Jedro

Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je izdan po preteku 6 mesečnega roka, ko je Republika Hrvaška prevzela odgovornost, v sklepu pa ni navedeno, zakaj je izdan po preteku 6 mesečnega roka

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1446/2023/21 (1222-19) z dne 25. 10. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Toženka je izdala izpodbijani sklep v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1351/2023-12 z 28. 9. 2023, s katerim je sodišče tožnikovi tožbi zoper sklep toženke št. 2142-1446/2023/12 (1222-19) z 18. 9. 2023 ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo.

2. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 31. 3. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 15. 3. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 12. 3. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Republika Hrvaška je na zaprosilo toženke na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 31. 3. 2023 sprejela odgovornost za sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

4. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da v Republiki Hrvaški z njim niso nečloveško ravnali, da ne ve, kako bodo ravnali z njim v primeru, če se bo primoran vrniti v Republiko Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je na območje Republike Hrvaške vstopil ponoči in bil s strani hrvaških policistov, s katerimi je komuniciral v angleščini, prijet v nedeljo zjutraj. Na policijski postaji so policisti z njim ravnali normalno. Pol dneva so čakali na odvzem prstnih odtisov, nato so jih odpeljali do glavnega mesta do postaje v Zagrebu, nato so se sami peljali do druge postaje, do azilnega doma. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da je tožnik v azilnem domu prespal eno noč, da je bila soba enako dobra kot v Republiki Sloveniji, da sta mu bila nudena dva obroka, zajtrk in večerja, nato pa je pot nadaljeval v Slovenijo. Tožnik je imel v azilnem domu stik z uradnimi osebami, ko so ga slikali. Po odhodu iz azilnega doma ni imel več stika s hrvaško policijo. V azilnem domu v Republiki Hrvaški je podpisal dokument ali dva, preden so ga slikali, na policijski postaji pa je prejel dokument, izdan s strani hrvaške policije, ki ga je morda vrgel stran.

5. Na podlagi tožnikovih izjav, da ni imel nobenih težav s policisti, ki so ga obravnavali v predhodnem postopku, da je v hrvaškem azilnem domu bival samo en dan, kjer ni imel nobene slabe izkušnje, da je tožnik nastanitev opisal kot dobro, je toženka ugotovila, da ni mogoče sklepati, da bodo tožniku v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema.

6. Toženka je proučila informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško1 in informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je 14. 6. 2023 predložil tožnikov pooblaščenec2 ter ocenila, da se veliko predloženih informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila.

7. Toženka je tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško ocenila za nerelevantne, saj mora na podlagi Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

8. V zvezi z ravnanjem "push back", kot je označeno sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, je iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Bistveno drugače ni razvidno niti iz zadnjega poročila AIDA iz junija 2023. 9. Toženka je presojala tudi poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, saj je bilo treba prej pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v to državo ne bi smela biti opravljena. V zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ocenilo, da ni znakov, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

10. Po presoji toženke članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v konkretnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti glede vseh predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic v zvezi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan.

11. Stališč iz sodbe okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, da ravnanje "push back" onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, po oceni tožene stranke ni mogoče posplošeno uporabiti v vseh primerih, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

12. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev. Švicarski svet za begunce odsvetuje premestitev oseb, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko in psihiatrično zdravljenje, in predlaga, naj države s posamičnimi potrditvami in jamstvi poskrbijo, da so hrvaški organi obveščeni o posebnih potrebah oseb.

13. Toženka je poudarila, da je pristojni organ od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru, z dne 6. 12. 2022 prejel splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku. Glede na javno dostopna poročila o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, toženka nima utemeljene podlage za kakršenkoli dvom v omenjeno splošno zagotovilo pridobljeno s strani pristojnega organa Republike Hrvaške.

14. Toženka je pojasnila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Tožnika bodo ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, tožnik ne bo prišel v stik s policijo, glede na javno dostopna poročila in na prejeto splošno zagotovilo s strani pristojnega organa Republike Hrvaške, pa toženka ne dvomi, da bo tožniku omogočeno, da vloži prošnjo, če bo to želel. 15. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna.

16. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevaje, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

17. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zato predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

18. Tožnik s povzemanjem izpodbijanega sklepa toženki očita, da iz sklepa ni razvidno, zakaj je ponovno zavrgla Prošnjo. Poudarja, da je prvi sklep o zavrženju Prošnje izdala 12. 9. 2023, torej pet mesecev in pol po odgovoru Republike Hrvaške (31. 3. 2023), drugi (izpodbijani) sklep o zavrženju pritožbe pa skoraj sedem mesecev po prejemu odgovora Republike Hrvaške. Že zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti.

19. Tožnik s povzemanjem osebnega razgovora še poudarja, da toženke ne moti nezakonitost uradnih oseb Republike Hrvaške, naloži pa težko breme prevoda na tožnika, ko navaja, da bi se tožnik lahko sam pozanimal, kaj piše na papirju, ki ga je podpisal. 20. Tožnik tudi ugovarja, da toženka v izpodbijanem sklepu ne odgovori na navedbe v zvezi s sodbo ESČP iz januarja 2023 Case of Draibou v. Croatia (application no. 84523/17), s katero je ESČP drugič izreklo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, saj je ugotovilo, da hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko nevarno postopanje v prihodnosti. Iz te sodbe ESČP izhaja, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopanja, ampak ga celo povzročajo.

21. Tožnik še navaja, da se pri svoji odločitvi toženka sklicuje na informacije AIDA, iz poglavja o predajah pa so izpuščene vse informacije, ki se nanašajo na prekinitve o predaji na Hrvaško. Navaja, da se je tudi Nizozemska odločila ustaviti predaje Hrvaški. Poudarja, da iz informacij COI, ki jih je v spis predložil PIC in iz drugih informacij, predvsem pa iz hrvaške zakonodaje izhaja, da se prosilci za mednarodno zaščito po vrnitvi obravnavajo kot vlagatelji ponovne prošnje, kar zanje pomeni tveganje vračanja. Meni, da gre v njegovem primeru za grobe kršitve državnih organov Hrvaške in ker sistem nima neodvisnega nadzora, obstaja še hujša nevarnost, da bo pri tožniku prišlo v primeru vrnitve na Hrvaško do nečloveškega ravnanja.

22. Tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Zaradi seznanitve tožnika s stanjem na Hrvaškem ga je strah, kaj bi bilo z njim, če bi bil vrnjen na Hrvaško. Nečloveško ravnanje z begunci in ostalimi migranti izhaja tudi iz zgoraj navedene sodbe ESČP in iz ostalih navedenih virov.

_Povzetek relevantnih navedb toženke_

23. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

24. Toženka poudarja, da je bil v prvi tožbi s 25. 9. 2023 s strani tožnika podan tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Toženka je naslednji dan, 26. 9. 2023, v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III pristojni organ Republike Hrvaške obvestila o podaljšanju roka za predajo zaradi suspenzivnega učinka, saj je bila v konkretni zadevi vložena tožba zoper sklep toženke št. 2142-1446/2023/12 (1222-19) z 12. 9. 2023. V tretji točki izreka tega sklepa je navedeno, da se predaja prosilca iz prve točke izreka tega sklepa izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela prosilca, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

