Jedro

Toženka je vsakemu novemu predlogu tarife dolžna predložiti finančni načrt, revidirane računovodske izkaze za preteklo leto in predlog porabe sredstev, kar pomeni možnost, s strani Vlade, letne korekcije morebitnega viška pridobljenih sredstev. Morebiten višek sredstev, pobranih v enem letu na podlagi odločb o odmeri plačila, zato ne pomeni nezakonitosti. Zavezanci, imetniki odločb o radijskih frekvenc za daljše obdobje, zato ne morejo biti oškodovani. Sklicevanje na vrednost točke po predlogu Tarife/2013, kot je bila predvidena v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013, pa tudi ne more avtomatično pomeniti manjših dejanskih stroškov za upravljanje in nadzor radiofrekvenčnega spektra.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanimi odločbami o odmeri plačila v 1. točki izreka tožniku – imetniku odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, na podlagi odločb s katerimi je bilo določeno število točk, za leto 2013 odmerila letno plačilo od dneva določenega v odločbi do 31. 12. 2013 v navedenih zneskih; v 2. točki izreka odločila, da je zavezanec dolžan plačati znesek iz 1. točke izreka v 30 dneh po prejemu odločbe, od tega dne pa se obračunavajo zakonite zamudne obresti na neplačani in zapadli del plačila. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi prvega odstavka 191. člena in prvega odstavka 7. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in 5. člena Splošnega akta o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc (Splošni akt) pristojna izdati odločbo o odmeri plačila, ki ga je dolžan plačati zavezanec letno na podlagi določil prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 in 6. člena Splošnega akta. Znesek plačila je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Splošnega akta zmnožek števila točk in vrednosti točke 1,09 EUR, določene v 3. členu Tarife o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila, za plačilo z uporabo radijskih frekvenc in za plačilo za uporabo elementov oštevilčenja (Tarifa/2012). V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZEKom-1 se do uveljavitve nove tarife uporablja veljavna tarifa. Do izdaje odločbe Vlada RS še ni izdala soglasja k tarifi za leto 2013. Odločbo o plačilu za leto 2013 izdaja zaradi kritja stroškov upravljanja in nadzora radiofrekvenčnega spektra v tem obdobju. Znesek je odmerjen glede na čas nastanka obveznosti plačila do konca obdobja – konca leta 2013. Tožnik izpodbija 254 odločb o odmeri plačila za uporabo radijskih frekvenc za leto 2013 iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe predpisov. Trenutno veljavna tarifa iz tretjega odstavka 60. člena ZEKom-1 in drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 je Tarifa o vrednosti točke za leto 2012, ki je bila izdana na podlagi prej veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc (Pravilnik). Na podlagi Tarife/2012 znaša vrednost točke za izračun plačila za uporabo radijskih frekvenc 1,09 EUR. Toženka je oktobra 2012 skladno s takrat še veljavnim ZEKom pripravila Program dela in finančni načrt za leto 2013 in ga posredovala v potrjevanje pristojnim organom. V Programu in finančnem načrtu je predvidela tudi lastne stroške v letu 2013, ki jih bo imela z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. V nadaljnjih mesecih je pridobila od pristojnih organov, ki jih je seznanila s Programom in finančnim načrtom usmeritve (Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ter pripombe in predloge operaterjev in A.). Glede na podane usmeritve je januarja 2013 izdelala Program dela in finančni načrt za leto 2013 ter v slednjem upoštevala tudi, da je v času priprave Programa dela in finančnega načrta za leto 2013 stopil v veljavo ZEKom-1. V Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013 je določeno, da mora toženka zaradi spremembe zakona izdati Splošni akt, ki naj bi začel veljati 1. 5. 