Jedro

Na podlagi primerjave tožbenega zahtevka, ki je predmet spora, in vsebine dopisa z dne 5.5.2003 pritožbeno sodišče ugotavlja, da med njima ni identitete. Ker je tožeča stranka z dopisom želela ustvariti bolj daljnosežne posledice, kot jih uveljavlja s tožbo, ni mogoče trditi, da je tožena stranka, ki se ni odzvala na dopis tožeče stranke z dne 5.5.2003, dala povod za tožbo. Takšna trditev bi bila pravilna le v primeru, če bi tožeča stranka toženi predlagala razrešitev odprtih premoženjskopravnih vprašanj, kot jo v obliki tožbenega zahtevka zahteva v pravdi, tožena stranka pa bi ponudbo odklonila oziroma nanjo ne bi reagirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne

14.10.2003 v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.10.2003. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank in delež vsake od njiju, ki znaša 1/2. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 69.270,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti odločitvi o stroških se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da povračilo stroškov naloži v breme toženi stranki. Navaja, da je tožnica s tožencem poskušala pred pravdo doseči sporazum o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deleža na njem. Na dopis z dne 5.5.2003 toženec ni reagiral, zato je bila tožba potrebna.

Pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo ne povzema, saj je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo (366. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Predmet konkretnega spora je ugotovitev obsega skupnega premoženja pravdnih strank in delež vsake od njiju na skupnem premoženju. Iz dopisa pooblaščenca tožeče stranke tožencu izhaja, da je tožnica tožencu predlagala, da mu njegov delež izplača v denarju, pod pogojem, da se izseli iz stanovanja na Jesenicah. Na podlagi primerjave tožbenega zahtevka, ki je predmet spora, in vsebine dopisa z dne 5.5.2003 pritožbeno sodišče ugotavlja, da med njima ni identitete. Medtem ko je oblika pravnega varstva, ki ga tožeča stranka zasleduje s tožbo, ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, z dopisom meri na (civilno) delitev skupnega premoženja, kar predpostavlja, da med strankama ni spora o tem, kaj sodi v skupno premoženje in kakšni so njuni solastninski deleži. Ker je torej tožeča stranka z dopisom želela ustvariti bolj daljnosežne posledice, kot jih uveljavlja s tožbo, ni mogoče trditi, da je tožena stranka, ki se ni odzvala na dopis tožeče stranke z dne 5.5.2003, dala povod za tožbo. Takšna trditev bi bila pravilna le v primeru, če bi tožeča stranka toženi predlagala razrešitev odprtih premoženjskopravnih vprašanj, kot jo v obliki tožbenega zahtevka zahteva v pravdi, tožena stranka pa bi ponudbo odklonila oziroma nanjo ne bi reagirala.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (157. čl. ZPP), pri tem pa ni zagrešilo ne očitane ne po uradni dolžnosti upoštevne absolutne kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).