Jedro

Zaradi razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (1986) je že glede na naravo tega razloga praviloma mogoča obnova samo na predlog stranke.

Izrek

1. Pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1520/2000-10 z dne 9.1.2002 se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

2. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 1520/2000-10 z dne 9.1.2002 se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, s katero so tožniki izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 14.7.2000. Z njo je bila zavrnjena njihova pritožba zoper odločbo Območne geodetske uprave L., Izpostave K. z dne 25.11.1999, s katero je navedeni prvostopni organ obnovil naslednje geodetske postopke, ki so bili končani z odločbami tega organa: postopek ugotavljanja in evidentiranja spremembe vrste rabe v izreku sklepa navedenih parcel v k.o. P. z odločbo z dne 3.2.1994, postopek parcelacije parcel v k.o. P. z odločbo z dne 16.6.1999 in postopek parcelacije parcel v k.o. P. z odločbo z dne 5.7.1999. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da lahko v skladu z določbo 250. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) uvede organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, obnovo postopka po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se stranke s takšno obnovo strinjajo. Ker je prvostopni upravni organ v skladu z ZUP/86 dovolil obnovo geodetskih postopkov, ker v njih kot stranski udeleženci niso sodelovali denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki (tožniki), dovolitev obnove pa je tudi v njihovo korist, je tožena stranka pritožbo tožnikov zavrnila. Hkrati je ugotovila, da po pregledu spisne dokumentacije v skladu z 267. členom ZUP/86 ni izpolnjen noben pogoj, da bi se odločbe izrekle za nične. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi. V obravnavanem primeru je obnovitveni razlog iz 9. točke 249. ZUP/86 člena podan, saj bi tožniki kot denacionalizacijski upravičenci morali sodelovati v geodetskih postopkih kot stranski udeleženci. Z obnovo postopka se jim dopušča vstop v postopek ureditve zemljiškokatastrskega stanja, s čimer bodo lahko na zemljiščih, na katerih se ureja zemljiškoknjižno stanje, varovali svoje pravice, ki izhajajo iz Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Tožniki nimajo prav, ko navajajo, da naj bi bile odločbe Geodetske uprave Občine K., navedene v izreku prvostopnega upravnega akta, nične.

Nični so lahko upravni akti samo, če so izpolnjeni pogoji iz 267. člena ZUP/86. Ker upravna odločba ni pravni posel, sprememba oziroma uskladitev katastrskih podatkov s podatki v naravi pa ne razpolaganje z nepremičninami, je zavrnilo tožbeni ugovor, da so odločbe Geodetske uprave Občine K., navedene v izreku prvostopnega upravnega akta nične iz razloga, navedenega v 88. členu ZDen.

Ker gre v obravnavani zadevi za zadevo zemljiškega katastra, ne pa za postopek denacionalizacije, je sodišče z izpodbijanim sklepom (2. točka) zahtevi tožnikov, da odloči o njihovi taksni obveznosti, ugodilo, ter jim v skladu s 1. odstavkom 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) določilo takso za tožbo v višini 13.500,00 SIT in naložilo, da jo plačajo v roku petnajst dni od vročitve sklepa.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da se ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, da sprememba oziroma uskladitev katastrskih podatkov ne pomeni razpolaganja z nepremičninami, ki za premoženje, za katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, po določbi 88. člena navedenega zakona ni dopustno. Tudi z geodetskimi posegi se lahko spreminja stanje premoženja. Zato menijo, da so odločbe prvostopnega upravnega organa, s katerimi so bile ugotovljene in evidentirane spremembe katastrskih podatkov za obravnavane parcele, nične. Obnova postopka ni mogoča, saj ni mogoče obnoviti upravnega postopka, ki temelji na nični odločbi. Prav tako se pritožujejo zoper sklep, s katerim je odločeno o sodni taksi za tožbo. Ne strinjajo se s presojo sodišča, da gre v obravnavani zadevi za ureditev zemljiškega katastra in ne za postopek denacionalizacije. Zato predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS, kot zastopnik javnega interesa ter prizadeta stranka S.K. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je utemeljena (1. točka izreka).

Prvostopni upravni organ je uvedel obnovo navedenih geodetskih postopkov zaradi razloga, navedenega v 9. točki 249. člena ZUP/86, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Takega predloga pa tožniki po navedbah v pritožbi niso vložili, in tudi med predloženimi spisi ga ni. Vloga z dne 3.11.1999 (s katero so tožniki predlagali razveljavitev vseh odločb, izdanih po vloženi zahtevi za denacionalizacijo, s katerimi so bile na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije po pokojnem P.T., opravljene razne spremembe), na podlagi katere je prvostopni organ dovolil obnovo postopka, po svoji vsebini ni taka vloga, da bi jo smel upravni organ brez izvedenega postopka po 68. členu ZUP/86 obravnavati kot predlog za obnovo postopka, sploh pa ne proti volji strank.

Tožnikom, ki obnovi nasprotujejo in so ji izrecno nasprotovali že v pritožbi v upravnem postopku, je na njihov ugovor tožena stranka odgovorila, da lahko organ uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Toda iz njene odločbe ni razvidno, zaradi katerega razloga, navedenega v 249. členu ZUP/86, naj bi bili upravni postopki v tem primeru obnovljeni po uradni dolžnosti. Zaradi razloga, navedenega v odločbi prvostopnega organa (9. točka 249. člena ZUP/86) je že glede na naravo tega razloga praviloma mogoča obnova samo na predlog stranke.

V pritožbi, kljub pojasnilu v obrazložitvah odločbe tožene stranke in sodbe sodišča prve stopnje, tožniki vstrajajo pri stališču, da so odločbe upravnih organov nične. Toda z izrekom odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, o ničnosti odločb upravnih organov sploh ni bilo odločeno. Odločeno je bilo le o obnovi postopka. Pravno pojasnilo v obrazložitvi odločbe tožene stranke, ki ga sprejema tudi sodišča prve stopnje, pa samo zase, brez podlage v izreku odločbe ne pomeni odločitve o predlogu za izrek ničnosti odločb, če tožeče stranke uveljavljajo le to izredno pravno sredstvo.

Ker zaradi navedenih pomanjkljivosti v upravnem postopku sodišče prve stopnje za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, je po presoji pritožbenega sodišča kršilo določbo 51. člena ZUS, kar vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Pritožba zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka) ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 71. člena ZDen stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks. Iz upravnih spisov je razvidno, da v obravnavani zadevi ni šlo za postopek denacionalizacije po določbah ZDen, temveč za postopek ugotavljanja spremembe vrste rabe in postopek parcelacije po določbah Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74). Za navedeni postopek pa Zakon o zemljiškem katastru ne določa taksne oprostitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so tožniki zavezani plačati takso za tožbo v upravnem sporu, in na njihovo zahtevo izdalo odločbo o odmeri takse, kot ga k temu zavezuje določba 1. odstavka 27. člena ZST. Višini odmerjene sodne takse pa tožniki ne ugovarjajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.