Jedro

Tožnik je uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, upoštevaje zavarovalno dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji in pa zavarovalno dobo, dopolnjeno na Nizozemskem. Za priznanje pravice morajo biti izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1, s tem da se v primeru, če za priznanje same pravice do starostne pokojnine tožnik nima dovolj zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, na podlagi 22. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Kraljevino Nizozemsko o socialni varnosti dobe, dosežene v obeh državah, seštevajo. Določeno je namreč, da v primeru kadar v skladu z zakonodajo ene pogodbenice, pogoji za pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatve niso izpolnjeni samo na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih po tej zakonodaji, pristojni nosilec za izpolnitev teh pogojev upošteva tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, če se dobe ne prekrivajo.

Tožnik je v Sloveniji dopolnil 4 leta, 4 mesece in 18 dni pokojninske dobe, na Nizozemskem pa 26 let, 9 mesecev in 13 dni. ZPIZ-1 v 2. odstavku 36. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. Tožnik je starost 63 let dopolnil v letu 2002, zato tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. in III. točka izreka spremeni tako, da se datum v točki II. izreka "1. 4. 2009" nadomesti z datumom "13. 6. 2004", III. točka izreka pa se črta.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in pa v celoti tudi pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 221,04 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2010 in z dne 8. 12. 2009 (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 4. 2009 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 13. 6. 2004 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine izdala posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 858,35 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper sodbo (zoper zavrnitveni del in pa zoper odločitev o stroških postopka) je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dne 13. 6. 2004 pridobil starostno pokojnino na Nizozemskem ter je istočasno tudi pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, in sicer skupno za 4 leta, 4 mesece in 18 dni zavarovalne dobe, dosežene v Republiki Sloveniji. V Sloveniji je bil zaposlen v času od 8. 6. 1962 do 25. 2. 1964 in od 2. 3. 1964 do 31. 10. 1966. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožniku ni priznalo pravice že od 13. 6. 2004 dalje. Dejstvo, ki niti ni bilo sporno v predmetnem postopku je, da je tožnik na Nizozemskem pridobil starostno pokojnino pri starosti 65 let. Prav tako se je v postopku kot za nesporno izkazalo, da je po podatkih nizozemskega organa za socialno zavarovanje v obdobju od 13. 6. 1954 do 12. 6. 2004 dopolnil 26 let, 9 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, pri starosti 65 let. Tožnik je tako pridobil pravico do starostne pokojnine z 13. 6. 2004 dalje. V tem primeru pa je uporaba 2. odstavka 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) neprimerna. Res je, da je tožnik z odločbo zavoda iz Srbije, A. z dne 8. 12. 2005, ki se nahaja v spisu, pridobil tudi pravico do starostne pokojnine v Republiki Srbiji, vendar pa slovenska doba pri odmeri pokojnine ni bila upoštevana. Zavarovalne dobe se tudi ne prekrivajo. Tožnik je tudi plačeval prispevke v fond Republike Slovenije. Tako je o enem izmed odločilnih dejstev v izpodbijanem delu sodbe nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisniki o izvedbi dokazov in samimi temi listinami ter zapisniki o izvedbi dokazov. Gre torej za bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ker sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj tožniku ni priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 13. 6. 2004 dalje, je podana tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje tudi na Konvencijo med Republiko Slovenijo in Kraljevino Nizozemsko o socialni varnosti (Konvencija; Ur. l. RS, št. 91/2000-MP št. 25/2000). Nadalje se ne strinja z odmero in priznanjem stroškov postopka. Sodišče namreč ni priznalo stroškov za prihod tožnika na narok dne 10. 5. 2013, ker naj ne bi bil potreben. Pooblaščenka je dne 29. 4. 2013 sodišču posredovala elektronsko sporočilo, v katerem je prosila za odgovor, ali je udeležba tožnika na naroku dne 10. 5. 2013 osebno potrebna. Odgovor sodišča je pooblaščenka pridobila po telefonu šele nekaj dni kasneje. Tožnik pa je že pred tem nabavil letalsko karto in tudi rezerviral hotel v Sloveniji. Ne glede na navedeno pa mora imeti vsaka stranka možnost, da se glavne obravnave udeleži in ji te pravice ne gre odvzeti zgolj iz razloga, ker stranka biva v tujini. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter tudi ugodi vsem priglašenim stroškom postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji tožniku priznal pravico do starostne pokojnine (začasna odločba z dne 10. 10. 