Jedro

Odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije je podlaga za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu (1. odstavek 119. člena ZDR) z dnem, ko postane pravnomočna. Tega dne postane odločba izvršljiva, od naslednjega dne dalje pa se prične izplačevati invalidska pokojnina. V primeru takšnega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ima delavec pravico do odpravnine zaradi upokojitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev v zvezi z odpravnino in regresom za letni dopust se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 13.6.2005 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi ni prenehala z odpovedjo z dne 15.6.2005, temveč mu je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi do dne 9.1.2006 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za čas od 15.6.2005 do 9.1.2006 tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja in mu iz naslova zapadlih bruto plač in nadomestila plač za čas nezmožnosti za delo v višini 1.075.043,00 SIT, zmanjšanih za davke in prispevke za čas od 15.6.2005 do 9.1.2006 izplačati 764.200,08 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne neto plače oziroma nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo (3. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna plačati tožniku odpravnino ob upokojitvi v višini 589.317,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.1.2006 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (4. točka izreka) in mu obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v višini 142.264,00 SIT bruto, mu po plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek v višini 127.027,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2005 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (5. točka izreka), višji zahtevek tožnika, po izplačilu odpravnine ob upokojitvi, pa zavrnilo (6. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 218.657,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (7. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, ob tem pa tožeči stranki naloži, da v roku osem dni poravna vse stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče brez ustrezne dokazne podlage napravilo zmotno dokazno oceno, da naj tožeča stranka ne bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno odločitev je oprlo na mnenje zdravnika izvedenca in odločbo zavoda z dne 8.8.2005, ki pa na noben način ne kažeta na to, da naj tožena stranka ne bi ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker v spornem obdobju od 3.5.2005 do 27.5.2005 ni prihajala na delo. Zdravnik izvedenec je namreč v razlagi svojega mnenja, skladno s še vedno obstoječo dokončno odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije povedal, da naj bi tožeča stranka bila sposobna opravljati delo v krajšem delovnem času štiri ure na dan v obdobju od 3.5.2005 do 27.5.2005. O tej okoliščini je tožena stranka izrecno obvestila prvostopno sodišče na zadnjem naroku z dne 29.9.2006. Glede na to, da se druga odločba, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, ne nanaša na sporno obdobje od 3.5.2005 do 27.5.2005 in glede na to, da prvostopno sodišče ni počakalo niti na pravnomočni zaključek postopka v socialnem sporu, ki pred istim sodiščem teče pod opr. št. Ps 1672/2005 niti ni samo ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka v spornem obdobju sposobna opravljati delo oziroma sposobna razumeti pomen svojih ravnanj, je s takšnim ravnanjem v izpodbijani sodbi preko napačne dokazne ocene in v nasprotju z dokončno odločbo ZZZS, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S tem je zagrešilo kršitev iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP in je podan razlog za ugoditev zadevni pritožbi tožene stranke. Celoten postopek izredne odpovedi je bil izpeljan korektno, podlaga za izpeljavo postopka pa je bila predvsem že citirana dokončna odločba ZZZS, ki je izrecno določala, da je tožeča stranka delno sposobna za delo v spornem obdobju od 3.5.2005 do 27.5.2005. Tako se ji ne more očitati niti kršitev, niti odgovornost za takšno kršitev, saj je v vseh pogledih ravnala v celoti zakonito. Prvostopno sodišče pa niti tekom izpeljanega dokaznega postopka, niti v dokončni izpodbijani sodbi, navedenih okoliščin na noben način ni upoštevalo, čeprav je pri kakršnikoli subjektivni odgovornosti za kršitev obveznosti potrebno ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti na strani kršitelja (tožene stranke). Vse navedeno pomeni, da bi tudi v primeru, ko bi bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju dejansko nesposobna za delo, je potrebno ugotavljati ali v tej zvezi obstoji predpisana odškodninska odgovornost tožene stranke za kršitev pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče odgovornosti ni ugotavljalo, čeprav je takšno ugotavljanje odgovornosti, glede na subjektivni koncept odgovornosti delodajalca, brez dvoma potreben. Če bi prvostopno sodišče sploh ugotavljalo odgovornost tožene stranke za izdajo domnevno nezakonite izredne odpovedi, bi brez dvoma moralo priti do zaključka, da takšno odgovornost v obravnavanem primeru ne obstoji. Glede na vse okoliščine obravnavanega primera bi namreč tožeča stranka svoje morebitne odškodninske zahtevke lahko uveljavljala kvečjemu od ZZZS, ki bi lahko bil odgovoren za vse negativne posledice, ki so tožeči stranki nastopile zaradi izdaje in vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi priznalo tožeči stranki tudi obstoj delovnega razmerja do 9.1.2006, čeprav je bila v spis predložena odločba ZZZS, iz katere je razvidno, da je tožeči stranki invalidnost kot posledica bolezni nastala dne 12.10.2005, hkrati pa ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.11.2005 dalje. S sprejeto odločitvijo v izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče priznalo tožniku status