2013. Zaradi navedenega je v okviru frekvenc določena sprememba dodeljenega števila točk glede na posamezni vir. Cilj je bil, da se obveznost razporedi med tiste zavezance, kjer dejansko nastane. Uveljavitev sprememb ima za posledico tudi nov izračun vrednosti točke. Drugih sprememb pri izračunu ni upoštevanih. Predvideno je bilo, da se tarifa za prve štiri mesece primerjalno z letom 2012 zviša za 0,4 %, v drugih osmih mesecih pa zniža za 11 %. Število točk na radiodifuziji naj bi bilo povečano toliko, da bi toženka ustvarila načrtovane prihodke in s tem uravnoteženo pokrivala stroške v skladu z zakonodajo. Od maja do decembra 2013 naj bi predlagana vrednost točke znašala 0,97 EUR. Glede na navedeno sta glede načina in višine plačila za uporabo radijskih frekvenc pravna podlaga izpodbijanih odločb Splošni akt in Tarifa/2012, vendar sta slednja zaradi različnih vsebinskih, časovnih in sistemskih izhodišč pri njunem sprejemu tako neusklajena, da odmera plačila za uporabo radijskih frekvenc v konkretnem primeru bistveno odstopa od namena obveznosti plačila za uporabo radijskih frekvenc, kot ga zasleduje ZEKom-1. Namreč ZEKom-1 izrecno določa, da so plačila za uporabo radijskih frekvenc namenjena izključno kritju stroškov, ki jih ima toženka z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Ti stroški morajo biti natančno predvideni in določeni v letnem Programu dela in finančnem načrtu, ki predstavlja osnovni okvir za nadaljnjo določitev načina odmere in višine plačila za uporabo radijskih frekvenc za posamezno leto. Obveznost toženke je, da namensko uporabo zagotovi s sprejetjem ustreznega Splošnega akta in tarifo. Šele s sprejetjem, uveljavitvijo in uporabo teh predpisov dejansko uresniči in za posamezno leto izpelje svoj Program in finančni načrt ter na ta način zadosti pogoju namenske porabe sredstev. Slednjega pa zaradi nepotrditve Tarife 2013 s strani Vlade v letu 2013 ni zagotovila. Za leto 2013 osnovni okvir za oceno stroškov predstavlja Program dela in finančni načrt za leto 2013 z upoštevanimi usmeritvami. V slednjem je bil način izračuna plačil predviden s sprejetjem Splošnega akta, ki je pričel veljati 27. 4. 2013. Višina obveznosti pa naj bi bila določena s Tarifo/2013. Zaradi nepotrditve do predvidenega znižanja ni prišlo, kar pomeni, da je toženka tožniku odmerila več, kot znašajo dejanski stroški, ki jih ima z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra in kot je sama predvidela v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013. Z izdajo izpodbijanih odločb je zato presegla zakonsko pooblastilo glede višine odmere in iztržila več, kot ji to omogoča ZEKom-1. Tožnik je zaradi opisanega oškodovan pri odmeri. Meni, da zaradi različnih vsebinskih, časovnih in sistemskih izhodišč pri odmeri plačila za uporabo radijskih frekvenc ni mogoče sočasno uporabiti Splošnega akta in Tarife 2012. Temeljita na različnih zakonskih izhodiščih, ZEKom in ZEKom-1 in na različnih časovnih okoliščinah (2012 in 2013) in na različnih dejanskih ocenah stroškov (različne ocene v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2012 in 2013), ki jih ima toženka z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Sočasna uporaba obeh predpisov pripelje do odmere plačila, ki je v nasprotju z namenom, kot je določen v ZEKom-1. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne uveljavlja nobenega (pravnega) ugovora, s katerim bi izkazoval, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno oziroma materialno pravo nepravilno uporabljeno. Glede na to, da Program dela in finančni načrt za leto 2013 nista potrjena (oba se potrjujeta skupaj s tarifo, do česar pa še ni prišlo) je toženka v letu 2013 nadaljevala z obveznimi nalogami in aktivnostmi, ki ji jih nalagajo področni zakoni, nekatere pristojnosti pa so se zaradi spremembe zakonodaje tudi razširile. Stroške je toženka s svojim delovanjem v letu 2013 imela, njihovo financiranje pa je bilo potrebno zagotoviti z odločbami o odmeri plačila. Te temeljijo na veljavni zakonodaji oziroma predpisih. Pooblastila iz ZEKom-1 niso bila prekoračena in niso v nasprotju z njim. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sporno med strankama je, ali bi toženka uporabljene predpise (Splošni akt in Tarifa/2012) pri izdaji izpodbijanih odločb lahko uporabila.