2011) tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v obdobju od 8. 6. 1962 do 25. 2. 1964 in od 25. 2. 1964 do 31. 10. 1966 - to je na podlagi slovenske zavarovane dobe. Že v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe, se je tožena stranka sklicevala na določbo 177. člena ZPIZ-1. Po mnenju tožene stranke sodišče ni imelo podlage za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine od 1. 4. 2009 dalje, kajti pri tožniku upravičenje do pokojnine, za pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji, obstoji pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji. Dokler obstoji takšno upravičenje, tožnik ne more biti hkrati upravičen do dajatev za isto zavarovalno dobo tudi pri toženi stranki. Vprašanje priznanja pokojnine upoštevaje skupno zavarovalno dobo Slovenije in Srbije je predmet odločanja po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Postopek v zvezi s tem še ni bil izveden, kajti v času podaje vloge Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo še ni veljal. Tožena stranka se tudi ne strinja s samo odločitvijo o stroških postopka. Po njenem mnenju tožnik ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, temveč največ v višini 50 %. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke, tožnik vztraja pri vseh dosedanjih navedbah ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Zoper tožnikovo pritožbo pa je odgovor na pritožbo podala tudi tožena stranka, ki prav tako vztraja pri dosedanjih navedbah ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne, ter, kot to izhaja tudi že iz njene pritožbe, izpodbijano sodbo spremeni v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo, tako da se jo da preizkusiti. Prav tako tudi ne gre za nasprotje glede odločilnih dejstev, torej med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami, oziroma zapisniki. Glede na navedeno torej ne gre za bistveno kršitev niti po 14. niti po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je presojalo drugo stopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 12. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, upoštevaje zavarovalno dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji in pa zavarovalno dobo dopolnjeno na Nizozemskem. Za priznanje pravice morajo biti izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1, s tem, da v primeru, če za priznanje same pravice do starostne pokojnine tožnik nima dovolj zavarovalne dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji, se na podlagi 22. člena Konvencije, dobe dosežene v obeh državah seštevajo. Določeno je namreč, da kadar v skladu z zakonodajo ene pogodbenice, pogoji za pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatve niso izpolnjeni samo na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih po tej zakonodaji, pristojni nosilec za izpolnitev teh pogojev upošteva tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, če se dobe ne prekrivajo. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama ni sporno, je tožnik v Sloveniji dopolnil 4 leta, 4 mesece in 18 dni pokojninske dobe, na Nizozemskem pa 26 let, 9 mesecev in 13 dni. ZPIZ-1, veljaven v spornem obdobju v 2. odstavku 36. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je bil rojen 13. 6. 1939 je torej starost 63 let dopolnil v letu 2002. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, s tem da je toženi stranki naložilo, da bo o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine odločila z posebno odločbo. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožniku že v Republiki Srbiji z začasno odločbo z dne 10. 10. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine, s tem, da je bila pri priznanju te pokojnine tudi pri odmeri te pokojnine, že upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, dopolnjena v času od 8. 6. 1962 do 25. 2. 1964 in od 25. 2. 1964 do 31. 10. 1966 ter da upoštevaje določbo 177. člena ZPIZ-1 tožnik na podlagi dobe, ki je bila že upoštevana pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji, ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno na samo odločitev v predmetni zadevi nima nobenega vpliva. Tožnik namreč ni uveljavljal priznanje pravice po določbah Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS-MP, št. 5/2010). Nenazadnje navedeni sporazum v času vodenja postopka pri toženi stranki še ni veljal, kar poudarja tudi tožena stranka v pritožbi. Ker je tožnik uveljavljal priznanje pravice na podlagi Konvencije sklenjene z Republiko Nizozemsko, je bilo torej potrebno upoštevati določbe omenjene Konvencije. Ali oziroma kakšne pravice bodo tožniku šle na podlagi sporazuma z Republiko Srbijo pa ni predmet tega postopka, temveč bo to predmet nove odločitve pri toženi stranki. Iz navedb tožene stranke izhaja, da pri toženi stranki tudi že poteka postopek na podlagi sklenjenega sporazuma z Republiko Srbijo. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ob upoštevanju skupne slovenske ter nizozemske zavarovalne dobe neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji, tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 4. 2009 dalje, medtem, ko je njegov zahtevek, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela pokojnine že od 13. 6. 2004 dalje, kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je očitno postavilo na stališče, da naj bi tožnik vložil zahtevo dne 3. 9. 2009. V dokumentaciji upravnega spisa je dokumentacija (obrazec E 200), ki jo je nizozemski nosilec zavarovanja posredoval toženi stranki. Iz dohodnega žiga je razvidno, da je navedeno dokumentacijo tožena stranka prejela 8. 9. 2009, vendar pa iz obrazložitve tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnik dne 4. 3. 2004 pri nizozemskem nosilcu socialnega zavarovanja vložil zahtevo za ugotovitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je tudi v tožbi navajal, da je dne 13. 6. 2004 na Nizozemskem pridobil pravico do starostne pokojnine ter da je istočasno vložil zahtevo pri toženi stranki, zaradi priznanja pravice do sorazmernega dela v Sloveniji, in sicer za dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Zato je tudi postavil zahtevek, da se mu pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine prizna že od 13. 6. 2004 dalje. Tožena stranka v postopku pred sodiščem tega datuma ni prerekala, celo več, sklicevala se je na pravilnosti in zakonitost obeh izdanih odločb, iz katerih pa, kot je bilo že obrazloženo, izhaja podatek, da je tožnik vložil zahtevek že dne 4. 3. 2004. Ker je tožnik že tedaj tudi izpolnjeval tako pogoj starosti, kot tudi pogoj dopolnjene pokojninske dobe, je pritožbeno sodišče upoštevaje 156. člen ZPIZ-1 ter postavljen tožbeni zahtevek, v tem delu ugodilo pritožbi, ter na podlagi 2. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka spremenilo tako, da je v II. točki datum "1. 4. 2009" nadomestilo z datumom "13. 6. 2004", medtem ko je III. točko izreka črtalo.

Neutemeljena pa je pritožba tako tožeče kot tožene stranke glede odmere in priznanja stroškov postopka. Glede samega tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik tudi upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča, ki se je nanašala na zavrnitveni del prvostopenjske sodbe, uspel v celoti, ne pa zgolj v delu svojega zahtevka, kot to s pritožbo uveljavlja tožena stranka. Glede upoštevanja stroškov pristopa na narok dne 10. 5. 2013 v višini 410,35 EUR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik navedenih stroškov ni niti specificiral, niti s tem v zvezi ni predložil dokazov. ZPP v 2. odstavku 163. člena določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da stroški prihoda tožnika na obravnavo niso bili potrebni. V 1. odstavku 155. člena ZPP je določeno, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer vabilo tožnika na narok za glavno obravnavo, kljub temu, da je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, vendar je ravno na njen dopis, da naj ji sodišče sporoči, ali je zaradi ekonomičnosti postopka potrebno, da se tožnik naroka osebno udeleži, sodišče odgovorilo, da udeležba tožnika na naroku ni potrebna. Kot izhaja tudi iz strokovne literature (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, str. 36), kljub temu, da je v 2. odstavku 86. člena ZPP določeno, da sme stranka, ki jo zastopa pooblaščenec vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca, s tem še ni rečeno, da je strankina navzočnost vselej smotrna in zato potrebna. Izhodišče presoje mora biti dejstvo, da navzočnost stranke praviloma prispeva k hitrejši rešitvi spora, zato je v funkciji pospešitve in večje učinkovitosti postopka, pri tem pa vendarle ne sme biti odločilen subjektivni, ampak objektivni kriterij. V sporni zadevi je s tem, ko je sodišče obvestilo pooblaščenko, da ni potrebno, da se tožnik naroka osebno udeleži, že v bistvu tudi odgovorilo na vprašanje, ali je bila njegova udeležba na naroku potrebna. V tem primeru, pa po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo stroškov za tožnikov prihod na obravnavo dne 10. 5. 2013 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnik je s pritožbo zoper izpodbijani del sodbe delno uspel, zato je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato tožniku upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08) priznalo stroške za vložitev pritožbe po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR, nadalje materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter DDV v višini 20 %. Skupen znesek tako znaša 249,72 EUR. Ker je tožnik po oceni pritožbenega sodišče uspel v obsegu 75 %, pritožbeni stroški tako znašajo 221,04 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožniku povrniti tožena stranka v roku 8 dni, v primeru zamude, ki teče od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je podal tožnik, kajti po oceni pritožbenega sodišča, navedeni odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku (1. odstavek 155. člena ZPP).