Jedro

Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja prima facie ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena ("da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni"), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov).

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je dokončano že s samo uporabo resne grožnje, zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stana niso odločilna. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 32662/2023 z dne 14. 5. 2023 zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 32662/2023 z dne 16. 5. 2023 zavrnil pritožbe osumljenčevih zagovornikov Velimirja Cugmasa, mag. Matjaža Pajka in zagovornikov iz Odvetniške pisarne LMR, s sklepom I Ks 32662/2023 z dne 18. 5. 2023 je zavrnil pritožbo osumljenčevega očeta B. B., s sklepom I Ks 32662/2023 z dne 31. 5. 2023 pa je zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika Jurija Preložnika.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so vložili zahteve za varstvo zakonitosti osumljenčevi zagovorniki Velimir Cugmas, mag. Matjaž Pajk, Jurij Preložnik in zagovorniki iz Odvetniške pisarne LMR, vsi zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki predlagajo, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevam za varstvo zakonitosti in pripor zoper osumljenca odpravi.

(i) Zagovornik Velimir Cugmas navaja, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se očita osumljencu, saj v opisu dejanja niso konkretizirana pripravljalna dejanja, pri osumljenčevih zapisih pa ne gre za resno grožnjo, ki bi bila naslovljena na vlado RS ali na prebivalstvo, pač pa gre zgolj za opozarjanje na krivice, ki bi ga pristojni organi morali šteti za urgence v osumljenčevih sodnih postopkih. Zagovornik navaja, da izpodbijani sklep temelji na (a) posrednih dokazih, pri izvedbi katerih obramba ni mogla sodelovati, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, in (b) na nedovoljenih dokazih, saj osumljenčeva mati ob podaji izjave ni bila poučena o privilegiju zoper samoobtožbo (pravilno: o statusu privilegirane priče); pri hišni preiskavi, ki je bila odrejena v drugem postopku, nista bili navzoči solemnitetni priči; elektronska komunikacija pa ni bila zavarovana skladno z določbami 219.a člena ZKP. Ker se je preiskovalna sodnica seznanila s temi dokazi, bi morala biti izločena. Zagovornik meni, da zgolj podpis na elektronskih sporočilih ne zadostuje za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, saj imajo dostop do tega elektronskega naslova tudi druge osebe, pri hišni preiskavi niso bili najdeni nobeni predmeti, ki bi kazali na pripravljalna dejanja, kuverta z naslovom osnovne šole pa je povezana s poslovnim sodelovanjem osumljenčeve mame s tem javnim zavodom. Zagovornik nasprotuje tudi razlogom, na katerih temelji v izpodbijanem sklepu ugotovljena ponovitvena nevarnost osumljenca.

(ii) Vsebinsko enake navedbe, ki se nanašajo na odsotnost zakonskih znakov kaznivega dejanja in utemeljenosti suma zoper osumljenca podaja tudi zagovornik mag. Matjaž Pajk. Zagovornik poudarja, da za kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 ne zadostuje abstraktna ogrozitev ter da elektronska sporočila niso bila naslovljena na vlado RS, z njimi pa prebivalstvo sploh ni bilo seznanjeno in posledično ni moglo biti zastrašeno.

(iii) Vsebinsko enake navedbe vsebuje tudi zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov iz Odvetniške pisarne LMR, ki izpostavljajo, da v izpodbijanem sklepu nista ustrezno obrazložena utemeljenost suma in ponovitvena nevarnost, saj se je sodišče v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti opiralo na osumljenčeva pretekla dejanja, za katera pa nikoli ni bil obsojen. Zagovorniki dodatno navajajo, da sporočila niso bila naslovljena na vlado RS, pač pa na državne organe, ki niso del ožje državne uprave, zato je sodišče v izpodbijanem sklepu z uporabo analogije kršilo elemente načela zakonitosti (_lex certa, lex scripta, lex stricta_) ter da sodišče ni ustrezno pretehtalo neogibnosti in sorazmernosti pripora in ni presodilo, ali bi za preprečitev ponovitvene nevarnosti zadostoval milejši ukrep.