ZEKom-1 velja od 15. 1. 2013. V drugem odstavku 60. člena določa, da toženka s Splošnim aktom predpiše način izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc. Toženka je Splošni akt prej sprejela in velja od 27. 4. 2013. Iz nadaljnjega besedila drugega odstavka 60. člena ZEKom-1 izhaja, da je način izračuna plačil odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju prekrivanja ali radijske frekvence ali širine radiofrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega. Splošni akt je bil podlaga za izdajo odločb o določitvi števila točk. Toženka je v skladu s Splošnim aktom izračunala novo število točk za vsako odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, tudi za tožnikove (drugi odstavek 6. člena Splošnega akta). Med strankama ni sporno, da so te odločbe pravnomočne.

Izpodbijane odločbe so odločbe o odmeri plačila za leto 2013. Prvi odstavek 60. člena ZEKom določa (enako prvi odstavek 6. člena Splošnega akta), da so imetniki odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc zavezanci za letno plačilo agenciji za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc. Da je tožnik imetnik odločb o radijskih frekvencah, za katere je odmerjeno plačilo, ni sporno. Toženka je z izpodbijanimi odločbami določila plačilo za vsako odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (prvi odstavek 6. člena Splošnega akta), kot je določeno v 3. členu Splošnega akta. Število točk, določenih v odločbah o številu točk je pomnožila s Tarifo/2012 (vrednost točke kot velja tisto leto, za katero se višina odmerja) ter določila višino plačila za posamezno frekvenco (drugi odstavek 3. člena Splošnega akta).

Toženka je pri izračunu zmnožkov (plačilo za uporabo) uporabila Tarifo/2012. Ni sporno med strankama, da je Tarifa/2012 zadnja veljavna tarifa. Na podlagi šestega odstavka 6. člena ZEKom-1 (določba se smiselno uporablja tudi v zvezi z radijskimi frekvencami (tretji odstavek 60. člena ZEKom-1) mora toženka predlog tarife predložiti v soglasje Vladi Republike Slovenije skupaj s Programom dela in finančnim načrtom za prihodnje koledarsko leto ter revidiranim računovodskimi izkazi za preteklo koledarsko leto. K Predlogu Tarife/2013 Vlada soglasja ni dala, zato je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe uporabila zakonsko pooblastilo iz šestega odstavka 6. člena ZEKom-1 – če Vlada do 15. decembra tekočega leta ne izda soglasja, se do uveljavitve nove tarife uporablja veljavna tarifa.

