškov davčne izvršbe, ki so nastali z izdajo sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 10. 2. 2014. Skladno s točko a) 8. člena Dogovora o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe (Dogovor), ki sta ga dne 10. 2. 2012 sklenila Carinska uprava RS (CURS) in Vrhovno sodišče RS, je predlagatelj (vsa sodišča in njihovi oddelki, navedeni v Prilogi 1 Dogovora) davčne izvršbe dolžan za terjatve, ki ostanejo knjižene v poslovnih knjigah pri predlagatelju – se ne prenesejo na CURS, v primeru, da dolžnik poravna svoje obveznosti predlagatelju po tem, ko je predlagatelj že posredoval zahtevek za izvršbo na CURS, pa izterjava s strani CURS še ni izvedena oziroma zaključena, v aplikaciji iz eIzvršbe preveriti stanje v zvezi s podanim zahtevkom in ob upoštevanju vsega poplačila terjatve, izvesti umik. Če predlagatelj CURS ne posreduje pravočasno umika zahtevka, nosi stroške neupravičene izvršbe za take zahtevke. V konkretnem primeru je dolžnica sodno takso v višini 18,00 EUR po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 3. 10. 2013 plačala dne 30. 10. 2014, kar je potrdil tudi predlagatelj izvršbe. Predlagatelj pa umika zahtevka v elektronski obliki ni posredoval. 3. Tožena stranka je v pritožbenem postopku izpodbijano odločitev potrdila z odločbo, št. DT 498-2-199/2014-2 z dne 17. 4. 2015. 4. Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločitvijo v 5. točki izreka izpodbijanega sklepa ne strinja. Mnenja je, da je Carinski urad Sežana kršil postopkovna pravila ter zmotno interpretiral dejansko stanje zaradi česar je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Po prepričanju tožeče stranke je stališče davčnega organa, da je bila izvršba neupravičena in da je zato stroške dolžno plačati Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, napačno. Dejstvo je namreč, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu storilo vse, da bi od dolžnice izterjalo dolgovano takso. Šele potem, ko je bil plačilni nalog z dne 3. 10. 2013 že pravnomočen in izvršljiv, je dolžnico z opominom z dne 19. 11. 2013 ponovno pozvalo k plačilu takse in šele, ko je ugotovilo, da taksa tudi do 18. 12. 2013 ni bila plačana, je istega dne predlagalo eIzvršbo. 35. člen ZST-1 določa, da sodišče potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga v nadaljnjem roku 15 dni pošlje organu, pristojnemu za opravljanje nalog davčne izvršbe. Sodišče je torej postopalo skladno z zakonom, zato gredo vsi stroški davčne izvršbe v breme dolžnice in nikakor ne v breme sodišča. Sodišče bi bilo dolžno plačati stroške davčne izvršbe edino v primeru, če bi bila sodna taksa plačana do vložitve predloga za izvršbo, pa bi sodišče kljub plačani taksi predlagalo izvršbo. Dolžnica pa ni reagirala niti na opomin sodišča poslan že po izvršljivosti plačilnega naloga, niti ni Carinskega urada Sežana obvestila, da je očitno po prejemu njihovega opomina dolg poravnala. Če bi to storila bi preprečila stroške davčnega postopka. V zadevi gre za upravno izvršbo denarnih obveznosti, ki jo je po določilih drugega odstavka 289. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) opravlja davčni organ oziroma carinski organ po postopku predvidenem za izvršbo davčnih obveznosti. Postopek davčne izvršbe je določen v tretjem delu ZDavP-2 in po tem postopku odloča davčni oziroma carinski organ, ko opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za vsa vprašanja postopka, ki pa niso urejena, pa mora po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 upravni organ uporabiti zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Tako bi morala prvostopni kot drugostopni organ poleg določil ZDavP-2 uporabiti tudi 113. člen ZUP, ki določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi, jih krije sam. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1680/2012. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločitev. Pojasnjuje tudi, da gre za drugačno dejansko stanje, kot je bilo v primeru sprejetja sodbe v zadevi I U 1680/2012, na katero se sklicuje tožeča stranka, saj takrat ni obstajal Dogovor o sodelovanju v postopkih izvršbe, ki je bil sklenjen med CURS in Vrhovnim sodiščem RS, predlagatelj izvršbe po tem dogovoru pa so vsa sodišča in njihovi oddelki navedi v prilogah 1, ki so sestavni del Dogovora (med njimi tudi Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu), in ti so dolžni v primeru, da dolžnik poravna svoje obveznosti predlagatelju po tem, ko je predlagatelj že posredoval zahtevek za izvršbo, pa izterjava še ni izvedena s strani CURS-a, za terjatve, ki ostanejo knjižene v poslovnih knjigah pri predlagatelju (se ne prenesejo na CURS) v aplikaciji eIzvršbe preveriti stanje v zvezi s podanim zahtevkom in ob upoštevanju obsega poplačila terjatve in zamudnih obresti v zvezi z zahtevkom, izvesti umik zahtevka. Hkrati je dolžan CURS sporočiti tudi novo višino terjatve ob upoštevanju stanja terjatve pri CURS za konkretni zahtevek. Če CURS ne posreduje pravočasno umika zahtevka, nosi stroške neupravičene izvršbe za take zahtevke (točka a) 8. člena navedenega Dogovora). Tožena stranka zato naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je vprašanje kdo nosi sporne stroške davčne izvršbe, ki so nastali zaradi neupravičeno izdanega sklepa o davčni izvršbi zoper dolžnico A.A. Upoštevaje dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijanih odločb davčnega organa prve in druge stopnje, ki ima potrditev tudi v predloženih upravnih spisih, ni sporno, da je dolžnica – taksna zavezanka poravnala sodno takso v višini 18,00 EUR na račun sodišča dne 30. 1. 2014, v ta račun pa davčni organ nima vpogleda. Drži tudi trditev tožeče stranke, da je bila obveznost poravnana z zamudo, saj tožeča stranka ni reagirala niti na izvršljiv plačilni nalog (izvršljiv dne 24. 10. 2013), prav tako ni reagirala na opomin, ki ga je izdal davčni organ pred uvedbo prisilne izterjave. Nesporno je tudi, da je bila prisilna izterjava dolgovane takse uvedena po tem (dne 10. 2. 2014), ko je taksna zavezanka-davčna dolžnica sodno takso poravnala.

