Jedro

Sodišče mora pri določanju odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga predstavljala odškodnina, pač pa mora odmero odškodnin umestiti tudi v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani splošno stanje, ki vlada na odškodninskem področju in ki se odraža z odmerjanjem vseh odškodnin v državi. V skladu z navedenim mora revizijsko sodišče kot najvišje sodišče v državi v skladu z določilom 109. člena Zakona o sodiščih tudi skrbeti za enotno sodno prakso.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi toženke sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita in sicer:

1. v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici za to obliko škode 1,600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1997 dalje v 15 dneh, medtem ko se višji zahtevek zavrne;

2. v odločbi o stroških postopka pa tako, da je toženka dolžna plačati tožnici 241.715,00 SIT stroškov postopka prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 76.522,00 SIT od 23.6.1995 dalje, od preostale razlike pa od 5.11.1997 dalje, tožnica pa toženki stroške pritožbenega postopka 11.333,00 SIT, vse v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici 2,200.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT) in za premoženjsko škodo 12.180,00 SIT ter stroške postopka prve stopnje 214.286,00 SIT ter 76.522,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je s spodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožnici odmerjena odškodnina zniža za nadaljnjih 1,300.000,00 SIT, podrejeno pa, da naj se sodba razveljavi. Postopek je kršen, ker ji sodišče ni dostavilo vseh listin, na katere se je tožnica sklicevala. Navedene kršitve ni mogoče odpraviti s stališčem druge stopnje, da takih listin kot je izvid, ni potrebno pošiljati. Postopek je dalje kršen tudi zato, ker so razhajanja med izvidom, ki je bil podlaga za izvedensko mnenje in izvedenskim mnenjem, sodišče pa ni hotelo postaviti novega izvedenca. Če bi toženka vedela od začetka, da je tožnica zaposlena pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ne bi pristala na izvedenca iz ... območja. Postavljeni izvedenec pa ni hotel pojasniti razlike med svojim prvotnim izvidom in poznejšim stanjem tožnice.

Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, ker je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka tudi v primeru, če se upošteva izvedeniško mnenje dr. P.. Tožnica je bila na fizioterapiji le petkrat in poznaje ni iskala zdravstvene pomoči. Po poškodbi je bila za delo nesposobna krajši čas, hudih telesnih bolečin ni trpela, lahke pa je trpela le krajši čas. Ni v pristojnosti izvedenca, da bi ocenjeval zmanjšanje življenjske aktivnosti ali duševne bolečine v procentih. Če se upošteva mnenje spornega izvedenca, je odmerjena odškodnina tako za telesne bolečine kot za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti previsoka.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

V pravdi je bila sporna le višina škode za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala tožnici po prometni nezgodi 20.2.1993, pri kateri je utrpela udarnini desne strani čela in leve goleni ter zvin vratne hrbtenice, ki je bila lahka telesne poškodba. Tožnici je bila na obeh stopnjah sojenja priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT, skupaj 2,200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je za podlago odmere spornih odškodnin uporabilo izvedensko mnenje dr. Piliha ter je toženkin predlog na zadnjem naroku za postavitev novega izvedenca zavrnilo kot nepotreben.