Toženka je, kot pravilno ugotavlja tožnik, za izdajo izpodbijane odločbe uporabila Splošni akt in Tarifo/2012. Tožnik ugovarja, da sta Splošni akt in Tarifa/2012 zaradi različnih vsebinskih, časovnih in sistemskih izhodišč tako neusklajena, da odmera plačila za uporabo radijskih frekvenc bistveno odstopa od namena zakona, obveznosti plačila za uporabo radijskih frekvenc, kot ga zasleduje ZEKom-1. Iz drugega stavka prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 izhaja, da plačila krijejo stroške, ki jih ima agencija z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Namen zakona, kot izhaja iz citirane določbe, je zagotoviti sredstva toženki za upravljanje in nadzor radiofrekvenčnega spektra. Tarifa/2012 je bila izdana na podlagi prej veljavnega ZEKom in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika, ter na njeni podlagi znaša vrednost točke za izračun plačila za uporabo radijskih frekvenc 1,09 EUR. Predlog Tarife/2013 je bil pripravljen na podlagi Programa dela in finančnega načrta za leto 2013 z upoštevanimi usmeritvami ter na tej podlagi je bila od maja do decembra 2013 predlagana vrednost točke (tarifa) za uporabo radijskih frekvenc 0,97 EUR. Posledično po mnenju tožnika to pomeni, da je toženka z izpodbijano odločbo za leto 2013 odmerila več, kot znašajo dejanski stroški, ki so predvideni v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013. Posledično to po njegovem mnenju pomeni, da je odmerila več kot določa ZEKom-1 in s tem presegla zakonsko pooblastilo glede višine odmere plačila za uporabo radijskih frekvenc. Iztržila je več, kot omogoča ZEKom-1, tožnik pa je oškodovan za razliko.

Sodišče ugovoru, da je toženka z izpodbijanimi odločbami presegla namen, ki izhaja iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1, ne more slediti. Kot prvo je ugotoviti, da toženka brez sredstev za kritje stroškov, ki jih ima z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra ne more poslovati – naloga, za katero je pooblaščena z ZEKom-1 in jo je imela tudi na podlagi ZEKom. Za pravilnejšo in sorazmernejše kritje stroškov med uporabniki radijskih frekvenc kot zavezancev za plačilo, je ZEKom-1 predvidel izdajo odločb o številu točk. Cilj nove razporeditve točk je bil, da se znotraj celotnega vira frekvenc obveznost razporedi med tiste zavezance, kjer dejansko nastane. Cilj nove razporeditve točk je bil torej z izdajo pravnomočnih odločb o številu točk uresničen. Posledično to pomeni, da so tisti imetniki odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, pri katerih nastajajo višji stroški, s plačilom bolj obremenjeni.

Ni sporno med strankama tudi, da je obveznost toženke, da pridobljena sredstva (na podlagi odločb o plačilu) porabi izključno za kritje stroškov za upravljanje in nadzor radiofrekvenčnega spektra. V tem je namen zakona, kot izhaja iz 60. člena ZEKom-1. V obravnavani zadevi je sporno, ne zakonitost izpodbijanih odločb, v smeri pravilne uporabe pravnih podlag, saj je toženka uporabila Tarifo/2012 na podlagi zakonskega pooblastila, pač pa, ali je toženka pridobila več sredstev, kot je/bo imela stroškov z upravljanjem in nadzorom spektra, s čemer je prebila pooblastilo za pobiranje plačil, ki se giblje v okviru stroškov. V zvezi z navedenim ugovorom sodišče loči vprašanje nenamenske porabe sredstev v letu 2013, za kar meni, da pri tem več ne gre za vprašanje zakonitosti izpodbijanih odločb o odmeri plačila in se zato v to vprašanje ne spušča, in za vprašanje, ali morebitna višja vsota pridobljenih sredstev v letu 2013, kot so bila predvidena v predlogu Programa dela in finančnem načrtu za leto 2013 oziroma porabljena za dejavnost upravljanja in nadzorom radiofrekvenčnega spektra v letu 2013, pomeni nezakonitost iz razloga neupoštevanja prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 – namena zakona. Kot izhaja iz zakona je dolžna toženka vsakemu novemu predlogu tarife predložiti finančni načrt in revidirane računovodske izkaze za preteklo leto in predlog porabe sredstev, kar po mnenju sodišča pomeni možnost s strani Vlade letne korekcije morebitnega viška pridobljenih sredstev. Morebiten višek sredstev pobranih v enem letu na podlagi odločb o odmeri plačila zato ne pomeni nezakonitost. Zavezanci, imetniki odločb o radijskih frekvenc za daljše obdobje, zato ne morejo biti oškodovani.