25. Toženka s povzemanjem 27 (3) c člena Uredbe Dublin III pojasni, da se je oprla tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 921/2012 s 4. 7. 2012, iz katere izhaja stališče: _"da je standard učinkovitega pravnega sredstva po MKVČP v povezavi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah in 39(1 )(a)(iii) člena Direktive 2005/85/ES v konkretnem primeru v zadostni meri zaščiten in, da v upravno-sodni praksi od stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011 velja, da toženka ne sme izvršiti izpodbijanega akta, če je zoper izpodbijani akt vloženo pravno sredstvo v obliki zahteve za izdajo začasne odredbe na sodišče, preden o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne odloči sodišče. Toženka torej ne sme izvršiti izpodbijanega akta do prejema odločitve prvostopenjskega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe; če pa stranka zoper negativno odločitev o začasni odredbi vloži pritožbo v treh dneh od prejema odločitve prvostopenjskega sodišča na Vrhovno sodišče RS, mora tudi v tem primeru toženka na podlagi stališča iz sodbe I Up 63/2011 počakati na odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ali zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe; razen tega tožnik v primeru (zdaj negotovega) dejstva njegove vrnitve v Sloveniji iz kakršnega koli razloga še vedno lahko učinkovito zavaruje svojo pravico z vložitvijo nove začasne odredbe, ki jo lahko vloži kadarkoli tekom postopka. Zaradi tega je po mnenju sodišča poseg v pravico do avtomatičnega suspenzivnega učinka v konkretnem primeru bil glede na to, da gre za procesno pravico, ki ni absolutna (47. člen v zvezi z 1. odst. 52. člena Listine), v skladu z načelom sorazmernosti._" Toženka glede na navedeno meni, da je s podaljšanjem roka za predajo zaradi suspenzivnega učinka ravnala pravilno.

26. Toženka v zvezi s tožbenim očitkom glede tolmača navaja, da je tožnik sam izjavil na osebnem razgovoru, da je s policisti komuniciral v angleškem jeziku ter da angleščino razume. S policisti se je pogovarjal v angleškem jeziku, iz česar je moč sklepati, da bi lahko tožnik prosil za tolmača ali pa vsaj v angleškem jeziku prosil za razlago vsebine podpisanega dokumenta. Toženka še poudarja, da je predhodni postopek na policijski postaji v Republiki Sloveniji prav tako tekel v angleškem jeziku in tožnik v zvezi z jezikom ni imel pripomb. Toženka še izpostavlja, da je tožnik v Prošnji izjavil, da poleg arabskega jezika, ki je njegov materni jezik, govori tudi francoski, angleški in nemški jezik. Sporazumevanje v angleškem jeziku za tožnika torej ne more predstavljati razloga za zatrjevano nerazumevanjem postopka. Toženka še poudarja, da se v zvezi z vrnitvijo prosilcev v Republiko Hrvaško presojajo zgolj sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in pogoji sprejema prosilcev ter osebne okoliščine vsakega predanega posameznika. To, da tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, nikakor ne pomeni, da bodo tožniku v primeru, da bo v Republiko Hrvaško vrnjena po dublinskem postopku, kakorkoli kratene njegove pravice oziroma, da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane v dublinskem postopku, sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in so, v kolikor seveda izrazijo namen zaprositi za mednarodno zaščito, nastanjene v sprejemni center. V postopku imajo poleg vseh pravic prosilcev pri razgovorih vsekakor zagotovljenega tudi tolmača. 27. Toženka ponavlja, da je na podlagi javno dostopnih poročil zaključila, da so dublinskim povratnikom osnovni pogoji sprejema zagotovljeni in pri tej ugotovitvi vztraja. Preučila je številne informacije o obravnavi oseb, ki so v dublinskem postopku vrnjene v Republiko Hrvaško in ugotovila, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljena nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kot je pojasnila v izpodbijanem sklepu in ugotovitve tudi podkrepila z zanesljivimi viri. Poudarja pa tožnikovo izjavo iz opravljenega osebnega razgovora s 3. 4. 2023, da so policisti z njim ravnali normalno.

28. Toženka v zvezi z očitkom, da ni odgovorila na navedbe v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z januarja 2023 pojasnjuje, da se je do konkretnega vira opredelila, vendar v smislu tako imenovanih "push-backov", ki pa so v konkretnem primeru popolnoma ne relevantni.