Ker toženkina revizija očita vrsto nepravilnosti, ki naj bi bile zagrešene na nižjih stopnjah sojenja, je potreben krajši povzetek zadevnih razlogov sodb obeh sodišč nižjih stopenj. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica trpela med zdravljenjem en teden srednje hude bolečine, do pol leta lahke ter da bo take bolečine občasno trpela tudi v bodoče. Kot nevšečnosti med zdravljenjem se v razlogih sodbe ugotavlja, da je bilo neprijetno snemanje EMG enkrat, trikratno rentgensko slikanje, petkratna fizioterapija in nošnja ovratnice 1 mesec in 12 dni. Zvin vratne hrbtenice je po ugotovitvah sodišča prve stopnje povzročil zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se kaže med drugim v tem, da tožnica ne zmore stalnega sedenja pred računalnikom v službi, pogostega dvigovanja aktov na višji nivo ali predmetov doma, dolgega šivanja in pletenja, daljšega kolesarjenja in podobno. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je izvedenec izmeril tudi stopnjo omejene gibljivosti vratne hrbtenice v raznih nagibih ter ocenil zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti na 1/10 (10%). Odločitev o tožničinem odškodninskem zahtevku je sodišče prve stopnje oprlo na določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje pa izhaja, da je navedeno sodišče v celoti sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in pravno presojo spora ter da je zavrnilo v pritožbi očitane kršitve postopka. Pri tem je pojasnilo, da izvid o snemanju EMG (ki je služil za podlago izvedenskemu mnenju in ki ga je toženka prejela), ne predstavlja pisanja, ki bi ga sodišče moralo dostaviti strankam po določbah ZPP, sicer pa da so bila toženkina izvajanja o tem le pavšalna in zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje prav tako ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z mnenjem izvedenca in zavrnitvijo predloga, da se postavi drug izvedenec. Pri tem je poudarilo, da sta se pravdni stranki o osebi spornega izvedenca sporazumeli že pred pravdo, da je toženka med pravdnim postopkom predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, ki naj bi ga dopolnil isti izvedenec ter da bi bila možna postavitev drugega izvedenca le v primeru, če bi bila v mnenju prvega izvedenca nasprotja in pomanjkljivosti ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se pomanjkljivosti ali dvom ne bi dali odpraviti z novim zaslišanjem. Take potrebe pa ni izkazala z navedbami "o razhajanjih med izvedenimi dokazi in kirurškimi izvidi in razlogi", ker so pavšalne in dokazno nepodprte in zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka z zatrjevanjem postopkovnih kršitev v pritožbenem postopku uveljavljala relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, kot je to pravilno opredelilo sodišče druge stopnje. Taka kršitev je podana, kadar sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje procesnopravno pravilno ocenilo, da v pritožbi uveljavljene domnevne kršitve postopka niso bile zagrešene. Namreč nobeno določilo ZPP ni nalagalo sodišču, da bi moralo dostaviti toženki EMG izvid (ki je bil poleg tega v mejah normale, ki ga je izvedenec upošteval v svojem izvedenskem mnenju, to mnenje pa je toženka prejela). Procesnopravno pravilni so po presoji revizijskega sodišča tudi razlogi sodišča druge stopnje o tem, da niti v zvezi z izvedencem ni bil kršen postopek. Po določilu tretjega odstavka 261. člena ZPP se lahko zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju prvega nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ocena sodišča druge stopnje, da v tem primeru ni nastala taka procesna situacija, ima podlago v podanem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi. Pri tem je zaradi drugačnih revizijskih izvajanj opozoriti na dopolnjeno mnenje izvedenca na 6. strani (listovna št. 27 spisa), kjer je izvedenec izčrpno in dokumentirano pojasnil okolnosti izvida z dne 2.4.1993 in ugotovitve iz mnenja in dopolnjenega izvedenskega mnenja. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da v postopkih na nižjih stopnjah ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Revizijska izvajanja, s katerimi toženka izraža pomisleke o nepristranosti konkretnega izvedenca, ker je tožnica zaposlena pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje v ..., so po svoji naravi izločitveni razlogi. Izvedenca postavi sodišče z dokaznim sklepom, ki je pravdno vodstvene narave ter je zato možno uveljavljati izločitev izvedenca le do konca glavne obravnave. Zato obravnavana toženkina izvajanja ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa. Kar zadeva izvid in mnenje izvedenca, ki ga toženka kritizira, pa je ugotoviti, da je to dokazilo, ki ga mora sodišče presoditi na podlagi določbe 8. člena ZPP, tako kot vse druge dokaze. Izvedenci morajo svoje mnenje utemeljiti, pri čemer se poslužujejo različnih prijemov, da so dovolj nazorni in prepričljivi. Tako je vzeti tudi mnenje konkretnega izvedenca, da predstavljajo posledice po tožničinem zvinu vratne hrbtenice 10% zmanjšanje življenjske aktivnosti (in ne 10% duševne bolečine kot zmotno oziroma netočno navaja toženka). Kot rečeno pa je naloga sodišča, da celotno izvedenčevo mnenje oceni, pri čemer pa se sodišča praviloma oprejo na izvedenčev opis posledic. Izčrpni razlogi sodb sodišč obeh stopenj, ki se nanašajo na ugotavljanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, kažejo, da sta sodišči nižjih stopenj izvedenčevo mnenje presodili v skladu z določbami ZPP (predvsem 8. člena) in da pri tem nista zagrešili nobene procesne napake. Kolikor revizija posega v oceno izvedenskega mnenja in s tem v celotno dokazno oceno, posega s tem v dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Je pa delno utemeljena revizija v smeri uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava. Če naj sodišče pravilno uporabi materialno pravo (v tem primeru določbi 200. in 203. člena ZOR) mora pri določanju odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga predstavljala odškodnina, pač pa mora odmero odškodnin umestiti tudi v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani splošno stanje, ki vlada na odškodninskem področju in ki se odraža z odmerjanjem vseh odškodnin v državi. V skladu z navedenim mora revizijsko sodišče kot najvišje sodišče v državi v skladu z določilom 109. člena Zakona o sodiščih tudi skrbeti za enotno sodno prakso. V tem primeru je pritrditi toženkini reviziji, da sodišči nižjih stopenj tožnici odmerjene odškodnine nista v celoti prilagodili spredaj navedenim širšim okvirom odškodnin. Vsa pravno relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, sta sodišči nižjih stopenj ugotovili. Te ugotovitve, ki so povzete spredaj, pa po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava (določb 200. in 203. člena ZOR) utemeljujejo nekaj nižji odškodnini za ugotovljeni obliki škode in sicer za telesne bolečine 700.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 900.000,00 SIT oziroma skupaj 1,600.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je bilo na nižjih stopnjah premalo upoštevano pomembno dejstvo, da je bila tožnica po nezgodi nesposobna za delo le 42 dni, kar predstavlja kratko obdobje zdravljenja v ožjem pomenu besede in na katero se praviloma nanaša največ telesnih bolečin in nevšečnosti (še posebej pri poškodbi le mehkih delov tkiva kot je bilo to v tem primeru). Vrsta primerjalnih primerov potrjuje navedeni sklep. Kar zadeva bodoče telesne bolečine, pa je pomembna ugotovitev nižjih sodišč, da so te le lahke ter občasne. Izvedenčev opis posledic, ki so ostale tožnici po končanem zdravljenju zaradi zvina vratne hrbtenice (kot lahke poškodbe) in ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnica ob poškodbi stara šele 23 let, pa utemeljuje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 900.000,00 SIT. Tudi po tej odmeri je navedena odškodnina ustrezno individualizirana in določena v skladu s primerjalnimi primeri. Večje znižanje odškodnin za obravnavani obliki škode, kot je to uveljavljala toženka v reviziji, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljeno. V skladu z obrazloženim je zato revizijsko sodišče le delno ugodilo toženkini reviziji v obsegu kot je pojasnjeno, v preostalem delu pa je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 395. in 393. člena ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe odločitve o odmeri odškodnin spremenil uspeh pravdnih strank v postopku, je revizijsko sodišče moralo poseči tudi v stroškovni odločbi sodišč nižjih stopenj. Poseg v stroškovno odločbo sodišča prve stopnje (ob enako ugotovljenih višinah stroškov kot na prvi stopnji) se odraža le v novo ugotovljenem razmerju v uspehu pravdnih strank, ki je po revizijskem posegu v razmerju 62:38 v korist tožnice (in z upoštevanjem 100% povračila tožnici za izdatek izvedenca, kot je bilo odločeno že prvotno). V skladu s toženkinim uspehom v pritožbenem postopku, ki je 1/3-ski, pa so bili toženki priznani v tem razmerju le izdatki za takso, katerih povrnitev je toženka zahtevala. Ta odločitev temelji na drugem odstavku 166. člena in 154. člena ZPP. Odločba o stroških revizijskega postopka pa je odpadla, ker teh stroškov toženka ni zahtevala.