Jedro

S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem organ odloča, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da je v njegovem primeru podan utemeljen strah zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajemajo pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1. Prosilec mora sam navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali obstoj resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je iz izpodbijano odločbo drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožnik je prvo prošnjo vložil 5. 3. 2017, vendar je bil postopek ustavljen s sklepom, ker je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom. Dne 12. 10. 2017 pa je bil iz Avstrije vrnjen v Republiko Slovenijo in je dne 13. 10. 2017 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji druge prošnje je navedel, da v svoji državi ni imel nobenih težav, in da rabi samo delo. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da je Alžirijo zapustil, ker je odšel iskat delo, v Alžiriji je bil kovač štiri leta, delal pa je tudi kot pek. Od leta 2012 pa več ni mogel najti dela, zaprosil je državne ustanove za delo, vendar ne ve zakaj ga niso zaposlili. Tudi ob izpolnjevanju pogojev ni bil sprejet. Živel je pri starših, vendar je imel življenjske težave, ker ni imel denarja. V Evropo je šel z namenom iskanja zaposlitve. Tudi Slovenijo je zapustil, ker v štirih mesecih ni dobil nobenega odgovora za delo. V Avstriji pa je bilo več dela, tam je delal kot gozdar. V Alžiriji je napisal veliko prošenj za delo in vedno dobil negativni odgovor, zato meni, da je bilo to zoper njega osebno. Organ ugotavlja, da je prosilec že prvo prošnjo utemeljeval z zelo slabimi pogoji za življenje v izvorni državi. Prosilčevo prošnjo je treba šteti za očitno neutemeljeno, ker je zapustil državo izključno iz ekonomskih razlogov, ne zaradi razlogov določenih v Ženevskih konvenciji. Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS št.13/2016) določa Alžirijo, kot varno izvorno državo. Glede na določbo Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki opredeljuje varno izvorno državo ugotavlja, da prosilec v svojih navedbah ni izkazal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Njegove navedbe v prvi in v drugi prošnji kažejo na ekonomski značaj razlogov za zapustitev izvorne države in niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Prošnjo je zavrnil na podlagi 5. alinee prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alineo 52. člena ZMZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka v izpodbijani odločbi zatrjuje, da tožnik navaja izključno razloge, ki očitno niso pomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vendar pa meni, da je takšen rezultat v pretežni meri pripisati dejstvu, da je bil prisiljen opustiti šolanje in je tako zaključil le devet razredov osnovne šole, razlog zato pa je bila izredna slaba ekonomska situacija staršev. Ker je bil prikrajšan za izobrazbo je treba razumeti, da ima težave z jasnim izražanjem in opredelitvijo težav, ki so ga pestile in se ni sposoben izraziti na način, ki bi mu v postopku pridobitve mednarodne zaščite koristil. Na osebnem razgovoru je navedel, da je v izvorni državi delal kot kovač in kot pek. Ne glede na to pa sredstva, ki jih je uspel pridobiti s svojim vztrajnim delom, niso zadostovala za zagotavljanje dostojnega, človeka vrednega življenja. V času, ko je bil v izvorni državi brez službe je vztrajno iskal novo zaposlitev, pošiljal je prošnje, a venomer prejel zavrnilni odgovor. Sprva temu ni pripisoval nobenega sistemskega vzroka, kasneje pa je ugotovil, da gre za neko osebno okoliščino na podlagi katere je sam žrtev diskriminacije. Obrnil se je na državne inštitucije, vendar tam ni spoštovanja človekovih pravic. Zato je bil primoran zapustiti izvorno državo. V Republiki Sloveniji je pričakoval negativen odgovor, ker v izvorni državi ni bil preganjan na način kot se razume preganjanje po 20. členu ZMZ-1, vendar je v svoji državi prikrajšan za temeljne pravice, ki pritičejo vsakomur. To je tisto, po kar prihaja v Evropo. Razočaran je nad dejstvom, da toženka razume to iskanje pravice samo skozi prizmo ekonomskih razlogov, saj se temeljne človekove pravice manifestirajo tudi skozi možnost dela, zaslužka in finančno varnost. Mnenja je, da je toženka s tem, ko ni nadaljevala postopka, oziroma ni ugotavljala podrobnejših okoliščin tožnikovih težav pred odhodom in ob morebitnem povratku v izvorno državo, spregledala nevarnost s katero bi bil soočen, kar bi morala v luči 28. člena ZMZ-1, saj mu ob morebitni vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda. Toženka ni ugotavljala ali bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožen v smislu 20. člena ZMZ-1. Toženka je tožniku sicer dala priložnost, da se izreče o relevantnih okoliščinah, vendar pa pri presoji izjav ni upoštevala, da gre za neuko osebo, ki ne uspe formulirati izjav na način, ki bi mu šle v korist. Čeprav je izjavil, da je imel v izvorni državi težko življenje zaradi svojega socialno-ekonomskega položaja, ni izpeljal zaključka, da je bil diskriminiran na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini, zavoljo okoliščin v katerih je odraščal, je bil prikrajšan za izobrazbo, s katero bi kasneje lahko pridobil zaposlitev in si zagotovil dostojno življenje. Ta okoliščina bi ostala relevantna tudi ob njegovem povratku v izvorno državo, zato meni, da je bil ponovno žrtev diskriminacije. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov v odločbi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka na podlagi določil 1. in 2. alinee 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

6. ZMZ-1 na podlagi 1. in 2. alinee 52. člena določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alinea), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alinea).