8. Tretji odstavek 152. člena ZDavP-2 določa, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena zakona, za kar gre v danem primeru, nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. V 35. členu ZST-1 je določeno postopanje sodišča v primeru, ko sodna taksa v roku iz plačilnega naloga ni poravnana. V skladu s 146. členom ZDavP-2 je davčni organ pristojen tudi za izterjavo nedavčnih denarnih obveznosti. V zvezi z izterjavo teh denarnih (nedavčnih) obveznosti, katerih predlagatelj so sodišča, je bil 10. 2. 2012 sklenjen Dogovor o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe, sklenjen med Ministrstvom za finance, Carinsko upravo Republike Slovenije (CURS) in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki podrobneje ureja način sodelovanja med sodišči in njihovimi oddelki kot predlagatelji izvršbe pri posredovanju podatkov v zadevah davčne izvršbe denarnih terjatev predlagatelja. V skladu s citiranim Dogovorom se za terjatve, ki ostanejo knjižene pri predlagatelju (kamor sodijo sodne takse) namreč obveznost sodišča kot predlagatelja izvršbe ne konča z vložitvijo predloga za izvršbo, kot bi bilo na podlagi jezikovne razlage mogoče interpretirati določbo 35. člena ZST-1, in kot to zatrjuje tožeča stranka v tožbi, pač pa so sodišča dolžna tudi po vložitvi zahtevka za izterjavo in vse dokler izterjava še ni izvedena oziroma zaključena, spremljati in preverjati stanje terjatev v zvezi s podanim zahtevkom (v aplikaciji eIzvršba) in v primeru plačila ali umakniti zahtevek ali pa sporočiti novo višino terjatve ob upoštevanju stanja terjatve pri CURS za konkretni zahtevek (8. člen točka a)). Dogovor v citirani točki predvideva tudi sankcijo za opustitev opisanega ravnanja predlagatelja in za primer, da tako obvestilo CURS ni posredovano pravočasno, določa da stroške neupravičene izvršbe nosi predlagatelj, torej sodišče. Ker po presoji tega sodišča citirani Dogovor poleg ZST-1 in ZDavP-2 predstavlja pravno veljavno podlago za ravnanje sodišč v postopkih izterjave dolgovanih sodnih taks, je izpodbijana odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Sodišče soglaša tudi z razlogi, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svojo odločitev, in se nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Prav ima tudi tožena stranka, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 113. člena ZUP, kot to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 1680/2012. V času sprejetja citirane sodbe še ni obstajal Dogovor, razen tega v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o neustrezno dolgi obveznosti sodišča glede spremljanja plačil sodnih taks. V obravnavanem primeru je bil namreč predlog za izterjavo vložen dne 18. 12. 2013, davčna dolžnica je sodno takso poravnala 30. 1. 2014, postopek davčne izvršbe pa se je začel 10. 2. 2014. In kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, tudi plačilo sodne takse je bilo izvršeno na pravilen račun, z navedbo pravilne reference in namena plačila.

9. Glede na to, da v ZST-1 ni (več) določena obveznost taksnega zavezanca, da mora dokazilo o plačilu sodne takse predložiti sodišču, tako za odločitev v obravnavni zadevi niso relevantni tožbeni ugovori, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročila začetek davčnega postopka, saj je ravnala v skladu z ZST-1 in predlagala izvršbo po izvršljivosti plačilnega naloga.

10. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.