29. Toženka v zvezi s tožbenim očitkom, da naj bi bile iz informacij AIDA izpuščene vse informacije, ki se nanašajo na prekinitve o predaji v Republiko Hrvaško, pojasnjuje, da se je pri svoji odločitvi sklicevala na informacije, ki so relevantne za konkreten primer in se do vseh informacij, ki se nanašajo na prekinitve o predaji, v celoti opredelila. V zvezi s trditvijo tožnika, da je tudi Nizozemska ustavila predaje Republiki Hrvaški, toženka pojasnjuje, da je pristojno ministrstvo na Nizozemskem januarja 2023 obvestilo predstavniški dom, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Minister za pravosodje in varnost je namreč predsednika predstavniškega doma Nizozemske 20. 1. 2023 v pismu obvestil o ugotovitvah raziskave, vezane na začasno ustavitev predaj prosilcev Republiki Hrvaški, ki so privedle do zaključka, da se transferji tujih državljanov v okviru Uredbe Dublin III iz Nizozemske v Republiko Hrvaško lahko nadaljujejo.

30. Toženka zavrača tudi tožnikove trditve v zvezi z informacijami COI, ker so prosilci, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško obravnavani glede na to, v kakšni fazi je njihov postopek in glede na to, ali je bila morda v postopku že izdana meritorna odločitev. V primeru, da meritorna odločitev ni bila izdana, prosilec pa ni eksplicitno umaknil svoje prošnje za mednarodno zaščito, gre za novo prošnjo in ne za ponovno prošnjo, kar zagotovo velja tudi v konkretnem primeru, saj se je tožnik v Republiki Hrvaški nahajal zgolj eno noč. Tožnikov odhod iz Republike Hrvaške tako lahko pomeni le implicitni umik izražene namere za vložitev prošnje, nikakor pa ne eksplicitnega.

31. Toženka meni, da gre v devetih primerih belgijskega sveta za odločitve v konkretnih primerih, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj iz Belgije v Republiko Hrvaško. Belgija je namreč v obdobju med 1. 1. 2023 in 31. 3. 2023 v Republiko Hrvaško predala kar 28 prosilcev za mednarodno zaščito, s tem pa je kar na drugem mestu po številu predaj v to državo članico Evropske unije (iz Avstrije, ki je na prvem mestu po številu predaj v Republiko Hrvaško, je bilo tja predanih 51 oseb). Toženka še navaja, da sta Evropski svet beguncev in Agencija evropske unije za azil zaupanja vreden vir in imata veliko težo, na podlagi katerih je odločitev o predaji tožeče stranke Republiki Hrvaški, popolnoma utemeljena.

32. Toženka ponavlja, da ne gre posploševati sodb tujih sodišč v specifičnih zadevah na vse postopke predaj, saj je potrebno vsak primer presojati individualno. Ponavlja, da bo tožnik predan v dublinskem postopku uradnim osebam pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne bo obravnavan s strani policije, zato je sklicevanje na vire o različnih ravnanjih v policijskem prehodnem postopku brezpredmetno. Toženka pojasnjuje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško zagotovo imel možnost dostopa do azilnega postopka. Na podlagi javno dostopnih poročil je toženka utemeljeno zaključila, da so dublinskim povratnikom osnovni pogoji sprejema zagotovljeni in pri tej ugotovitvi vztraja. Preučila je številne informacije o obravnavi oseb, ki so v dublinskem postopku vrnjene v Republiko Hrvaško in ugotovila, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljen nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kar je obširno obrazložila v izpodbijanem sklepu in ugotovitve tudi podkrepila z zanesljivimi viri. Navsezadnje pa toženka ponovno izpostavlja izjavo tožnika iz opravljenega osebnega razgovora, iz katere je jasno razvidno, da je izkušnjo z bivanjem v azilnem domu opisal kot dobro, da so hrvaški policisti z njim ravnali normalno ter, da je imel na voljo obroke in sobo. Toženka je pri odločanju v konkretnem primeru skrbno proučila vso zadevno dokumentacijo in pri svoji odločitvi upoštevala tako izjave tožnika kot tudi sodno prakso in javno dostopne informacije v poročilih organizacij AIDA in EUAA, in na tej podlagi v izpodbijanem sklepu pravilno odločila, da se prošnja tožnika zavrne, saj je odgovorna država članica za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, za predajo tej državi pa ni nobenih ovir.