delavca v delovnem razmerju za obdobje, ko je bil le-ta na podlagi pravnomočne odločbe že invalidsko upokojen, na podlagi določbe 1. odstavka 119. člena ZDR. Tožena stranka meni, da je potrebno navedeno določbo interpretirati predvsem v povezavi z njenim namenom in vzporednimi določbami s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Upoštevati bi bilo potrebno, da tožeča stranka ob nastopu priznanja invalidnosti ni opravljala dela na drugi podlagi (bila je brezposelna), tako da je brez zadržkov lahko nastopila status upokojenca in začela koristiti invalidsko pokojnino. Glede na vse navedeno bi bila edina pravilna interpretacija po kateri je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo z dnem pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti, in sicer z dne 1.11.2005. V nasprotnem primeru je neupravičeno obogatena. Prav tako glede na jasno dikcijo 132. člena ZDR, ki govori o pravici do odpravnine delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče v tej zvezi na noben način ne bi smelo priznati odpravnine ob upokojitve v primeru nastopa prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, ki je drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pritožuje pa se tudi zoper priznani znesek plače oziroma nadomestila plače, ki je določen v bruto oziroma neto znesku, kakor tudi zoper priznan regres za redni letni dopust. Bruto znesek je določljiv zgolj v povezavi s konkretno dohodninsko lestvico, zato bi lahko prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo zgolj ustrezne bruto zneske. Poleg tega je prvostopno sodišče v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe priznalo tožeči stranki odškodnino zaradi zapadlega nadomestila plače zgolj od 15.6.2005 dalje, v okviru glavničnega in pripadajočega obrestnega dela zahtevka pa ji je priznalo takšno plačilo že od 1.6.2005 dalje. To pa je razvidno glede na izračun in glede na glavnico, od katere tečejo zamudne obresti. Priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega odgovora. V odgovoru navaja, da je toženo stranko že 10.6.2005 po pooblaščenki obvestila in še enkrat dne 13.6.2005 (na dan zagovora), da se zaradi slabega zdravstvenega stanja zagovora ne more udeležiti in je zato predlagala predložitev le-tega na čas, ko bo sposobna se udeležiti zagovora. Da ni bila zdravstveno sposobna, je nedvomno izhajalo iz predloženih zdravniških potrdil lečeče psihiatrinje, vendar pa opravičila, tožena stranka na noben način ni hotela upoštevati in je postopek izredne odpovedi izpeljala in istega dne tudi zaključila. Glede pritožbenih razlogov tožene stranke pod točko 2 in 4 izpodbijane sodbe meni, da so materialnopravno zmotni, saj iz 1. odstavka 119. člena ZDR izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje šele z dnem nastopa pravnomočnosti, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je odločbo invalidske komisije, s katero mu je bil priznana status invalida I. kategorije, prejel šele decembra 2005 in pravnomočna je postala šele 9.1.2006. Tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 132. člena ZDR, da tožniku ne pripada odpravnina, ker ni bilo odpovedi, je v tem primeru zaradi načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke označiti le kot še en poskus v ravnanju tožene stranke, da še naprej tožniku krati pravice iz delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenih preizkusov je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da bi se moral tožnik, na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 11.4.2005 (priloga B2), dne 3.5.2005 zglasiti na delu, saj je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Ker tožnika na delo ni bilo, mu je tožena stranka poslala obvestilo o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z vabilom na zagovor z dne 6.6.2005 (priloga B3). Tožnikovega predloga za preložitev zaslišanja, h kateremu je bilo priloženo tudi potrdilo psihiatrinje, tožena stranka ni upoštevala, ker je iz potrdila izhajalo, da je do zdravnice prišla žena. Tožniku je zaradi hujše kršitve delovne obveznosti neprihajanja na delo, neopravljanja dela in neupravičene odsotnosti z dela, ker je bil v času od 3.5.2005 do 27.5.2005 zmožen za svoje delo s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (priloga A8). Tožena stranka je očitala tožniku to kršitev v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo (priloga B3), vendar se tako v tej listini, kot v pisni odpovedi ni v ničemer sklicevala na razloge iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR, to je na okoliščine in interese strank glede nezmožnosti nadaljevanja tožnikovega delovnega razmerja do odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tega ni navaja niti poskušala dokazovati v sodnem postopku.

V skladu z določbo 2. odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna podlaga za izredno odpoved je v določbi 1. odstavka 110. člena ZDR, dočim so posamezni odpovedni razlogi opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po katerem delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega in resnega razloga je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a, 2. odstavek 9. člena MOD). Poleg tega morajo biti tako način storitve kot vrste kršitve pogodbenih obveznosti takšne narave, da odločilno vplivajo na razmerje med delavcem in delodajalcem. Gre predvsem za tako porušeno ali bistveno omajano medsebojno razmerje pogodbenih strank, da njuno nadaljevanje in sodelovanje ni več mogoče, pri čemer mora biti sama kršitev takšna, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank na področju trga in medsebojne odnose v podjetju. Prva okoliščina je osebne, druga stvarne narave. Če sta v zadevi poleg odpovednega razloga dokazani, opravičujeta izredno odpoved pogodbe (takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sklepu opr. št. VIII Ips 186/2005 z dne 22.11.2005).

