Jedro

Presoja razlogov izpodbijanih sodb o odločilnih dejstvih glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Postojni z dne 26.9.2001 sta bila obs. V.G. in obs. J.O. spoznana za kriva kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v njih pa določeni kazni, obs. V.G. dva meseca zapora in obs. J.O. dva meseca in petnajst dni zapora, obema pa preizkusni dobi dveh let. Odločeno je bilo, da sta dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnini, obs. V.G. 50.000,00 SIT, obs. J.O. pa 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 26.6.2002 zavrnilo pritožbo zagovornika obs. J.O. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da mora obsojenka kot stroške pritožbenega postopka plačati na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zagovornik obs. J.O., odvetnik B.G. iz S., je dne 20.9.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v odločanje drugemu stvarno pristojnemu prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. J.O. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V dispozitivu sodbe opisan "kos deske 30 x 30 x 2,5 cm" in v obrazložitvi uporabljene besede "poleno" in "kos lesa, dolg okoli 30 cm", so izrazi, ki se med seboj ne izključujejo, tem bolj, ker je bil predmet namenjen za kurjavo. Tudi opredelitev rane na glavi enkrat kot "raztrganina", drugič pa kot "presekanina", ni taka, da bi se razlogi v tem odločilnem dejstvu izključevali, saj je bistveno, da je šlo za rano, edino na glavi. Ker tudi ni podana protispisnost glede tega, kaj vsebuje mnenje izvedenca, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Ocenjuje, da izrek prvostopne sodbe nasprotuje njenim razlogom glede navedbe predmeta, s katerim je obsojenka udarila po glavi ošk. A.Š. in glede vrste poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec. Prav tako očita drugostopni sodbi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano o odločilnih dejstvih, in sicer glede možnega načina nastanka telesnih poškodb oškodovanca, precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Drugi odstavek 133. člena KZ vsebuje hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja te vrste. Poudarek je na izvršitveni obliki, ki zadeva način povzročitve lahke telesne poškodbe. Le-ta je prizadejana z nevarnim sredstvom ali z nevarnim načinom storitve. Gre za zakonski znak tega kaznivega dejanja in glede na to predstavlja vsekakor eno izmed odločilnih dejstev, ki ga raziskuje in ugotavlja sodišče pri obravnavanju vsake konkretne zadeve.

V tej zadevi je obsojenki očitano, da je ošk. A.Š. prizadejala lahko telesno poškodbo s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, kar je storila tako, da ga je s kosom deske 30 x 30 x 2,5 cm udarila po glavi. Sodišče je ocenilo, da gre za predmet, z udarcem katerega se glede na njegovo težo in velikost lahko drugega hudo poškoduje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo nedvomno ugotovljeno, da je obsojenka z navedenim predmetom udarila oškodovanca po glavi. Prav tako ni nastal nikakršen dvom glede presoje sodišča, da je z udarcem s takšnim predmetom po glavi mogoče povzročiti hudo telesno poškodbo. Bilo bi sicer prav, da bi sodišče v obrazložitvi sodbe za sredstvo, s katerim je obsojenka lahko telesno poškodovala oškodovanca na očitani način, uporabilo izraz, ki je naveden v izreku, vendar ta nedoslednost ne predstavlja po vložniku zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Nobene podlage namreč ni za sklepanje, da gre za različna predmeta, še manj pa da bi kateri od njiju ne imel lastnosti nevarnega sredstva. Le v takem primeru bi bilo možno zaključiti, da je podano v sodbi sodišča prve stopnje upoštevno nasprotje glede dejstva, ki je odločilno za pravilno presojo zakonskega znaka, ki se nanaša na lastnost sredstva, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenka vsaj enkrat udarila ošk. A.Š. po glavi in mu povzročila presekanino. V nadaljevanju obrazložitve je razlogovalo, da iz medicinske ekspertize izvedenca dr. V.J. o poškodbah in posledicah za A.Š.

izhaja, da je med drugim utrpel tudi udarnino in raztrganino kože na glavi, ki je nastala zaradi udarca s topim predmetom. Nato sodišče prve stopnje zaključuje, da na podlagi mnenja izvedenca in ostalih dokazov zanesljivo ugotavlja, da je poškodba na glavi A.Š. nastala zaradi udarca s topim predmetom po glavi. Iz teh razlogov pa brez vsakega dvoma sledi, da je sodišče ugotovilo obseg in vrsto poškodbe, ki je navedena v izreku ter je tudi v skladu z izvedenimi dokazi. Zato je treba pomanjkljivost, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti in vidi v njej bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, razlagati le kot nedoslednost pri izražanju, ne pa kot nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopne sodbe.

O odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, če sodišče njihovo vsebino povzema v nasprotju z dejansko. Sodišče druge stopnje pri presoji navedb, s katerimi je zagovornikova pritožba napadala pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, izvedenskega mnenja dr. V.J. glede načina nastanka oškodovančeve poškodbe ni povzemalo v nasprotju z njegovo vsebino. Nasprotno, navedlo je vsebino, kot je zapisana v mnenju samem. V razlogih, ki so povezani s tem delom izvedenskega mnenja, pa je podalo njegovo oceno in navedlo, kako ga razlaga. Slednje pa glede na ostale dejanske ugotovitve in zaključke, da je obsojenka udarila oškodovanca z desko po glavi, sploh ni odločilno. Zato nasprotje, ki ga zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti, ni podano in s tem tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov spisa.