**K I. točki izreka**

33. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1446/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba je utemeljena.

34. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

35. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv4, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil5 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,6 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje7. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.8

36. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 12. 3. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je toženka 31. 3. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

37. Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Po presoji toženke odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.9

38. V takem primeru se na podlagi prvega pododstavka prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prvi pododstavek prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III). Če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

39. Utemeljen je tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je izdan po preteku 6 mesečnega roka, ko je Republika Hrvaška prevzela odgovornost (31. 3. 2023), v sklepu pa ni navedeno, zakaj je izdan po preteku 6 mesečnega roka, zato se sklepa po oceni tožnika niti ne da preizkusiti.

40. Ni namreč sporno in slednje izhaja tudi iz upravnega spisa, da je naslovno sodišče s sodno odločbo IU 1351/2023-12 z dne 28.9. 2023 tožbi ugodilo in sklep toženke z dne 12. 9. 2023 odpravilo, zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. Tako ni mogoče slediti toženki, da je imela tožba v upravnem sporu IU 1351/2023 odložilni učinek v smislu določbe prvega pododstavka prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki v bistvenem določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek. Ta določa, da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev. Glede na to, da je bila začasna odredba v upravnem sporu IU 1351/2023 zavrnjena, v konkretnem primeru odložilnega učinka tožba v upravnem sporu IU 1351/2023 v smislu "podaljšanja" 6 mesečnega roka za predajo iz prvega pododstavka prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, po presoji sodišča, nima.

41. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke, kot jo je smiselno mogoče povzeti, da je imela tožba v IU 1351/2023 suspenzivni učinek v smislu prvega pododstavka prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III s sklicevanjem na obrazložitev naslovnega sodišča v sodbi IU 921/2012 s 4. 7. 2012, ker je sodnik vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).

42. Izpodbijani sklep je sodišče odpravilo, ker do predaje ni prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve in zato ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Glede na to, da ni sporno, da je Republika Hrvaška 31. 3. 2023 odobrila zahtevo Republike Slovenije in po ugotovitvi sodišča, da tožba v upravnem sporu IU 1351/02023 ni imela odložilnih učinkov v smislu določbe prvega pododstavka prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, sodišče ugotavlja, da je potekel rok šestih mesecev, v katerih bi moral biti tožnik predan Republiki Hrvaški. Tožbeni ugovor je tako v tem delu utemeljen, zaradi česar se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

43. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala toženka ponovno obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

**K II. točki izreka:**

44. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

45. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da ga je strah, kaj bi bilo z njim, če bi bil vrnjen na Hrvaško. Nečloveško ravnanje z begunci in ostalimi migranti izhaja tudi iz zgoraj navedene sodbe ESČP in iz ostalih navedenih virov.

46. Glede na odločitev sodišča o odpravi izpodbijanega sklepa in vzpostavljeni dolžnosti toženke, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito, si tožnica z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Dokument "Informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško", vsebuje spletne članke: Podatkovna zbirka informacij o azilu (AIDA) - Poročilo o državi: Dublinska uredba, Hrvaška, 22. 4. 2022. Dublin - Asylum Information Database, European Council on Refugees and Exiles (asvlumineurope.org); Poročilo Agencije Evropske unije za azil za leto 2022, 28. 6. 2022 (str. 104,105); EUAA Asylum Report 2022 - Annual Report on the Situation of Asylum in the European Union - World I ReliefWeb AIDA-HR 2021 update.pdf (asylumineurope.orq) - str. 52; Splošno zagotovilo Republike Hrvaške s 6.12. 2022, pridobljeno v zadevi 2142-3053/2022/26. 2 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI: DE:VGBRAU N:2022: 0225.2 B27.22.00, GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N. S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 C-411/10 (88. točka). 8 Prav tam, 94. točka. 9 S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, _Mengesteab_, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).