Jedro

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu bi morala revidenta natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega pa revidenta, samo z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje, nista storila.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sta tožeči stranki dne 19. 6. 2008 vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije navajata, da vrednost investicij presega milijon evrov, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navajata še, da ima izpodbijana odločitev zanju in za prebivalce naselja M. zelo hude posledice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeči stranki izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 1. in 2. točko izreka sklepa Upravne enote Murska Sobota z dne 4. 12. 2007, v delu, ki se nanaša na tožeči stranki, in predlog tožečih strank za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo bioplinarne s pripadajočimi objekti, končanega z odločbo istega organa z dne 23. 2. 2007, kot prepozno vložen zavrgla.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o dovoljenosti obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Spor o dovoljenosti obnove postopka ni spor, izražen v denarni vrednosti, zato revizija na tej podlagi ni dovoljena.

Revidenta uveljavljata tudi dovoljenost revizije s tem, da navajata, da gre za pomembno pravno vprašanje in zatrjujeta odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu bi morala revidenta natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega pa revidenta samo z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje, nista storila. Ker revidenta za zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča tudi nista navedla ali predložila odločb, od katerih naj bi izpodbijana odločba odstopala, temveč sta se v tem delu pavšalno sklicevala le na sodno prakso in pravno teorijo, po presoji revizijskega sodišča pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenta zatrjujeta, da ima izpodbijana odločitev zanju in za prebivalce naselja M. zelo hude posledice, saj se bioplinarna nahaja znotraj poselitvenega območja naselja M. in je zato vključitev krajevne skupnosti v javnem interesu prebivalcev. S to navedbo pa po presoji Vrhovnega sodišča nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije. Revidenta bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanju lahko zelo hude. Ker revidenta tega nista storila, nista izkazala pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.