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije in da je tožnikova izvorna država Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v tem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, porabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: - če ima prosilec državljanstvo te države ali oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu s 5. alineo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

8. Sporno v obravnavani zadevi je vprašanje ali je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Organ je na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v prvi in v drugi prošnji za mednarodno zaščito ter osebnem razgovoru zaključil, da je iz opisa dogodkov, ki jih je podal, jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov, ne pa zaradi preganjanja, zaradi katerega od razlogov določenih v Ženevski konvenciji.

9. Navedeni ugotovitvi pa tožnik ugovarja. V tožbi navaja, da je bil v izvorni državi prisiljen pustiti nadaljnje izobraževanje zaradi slabe ekonomske situacije staršev (zaključil je le devet razredov osnovne šole). Pomanjkanje izobrazbe pa ima za posledico, da ima težave z jasnim izražanjem in opredelitvijo težav, ki so ga pestile, ter bi morala toženka upoštevati dejstvo, da se ni sposoben izraziti na način, ki bi mu v postopku pridobitve mednarodne zaščite koristil. V izvorni državi je delal kot kovač in pek, vendar ta sredstva niso zadostovala za zagotavljanje dostojnega, človeka vrednega življenja. V času, ko je bil brez službe je vztrajno iskal novo zaposlitev, a venomer prejel zavrnilne odgovore. Kasneje je ugotovil, da gre za neko osebno okoliščino, na podlagi katere je sam žrtev diskriminacije. Res, kot je iskreno navedel ob vsaki priložnosti, v izvorni državi ni bil preganjan na način, kot se razume preganjanje po 20. členu ZMZ-1, vendar je bil v svoji državi prikrajšan za temeljne pravice, ki pritičejo vsakomur. Razočaran je nad dejstvom, da toženka razume iskanje njegove pravice samo skozi prizmo ekonomskih razlogov. Ker toženka ni ugotavljala podrobnejših okoliščin tožnikovih težav pred odhodom in ob morebitnem povratku v izvorno državo, je domnevno spregledala nevarnost s katero bi bil soočen v luči 28. člena ZMZ-1, češ da mu ob morebitni vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda, torej naj ne bi ugotavljala, ali bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožen v smislu 20. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč v upravnem postopku izjavil, da je imel v izvorni državi težko življenje, zaradi svojega socialno-ekonomskega položaja, ni pa izpeljal zaključka (ker ima končano le osnovno šolo in ne uspe formulirati izjav na način, ki bi mu šle v korist), da je bil diskriminiran na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini, ta okoliščina pa bi ostala relevantna tudi ob njegovem povratku v izvorno državo ter bi bil tožnik ponovno žrtev diskriminacije; še vedno bi mu bil onemogočen dostop do zaposlitve, ne glede na to, da bi izpolnjeval zahtevane pogoje. Njegovemu ugovoru v smeri nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v postopku ni mogoče slediti.

10. Sodišče ugovoru, ki se nanaša na vprašanje ali bi toženka morala glede na navedbe tožnika, ki jih kot sporne izpostavlja v tožbi, zaključiti, da gre za dejstva, ki so pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alinea 51. člena ZMZ-1), torej za priznanje statusa begunca oz. statusa subsidiarne zaščite, ne more slediti. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v RS pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 11. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem organ odloča, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da je v njegovem primeru podan utemeljen strah zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajemajo pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1. 12. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali obstoj resne škode. Za utemeljitev svojih navedb mora predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Organ mora pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določajo tretji odstavek 21. člena ZMZ-1; da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alinea); da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alinea), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim ni s primerom (3. alinea), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (4. alinea) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (5. alinea).

13. Kljub upoštevanju razloga, ki ga navaja tožnik (neizobraženost), pa sodišče iz tožnikovih navedb v upravnem postopku in v tožbi ne more zaključiti, da bi se razmere v zvezi z zaposlitvijo v izvorni državi lahko štele za preganjanje, iz razlogov pripadnosti posebni družbeni skupini. Lastnosti preganjanja so določene v 26. členu ZMZ-1 teh lastnosti pa tožnik tudi v tožbi niti na trditveni ravni ne zatrjuje. Tožnik pa tudi ni navedel okoliščin (ne v upravnem postopku ne v tožbi), ki bi kazale na to, da je bil zaradi njih pripadnik posebne družbene skupine (in katere).

14. V zvezi z vprašanjem resne škode tožnik neutemeljeno ugovarja, da se do te okoliščine toženka, v luči 28. člena ZMZ-1, ni opredelila. Toženka je s strani tožnika navajana dejstva presodila tudi v smislu določbe 28. člena ZMZ-1, sodišče pa ugotavlja, da tudi tožbene navedbe ne izkazujejo podanost okoliščin, ki bi kazale na resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 15. Kolikor pa tožnik ugovarja kršitvi določb postopka, ker se kot neuka oseba v upravnem postopku ni bil možen izjaviti o relevantnih okoliščinah za zavarovanje svojega položaja, pa sodišče ugotavlja, da tudi v tožbi, ob sodelovanju pooblaščenke, ki je pravni strokovnjak, ne navaja okoliščin, ki bi kazale na to, da je toženka napačno uporabila 52. člen ZMZ-1. V upravnem postopku, ob osebnem razgovoru, pa je bil ustrezno zastopan, vendar ni navedel pravno relevantnih dejstev, katerih neugotavljanje (pavšalno) sedaj toženki očita.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.