Tožena stranka je očitala tožniku kršitev pogodbene obveznosti iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR s tem, da ni prihajal na delo, ni opravljal dela ter je bil neupravičeno odsoten z dela v času od 3.5.2005 do 27.5.2005, ko bi moral delati s polovičnim delovnim časom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo utemeljenosti izredne odpovedi odločilno, da se tožena stranka tako v pisni obdolžitvi, kot pisni odpovedi, ni v ničemer sklicevala na obstoj interesov obeh strank, ki bi pomembno vplivali na medsebojna razmerja, zaupanje in nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Tega v postopku pred sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala. To pa je po zaključku pritožbenega sodišča odločilno za presojo o neizkazanosti vseh predpisanih razlogov izredne odpovedi tožnikove pogodbe iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke na vsebinski razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrazloženo je nepravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti upoštevala z zakonom predpisan postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to na odločitev ni imelo vpliva.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do 9.1.2005, čeprav je iz invalidske odločbe razvidno, da je tožeči stranki invalidnost kot posledica bolezni nastala dne 12.10.2005, hkrati pa je bila tožeči stranki priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.11.2005 dalje. Tožniku je bila odločba ZPIZ, s katero je bil spoznan za invalida I. kategorije, vročena dne 20.11.2005 in je postala pravnomočna dne 9.1.2005, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravnomočnost odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, pa je v skladu s 1. odstavkom 119. člena ZDR podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije postane pravnomočna z dnem, ko poteče rok za pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavoda (15 dni), v primeru, ko se zavarovanec ne pritoži zoper navedeno odločbo, kar velja za predmetno zadevo. Z dnem pravnomočnosti postane namreč odločba o pravici do invalidske pokojnine tudi izvršljiva in invalidska pokojnina se začne izplačevati naslednjega dne po prenehanju obveznega zavarovanja. Navedeno pomeni, da je delavcu v primeru, da je pri njem na način, ki ga določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB2 - Ur. l. RS, št. 26/2003), ugotovljena I. kategorija invalidnosti, preneha veljati pogodba o zaposlitvi po zakonu samem, in sicer z dnem, ko bo postala odločba o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti pravnomočna. Tako določen datum prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi velja v vseh primerih pravnomočno ugotovljene I. kategorije invalidnosti brez izjeme, ker gre za prenehanje po samem zakonu. Delavec pa ima v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po zakonu samem in invalidske upokojitve pravico do odpravnine zaradi upokojitve po 132. členu ZDR, kar je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izrek sodbe v 3. in 5. točke izreka sam s sabo v nasprotju in tako neizvršljiv, ker bi sodišče v izpodbijani sodbi lahko opredelilo zgolj ustrezne bruto zneske, ker je bruto znesek določljiv zgolj v povezavi s konkretno dohodninsko lestvico, ki je glede na dohodninsko zakonodajo za leto 2007 drugačna, kot npr. leta 2006. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo in tudi obrazložilo, ko je tožniku tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila za obdobje od 15.6.2005 do 9.1.2006 ugodilo v celoti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik podal pripravljalni spis z dne 16.10.2006, v katerem je natančno preciziral nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo tako v bruto kot v neto zneskih. Ta pripravljalna vloga je bila posredovana toženi stranki v izjasnitev s postavljenim rokom 15-ih dni, skupaj z opozorilom, da v kolikor se postavljenega roka ne bo držala, sodišče njenih navedb in predloženih dokazov ne bo upoštevalo, razen če se izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Tožena stranka je ta poziv sodišča z opozorilom prejela dne 26.10.2006 in nanj ni odgovorila in ni podala nobenih pripomb na natančno preciziran in obrazložen tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila plač, zato je glede teh pritožbenih navedb prekludirana. V skladu z načelom reintegracije je delavec pri delodajalcu tudi za čas nezakonite odpovedi delovnega razmerja upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja in v tem smislu do vzpostavitve položaja, v kakršnem bi bil, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tako je razumeti tudi odločitev sodišča prve stopnje v 3. in 5. točki izreka sodbe, pri čemer je sodišče pravilno ugotovilo višino bruto zneskov, tožniku priznalo neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je v obrazložitvi sodbe obrazložilo, da je tožniku za mesec junij 2005 priznalo celotno nadomestilo plače, ker le-tega za prvih 14 dni sploh ni prejel. Tožena stranka pa tudi ne dokazuje, da bi tožniku za mesec junij 2005 plačala nadomestilo plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za odgovor na pritožbo, ker ta ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi.

Ker vsota glavničnih terjatev ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena citiranega zakona odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti v zvezi z odpravnino in regresom za letni dopust.