Jedro

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze ter se obrazloženo opredeliti do vprašanja obstoja dogovora o plačilu del. Če bo ugotovilo, da plačilo (cena) ni bilo določeno s pogodbo, ga bo moralo samo določiti, ob angažiranju predlaganega sodnega izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120193/2014 z dne 9. 10. 2014 v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.115,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Navaja, da je prvo sodišče napačno odločilo, kdo je bil naročnik del. Prvo sodišče je zanemarilo toženčev stavek v zavrnitvi računa, ko je toženec navedel, da račun zavrača, ker on tega ni naročil. Prvo sodišče je izpustilo pomemben del izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je povedal, da ne ve, ali so se dogovarjali z M. kot direktorjem družbe A. d. o. o. ali z njim osebno. Prvo sodišče ni upoštevalo izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, da so z družbo A. d. o. o. veliko sodelovali, kar kaže, da je bolj verjetno, da je obravnavana dela naročala navedena družba, ne pa toženec. Sodišče je v zvezi z zemljiškoknjižnim izpiskom prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Poleg tega je zanemarilo izpisek poslovnega registra AJPES, iz katerega je razvidno, da je sedež družbe A. d. o. o. v stanovanju toženca. Zmotno je stališče sodišča, da riziko izostanka pisnosti pogodbe o delu nosi toženec, ne pa tožeča stranka. V zvezi z obračunom del tožeče stranke, ki se glasi na osebo M., je prvo sodišče pristransko presodilo dokaze, saj zakoniti zastopnik tožeče stranke ni izpovedal, da je imel toženec pripombe le zaradi kvadrature in cene, temveč, da je imel pripombe glede kvadrature in cene. Zanemarjena je tudi izpovedba toženca, da je zavrnil obračun tožeči stranki tudi zato, ker se nanaša na fizično osebo. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago strank tudi z zaključkom, da ker toženec na obračunu ni popravil naslovnika, to kaže, da je bil naročnik prav toženec. Toženec je ugovarjal tudi višini vtoževane terjatve. Priložil je obračun del, v katerega je vnesel svoje popravke glede izmer, količin in cen. Predlagal je tudi izvedenca gradbene stroke in priložil ponudbo drugega izvajalca, zato je podal ustrezno trditveno podlago in je odločitev prvega sodišča, da ne izvede dokaza z izvedencem, napačna. Toženec je zatrjeval, da sta se s tožečo stranko dogovorila, da plača nesporni del terjatve na način, da tožeča stranka izda računa za fiktivna dela. O tem je toženec predložil računa in predlagal priče. Sodišče je pri tem zanemarilo tudi nejasno izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zaradi neizvedenih dokazov je podana kršitev določb postopka, ki jo je toženec pravočasno grajal. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge in ugotovitev prvega sodišča, da je bila pogodba o delu sklenjena med pravdnima strankama, ne pa med tožečo stranko in toženčevo družbo A. d. o. o. Iz celotnega konteksta izpovedbe direktorja tožeče stranke izhaja, da je bil naročnik del toženec. Zakoniti zastopnik tožnice je sicer v izpovedbi tudi omenil, da ne ve, ali se je dogovarjal s tožencem kot direktorjem A. d. o. o. ali kot fizično osebo, vendar pa tega dela izpovedbe ni mogoče ločeno presojati od preostale izpovedbe (ob tem, da je zakoniti zastopnik tožnice omenjal le dogovarjanje, ne pa, da bi bil s toženčevo družbo sklenjen kakšen dogovor). Ker je šlo za izvajanje del v toženčevem stanovanju, je tudi po običajnem teku stvari verjetneje, da je bil naročnik del toženec kot lastnik stanovanja. Zakaj naj bi bila toženčeva družba naročnik del, toženec v svoji trditveni podlagi ni pojasnil. Tudi ni trdil, da bi A. d. o. o. imela sedež oziroma poslovne prostore v njegovem stanovanju, s svojo izpovedbo pa toženec ni mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Toženčeva družba ni pridobila tega stanovanja v svojo last, ampak toženec, zato trditve o kompenzacijskih poslih z B. in da toženec ni imel denarja, nimajo ustrezne teže. Toženec ne pojasni, katerih navedb v zvezi s komentiranjem zemljiškoknjižnega izpiska v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tožeča stranka ni podala, zato je pritožba v tem delu neobrazložena.

6. Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da na obstoj pogodbe med pravdnima strankama kaže tudi okoliščina, da toženec obračuna izvedenih del, ki ga je prejel že nekaj mesecev po končanih delih v letu 2010, ni osporaval glede tega, da se je glasil nanj („M.“), ne pa na toženčevo družbo. Ob tem, da je toženec na prejeti obračun natančno zapisal (priloga B 19), katere postavke obračunanih del prereka in zakaj, ni ugovarjal temu, da se obračun glasi nanj, ne pa na njegovo družbo. Če bi bila slednja res naročnik del, bi toženec ob dolžnem skrbnem ravnanju (drugi odstavek 6. člena OZ) brez dvoma opozoril tudi na to in popravil tudi ime naročnika, pa tega ni storil, kar prav tako potrjuje trditve tožeče stranke o tožencu kot naročniku. Neutemeljen je očitek o prekoračenju trditvene podlage glede nepopravljenega imena naslovnika obračuna, saj gre v tem delu za vprašanje presoje tega dokaza v okviru celotne dokazne ocene.

7. Toženec je ugovarjal tudi višini tožbenega zahtevka, in sicer tako izmeram oziroma količinam, kot cenam obračunanih postavk. Tožnica je trdila, da sta se pravdni stranki dogovorili o končni ceni izvedenih del v vtoževani višini, toženec pa je smiselno to prerekal, saj je zatrjeval, da obračunana dela ne ustrezajo dejanskemu stanju, da so dela zaračunana preveč in da je dejanski obračun del glede na pravilne izmere in cene konkurenčnega podjetja znašal 3.680,22 EUR. Trdil je še, da sta se s tožnico dogovorila o delnem plačilu nespornega dela v višini 3.000,00 EUR, in sicer na ta način, da tožnica izstavi dva fiktivna računa v tej vrednosti na toženčevo družbo A. d. o. o., ki je nato tožnici računa v skupni vrednosti 3.064,50 EUR tudi plačala.

8. Prvo sodišče je odpravilo toženčeve ugovore kot nekonkretizirane in zavzelo stališče, da je bistveno, kakšno soglasje o ceni sta pravdni stranki dosegli ob sklenitvi pogodbe, ter da je tožnica uspela dokazati, da vtoževani znesek predstavlja dogovorjeno ceno izvedenih del ob 30% popustu. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, saj prvo sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih razlogov ugotavlja, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili za ceno del, gre pa za odločilno dejstvo. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

9. Tožnica ni opredeljeno zatrjevala, da bi bila višina plačila določena s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ), to je glede na vrsto posameznih del in cene njihovih obračunskih enot, kot so razvidne iz obračuna (priloga A 3). Čeprav tožnica med dokaznimi predlogi za dokazovanje dogovorjene končne cene 6.100,00 EUR z DDV ni navedla zaslišanja svojega zakonitega zastopnika, tudi iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o plačilu v smislu prvega odstavka 642. člena OZ. Med drugim je namreč izpovedal, da je toženec imel pripombe glede obračuna, in sicer o kvadraturi (količinah del) in ceni, da sta se nato o tem pogajala, da je tožnica dala ponudbo za znižano ceno plačila (vtoževani znesek 6.100,00 EUR, in DDV) in da tudi do tega plačila ni prišlo (ne trdi, da bi bilo dogovorjeno plačilo tega zneska).

10. Toženec je trdil, da so bila dela v stanovanju delno plačana po predhodnem dogovoru, in sicer s strani družbe A. d. o. o, kateri je tožnica izstavila dva fiktivna računa za dela, katerih ji v resnici ni opravila. O tem je podal podrobnejša pojasnila in predlagal dokaze. Prvo sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in je zavzelo vnaprejšnjo dokazno oceno, da toženec ni uspel dokazati delnega plačila, pri čemer je zavzelo tudi napačno stališče, da toženec s takšnim zatrjevanim ravnanjem ne more dokazati delne izpolnitve svoje obveznosti (prvo sodišče tega stališča tudi ni obrazložilo).

11. Prvo sodišče bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze ter se obrazloženo opredeliti do vprašanja obstoja dogovora o plačilu del. Če bo ugotovilo, da plačilo (cena) ni bilo določeno s pogodbo, ga bo moralo samo določiti (drugi odstavek 642. člena OZ), ob angažiranju predlaganega sodnega izvedenca. Na podlagi predlaganih dokazov, ki jih bo treba izvesti, bo moralo tudi presoditi, ali plačilo računov z dne 2. 3. 2012 in 23. 8. 2012 (priloga A 7 in A 8) v resnici predstavlja delno plačilo za tožničina dela v toženčevem stanovanju v letu 2010. 12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).