Sklicevanje na vrednost točke po predlogu Tarife/2013, kot je bila predvidena v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013, pa tudi ne more avtomatično pomeniti manjših dejanskih stroškov za upravljanje in nadzor radiofrekvenčnega spektra. Namreč tudi Program dela in finančni načrt za leto 2013, ki je vseboval nižjo vrednost točke, na katero se sklicuje tožnik, s predvidenimi ovrednotenimi nalogami in aktivnostmi, ni bil potrjen s strani Vlade. Kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, je v letu 2013 nadaljevala z obveznimi nalogami in aktivnostmi, ki ji jih nalagajo področni zakoni, nekatere pristojnosti pa so se ji zaradi spremembe zakonodaje tudi razširile. Predpostavka, da toženka izvaja Program dela in finančni načrt za leto 2013, pri čemer pa je točka ovrednotena višje, kot je predvidela stroške v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013, torej že iz navedenega razloga ne vzdrži in se ga na podlagi tožnikovih splošnih zatrjevanj ne da preizkusiti.

Zgolj podrejeno v pojasnilo (ker dejstva navedena v tožbi za v nadaljevanju navedeno stališče po mnenju sodišča ne dajejo podlage, kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe) pa sodišče poudarja, da bi sledilo ugovoru o nezakonitosti odločb o odmeri plačil za uporabo radijskih frekvenc, kolikor bi tožnik izkazal očitno nesorazmerje med odmerjenimi plačili in za tekoče leto predvidenimi stroški toženke.

Sodišče glede na navedeno zavrača tožnikov ugovor, da izpodbijane odločbe temeljijo na nepravilni uporabi zakona ter prekoračitvi pooblastil iz ZEKom-1. Izpodbijane odločbe imajo veljavno podlago, izračun višine nadomestila je pravilno opravljen ter dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Ker je podlaga za izdajo izpodbijanih odločb pravilno uporabljena, sodišče meni, da je toženka v teh odločbah tudi pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, zato sodišče ni opravilo predlagane glavne obravnave. Kot dokazna predloga je tožnik predlagal zaslišanje B.B., za katerega pa ni pojasnil, kaj naj bi izpovedal in v dokaz katere od trditev v tožbi. Ravno tako tožnik ni pojasnil oziroma obrazložil dokaznega predloga – postavitev izvedenca finančne stroke. Premoženjsko pravnega zahtevka ni postavil niti ga ni zatrjeval po višini, zato ta niti ni mogel biti prerekan. Na vprašanje pravilne odmere stroškov, ki jih ima toženka, pa je sodišče tožniku že odgovorilo. Nadzor nad tarifo in letno korekcijo ima Vlada z vpogledom v Program dela in finančni načrt. Iz zakona ne izhaja obveza porabiti vsa plačila v tekočem letu, za stroške nastale v tekočem letu, pač pa obveza porabiti plačila za stroške uporabe in nadzor radiofrekvenčnega spektra, pri čemer nadzor nad predlogom toženke o aktivnostih, ki naj jih izvede in višini predvidenih stroškov, izvaja Vlada. Nenamenska poraba sredstev ni stvar tega postopka. Zakon zavezuje toženko, da upravlja z radiofrekvenčnim spektrom, pri čemer ji nastajajo stroški. Dejstva, da so v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2012 in 2013 predvidene različne ocene stroškov za določene aktivnosti, pa je toženka pojasnila. Nadaljuje z obveznimi nalogami in aktivnostmi, ki so se zaradi spremembe zakonodaje tudi razširile. Plačila, kot jih bo pridobila na podlagi izpodbijanih odločb, zato niso v nasprotju z namenom ZEKom-1, kolikor so porabljena za naloge, ki jih zakon predpisuje in zato sodišče tudi ne sledi tožniku, da je finančno oškodovan, saj tega tudi na podlagi realnih dejstev ni izkazal. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.