Jedro

Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, naj toženka v 15 dneh izprazni polkletno stanovanje v stanovanjski hiši na A., ter ga prostega oseb in stvari izroči tožnicama. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo o stroških postopka.

2.Zoper sodbo se iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP1, pritožuje toženka. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da ji tožbe ni pravilno vročilo in zato pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP niso bili izpolnjeni. Tožnici sta v tožbi sami navedli, da toženka na naslovu A., ne prebiva. Pogoj za uporabo zakonskih določb o osebni vročitvi pa je, da naslovnik na naslovu, kjer se vročanje poskuša opraviti, tudi dejansko stanuje. Toženka zaradi zdravstvenih težav že kakšno leto živi na B. V dokaz tega poleg lastnega zaslišanja predlaga še zaslišanje njenih družinskih članov. Sodnega pisanja ni prevzela, ampak ga je šele kasneje našla v nabiralniku, pri čemer je mislila, da se trenutek seznanitve šteje za opravljeno vročitev. Nadalje zatrjuje, da tožnici svoj zahtevek opirata na dejstva, ki so v nasprotju s predloženimi dokazi, ter da razpolagata z zahtevkom, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

3.Tudi zoper sklep se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Opozarja, da je sklep preuranjen in zato nezakonit ter predlaga njegovo razveljavitev.

4.Tožnici v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlagata zavrnitev pritožbe. Na pritožbo zoper sklep tožnici nista odgovorili.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Sodišče prve stopnje lahko zamudno sodbo izda le v primeru izpolnjenih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Ena izmed njih je pravilna vročitev tožbe v odgovor. Pritožnica kot bistveno izpostavlja, da slednja ni bila izpolnjena. To utemeljuje s tem, da ji je bila tožba s fikcijo2 vročena na naslov A., na katerem dejansko ne prebiva, na kar naj bi v tožbi opozorili že tožnici sami.

7.Poglavitni namen procesnega instituta vročanja je stranki (kot naslovniku) omogočiti, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča oziroma nasprotne stranke in lahko nanj reagira (pripravi svojo obrambo). S tem se stranki zagotovi pravica do informacije, ki je predpogoj za uresničenje njene pravice do izjave v postopku. Obenem je z institutom vročanja zagotovljeno, da se pošiljatelj (kot tudi naslovnik) seznani s tem, na kateri trenutek (seznanitve z vsebino pisanja) lahko veže začetek teka rokov - v našem za vložitev odgovora na tožbo. Zakonska ureditev nadomestnega vročanja po 140. členu ZPP in t. i. vročanja s fikcijo (v skladu s 141. in 142. členom ZPP) je zasnovana tako, da omogoča realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil. Seveda pa mora biti vročitev pravilno izvedena.3

8.Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče.4 Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča.5 Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila.6 To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.

9.Glede na tožbene navedbe7 in dejstvo, da tožnici tudi v odgovoru na pritožbo dejanskega prebivališča pritožnice ne prerekata,8 je dejstvo, da toženka na naslovu vročanja dejansko ne prebiva, nesporno. Tožba torej ni bila pravilno vročena v odgovor in tako (vsaj) ena izmed zakonskih predpostavk za izdajo zamudne sodbe ni bila izpolnjena. Tako je bila z izdajo izpodbijane zamudne sodbe storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, natančneje 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zamudno sodbo je bilo zato treba razveljaviti (prvi odstavek 354. člena ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

10.Pritožbeno sodišče se do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišču prve stopnje pojasnjuje, da bo moralo glede na povedano toženkin odgovor na tožbo z dne 29. 4. 2025 šteti za pravočasnega,9 ga vsebinsko presojati in izpeljati kontradiktorni postopek.

11.Pritožbeni uspeh toženke je vplival tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ti so bili odmerjeni s posebnim sklepom z dne 11. 8. 2025, po katerem je toženka dolžna tožnicama povrniti stroške pravdnega postopka v višini 403,99 EUR. V posledici razveljavitve zamudne sodbe so pritožbeni očitki utemeljeni in je bilo treba tudi sklep o odmeri pravdnih stroškov razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Ki je nastopila 29. 3. 2025, s potekom 15 dnevnega roka po tem, ko ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju (dne 14. 3. 2025).

3Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-950/21 z dne 14. 3. 2024, iz katere izhaja, da je le v primeru pravilno opravljene vročitve, kjer so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika, mogoče šteti, da se je s svojim ravnanjem (tj. lastno neskrbnostjo) sam odrekel pravici (do nastopa pred sodiščem oziroma vložitve pravnega sredstva).

4Glej VSRS II Ips 95/2016 in II Ips 29/2021.

5Glej VSL I Cp 3047/2013, VSL IV Cp 1038/2014.

6Glej VSRS II Ips 88/2019.

7Iz tožbe na r. št. 1 spisa izhaja: "Predmetno stanovanje ima v posesti tožena stranka, pri čemer ga sama ne uporablja oziroma v njem ne stanuje."

8Tožnici v odgovoru na pritožbo dejstva, da toženka v spornem stanovanju (dejansko) ne prebiva, ne prerekata.

9Pri tem mu postopka vročanja tožbe v odgovor ne bo treba ponoviti, saj iz spisovne dokumentacije izhaja, da se je toženka z vsebino pisanja seznanila (v pritožbi pojasni, da je pisanje našla v hišnem predalniku, pri čemer časovno ne opredeli, kdaj). Tožnici v odgovoru na pritožbo sicer opozarjata, da naj bi se toženka s sodnim pisanjem seznanila že 14. 3. 2025 oziroma 27. 4. 2025. Prvi datum golo zatrjujeta, torej brez vsakršnih dokazil, drugega opirata na elektronski dopis toženkine pooblaščenke. Ob upoštevanju tega drugega, na elektronski dopis oprtega datuma, pa je odgovor na tožbo, podan 29. 4. 2025, pravočasen.