(iv) Zagovornik Jurij Preložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg navedb, ki se vsebinsko prekrivajo z navedbami preostalih vložnikov, dodatno izpostavlja še, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bila 25. 5. 2023 na sodišče prve stopnje vložena zahteva za delegacijo pristojnosti, zunajobravnavni senat pa je o zagovornikovi pritožbi zoper sklep z dne 14. 5. 2023 kljub temu odločil in 31. 5. 2023 izdal izpodbijani sklep. Zagovornik navaja tudi, da se zunajobravnavni senat pri odločanju o pritožbi ni opredelil do pritožbenih navedb v zvezi z nezakonitostjo dokazov, onemogočanjem, da bi osumljenčev oče prisostvoval na zaslišanju, in nedopustno dokazno oceno, ki jo je preiskovalna sodnica zavzela na 14. in 15. strani prvostopenjskega sklepa, s tem pa naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja tudi, da je sodišče z navedbami, da osumljenec že dlje časa izvršuje kazniva dejanja, in z uporabo dokazov iz kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno ustavljen, kršilo osumljenčevo domnevo nedolžnosti.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP so na zahteve za varstvo zakonitosti odgovorili in predlagali njihovo zavrnitev: (i) vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika Velimirja Cugmasa med drugim poudarja, da za dokončanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1 zadošča že grožnja z izvršitvenim ravnanjem in da v tej fazi postopka _prima facie_ ni mogoče dvomiti v zakonitost dokazov; (ii) vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič, ki v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika mag. Matjaža Pajka navaja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki preiskovalne sodnice in se s tem preuranjeno spušča v dokazno oceno; (iii) vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, ki v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika Jurija Preložnika navaja, da predlog za delegacijo pristojnosti datira v čas po izdaji izpodbijanega sklepa in zato ni relevanten za presojo njegove zakonitosti, sodišče pa sklepa o utemeljenosti suma ni gradilo na dejstvenih podlagah iz predkazenskega postopka, v katerem je bil leta 2022 zoper osumljenca odrejen pripor. Navaja tudi, da sme sodišče ob odločanju o pravnem sredstvu le izjemoma poseči v sklep o odreditvi pripora, če gre za _prima facie_ dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov iz Odvetniške pisarne LMR vrhovni državni tožilec v zvezi z navedbami o uradnem zaznamku o izjavi osumljenčeve mame navaja, da vložniki izhajajo iz napačnega razumevanja beneficija, ki ga ima privilegirana priča, v preostalem pa vložniki pod okriljem uveljavljanja kršitev kazenskega zakona nedovoljeno polemizirajo z dejanskimi zaključki izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

4. Zagovornika Velimir Cugmas in mag. Matjaž Pajk ter zagovorniki iz Odvetniške pisarne LMR so v svojih izjavah ponovili stališča iz zahtev za varstvo zakonitosti in izrazili nestrinjanje s stališči vrhovnih državnih tožilcev. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca Borisa Ostruha na zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov iz Odvetniške pisarne LMR in zagovornika Jurija Preložnika posredovalo vložnikoma. Odvetniška pisarna LMR je odgovor prejela 20. 7. 2023, s čimer je bila obramba z njim seznanjena (peti odstavek 120. člena ZKP). Zagovornik Jurij Preložnik je prejem odgovora potrdil 23. 6. 2023, vendar do odločanja Vrhovnega sodišča svojega odgovora ni podal. B.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je navedeno izredno pravno sredstvo namenjeno presoji pravnih in ne dejanskih vprašanj. Zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Drugi odstavek 420. člena ZKP kot dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, ne more preizkusiti, in je pri presoji obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja vezano na opis dejanja, ki izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

6. Abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1 vsebuje tri sklope zakonskih znakov, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Podan mora biti: (i) eden izmed treh alternativno določenih terorističnih namenov, ki morajo biti po intenzivnosti medsebojno primerljivi ter (ii) izvršitev ali grožnja z izvršitvijo (iii) enega izmed dvanajstih alternativno določenih ravnanj. Povzeta struktura abstraktnega dejanskega stana in zahteva po medsebojni primerljivosti intenzivnosti različnih oblik terorističnega namena in izvršitvenega načina sledi zahtevi 3. člena Direktive (EU) 2017/541,1 ki v prvem odstavku izrecno določa, da države za teroristična kazniva dejanja lahko opredelijo le tista kazniva dejanja v nacionalnem pravu, ki zaradi svoje narave ali vsebine resno škodujejo državi.

7. Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ugotavlja, da glede na zasnovo abstraktnega dejanskega stanu prvega odstavka 108. člena KZ-1 opis dejanja _prima facie_ ustreza zakonskemu opisu in zahtevam po konkretizaciji. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo (i) terorističnega namena („_da bi hudo zastrašil prebivalstvo in prisilil vlado Republike Slovenije v izplačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega rušenja stanovanjskega objekta in nezakonito prestane zaporne kazni_“), (ii) izvršitvenega načina (grožnja v obliki pošiljanja elektronskih sporočil državnim organom in medijem) in (iii) izvršitvenega ravnanja po 1. alineji prvega odstavka 108. člena KZ-1, s katerim je osumljenec grozil (napad na življenje in telo ali na človekove pravice v obliki poboja večjega števila otrok in civilistov). Na ravni opisa dejanja torej ni mogoče pritrditi stališču vložnikov, da niso konkretizirana pripravljalna dejanja in da bi bilo osumljenčevo ravnanje pogojno mogoče opredeliti le kot poskus kaznivega dejanja, ki pa pri tem kaznivem dejanju ni kazniv.2 Kaznivo dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je namreč dokončano že s samo uporabo resne grožnje,3 zato morebitna nadaljnja pripravljalna dejanja za izpolnitev zakonskih znakov glede na koncepcijo abstraktnega dejanskega stanu niso odločilna.4

8. Za obstoj resne grožnje po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni odločilno, ali je imel storilec dejansko možnost njene uresničitve, odločilno pa je, da je grožnja objektivno sposobna povzročiti občutek strahu in ogroženosti ter da jo je storilec prikazoval kot objektivno uresničljivo: kot posledico, katere nastanek je odvisen od njegove volje. Iz opisa dejanja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izhaja, da naj bi bilo na elektronske naslove Državnega odvetništva, Varuha človekovih pravic, Urada Predsednika Republike in medijev Demokracija in Nova24 posredovano večje število elektronskih sporočil. V njih avtor med drugim navaja, da je samo vprašanje časa, kdaj bo izgubil razsodnost, da je ironično, da se je začelo s kupom opek, končalo pa se bo s kupom otroških trupel, da so ljudje morili za bistveno manj, da je na pločnikih dovolj predšolskih otrok za povrnitev škode po naravni poti, da tista železna ograjica ne bo ustavila tovornjaka z 10 tonami cementa, saj bo ta tovornjak splužil vse do odra, pri čemer naj bi mislil na proslavo ob dnevu državnosti 25. 6. 2023, ko bodo „podgane“ zbrane na Kongresnem trgu, da je skrajni čas za en dober pokol ali za en pošten masaker otrok in da mu bodo morda v navdih Oklahoma, Waukesha ali Utøya, kar so vse mesta, v katerih je prišlo do večjih terorističnih napadov s številnimi žrtvami. Povzeti opisi ravnanj, pri katerih v smislu podrobnosti izstopa zlasti opisovanje napada s težko naloženim tovornjakom na udeležence proslave ob dnevu državnosti dne 25. 6. 2023, na katerem je glede na naravo dogodka pričakovati navzočnost najvišjih predstavnikov države in njenih institucij, vzbujajo vtis, da je njihov nastanek objektivno uresničljiv in odvisen zgolj od volje avtorja teh izjav. Takšni zapisi so po presoji Vrhovnega sodišča objektivno sposobni v širši javnosti vzbuditi občutek hudega strahu in ogroženosti in jim ni mogoče pripisati zgolj narave urgenc, kot ocenjujejo vložniki.

9. Prav tako v tej fazi postopka vložnikom ni mogoče slediti v njihovih ocenah, (i) da teroristični namen ni razviden, (ii) da pri zapisih ne gre za prisiljevanje vlade RS in zastraševanje prebivalstva in (iii) da je sodišče z nasprotnim razlogovanjem kršilo posamezne elemente načela zakonitosti. Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je odločilno, da je v opisu dejanja ustrezno konkretiziran teroristični _namen_, ni pa pomembno, ali je tak namen tudi dejansko dosežen. V obravnavanem primeru je glede na navedbe v opisu dejanja, iz katerega izhaja, da so bile z resnimi in konkretnimi grožnjami podkrepljene zahteve za plačilo denarne odškodnine naslovljene na različne državne organe in medije, objektivno mogoče prepoznati namen, da se z vsebino teh sporočil seznani vlada in na njihovi podlagi zagotovi izplačilo denarne odškodnine. Takšen namen je med drugim razviden tudi iz navedbe avtorja sporočil, da bi v primeru ustrezne volje lahko sprejeli zakon in mu nemudoma povrnili škodo in da država pri njem nima več kredita. V navedenem je prav tako mogoče prepoznati namen zastraševanja prebivalstva, ki nenazadnje izhaja tudi iz vsebine elektronskega sporočila, v katerem avtor medijem svetuje, naj svoje bralce opozorijo, da se v prazničnem decembru ni pametno zadrževati v centru Ljubljane.

10. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je opisane zaključke mogoče sprejeti izključno na podlagi zatrjevanj v opisu dejanja, v katerem je namen kot subjektivni zakonski znak (t. i. notranje dejstvo) zadostno konkretiziran s sklicevanjem na zakonske prvine.5 O tem, ali so obravnavana sporočila dejansko podana z namenom prisiliti vlado v izplačilo odškodnine in z namenom hudega zastraševanja prebivalstva, bo mogoče sklepati šele na podlagi vseh ugotovljenih dejstev po poglobljeni dokazni oceni v naslednjih fazah postopka, če bo do njih seveda prišlo. Pri tej dokazni oceni pa bo moralo sodišče prve stopnje skrbno pretehtati vse okoliščine obravnavanega primera in resnost grožnje ter obstoj terorističnega namena ocenjevati tudi na podlagi zahtev Direktive 2017/541. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da Vrhovno sodišče odloča o prvem sklepu, s katerim je zoper osumljenca odrejen pripor, so navedbe vložnikov v tej fazi postopka preuranjene.

11. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je sodišče svoje sklepanje o obstoju utemeljenega suma podrobno obrazložilo in ga oprlo na okoliščine, (i) da vsa sporočila nosijo osumljenčev podpis, (ii) da so bila sporočila poslana z naslova ...@hotmail.com, (iii) da so kriminalisti z vpogledom v centralni register prebivalstva ugotovili, da obstajajo tri osebe z imenom D. D., nihče izmed njih pa ni imetnik omenjenega naslova, (iv) da je osumljenčeva mati C. C. v razgovoru s policisti izjavila, da je D. D. osumljenčev psevdonim in (v) da se vsa sporočila po vsebini nanašajo na rušitev hiše na naslovu ... ter na nezakonito prestajanje zaporne kazni, kar je specifično vezano na osumljenčevo preteklost.6

12. Trditev vložnikov, da je sklepanje preiskovalne sodnice temeljilo zgolj ali predvsem na kuverti z napisom „OŠ Bordona“, ki je bila najdena pri hišni preiskavi v zadevi III Kpr 34829/2022, torej ne drži, saj je bila ta najdba zgolj ena izmed več okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Prav tako ne drži očitek zagovornika Jurija Preložnika, da je preiskovalna sodnica osumljenčev molk štela za implicitno priznanje, s čimer je posegla v ustavnopravno jamstvo privilegija zoper samoobtožbo. Kaj takšnega namreč iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne izhaja, na 10. strani obrazložitve prvostopenjskega sklepa pa je zapisana zgolj ugotovitev, da osumljenec uporabe zgoraj navedenega naslova ne zanika.

13. Obrazložitev, ki jo vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep je razumna in ustreza kriterijem presoje utemeljenosti suma kot pripornega temelja, pri kateri sodišče zbranega dokaznega gradiva ne presoja vsebinsko in ne tehta, kateri izmed nasprotujočih si dokazov je bolj prepričljiv, saj takšno presojo lahko opravi le razpravljajoči senat v fazi glavne obravnave.7 Podani razlogi v tej fazi postopka zadostujejo za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, ali je teza tožilstva utemeljena, pa bo mogoče presoditi šele po celovito izvedenem dokaznem postopku. Vložniki z obširnimi navedbami o tem, da ima dostop do zgoraj omenjenega elektronskega naslova več oseb, in da glede na celoto okoliščin obravnavanega primera grožnje niso mišljene resno in ne zasledujejo terorističnega namena, po vsebini uveljavljajo predvsem izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

14. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je preiskovalna sodnica ugotovila na podlagi objektivnih in subjektivnih okoliščin, med katerimi je upoštevala (i) naravo in težo očitanega kaznivega dejanja, ki vključuje uporabo zelo konkretnih groženj, (ii) večje število dejanj, izvršenih v obravnavanem časovnem obdobju, (iii) osumljenčevo vztrajnost, ki naj bi jo ob tem izkazal, in (iv) navedbo v elektronskem sporočilu, da počasi izgublja razsodnost. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je preiskovalna sodnica opravila tudi presojo neogibnosti in sorazmernosti pripora in zapisala, da milejši ukrep, kakršen je hišni pripor, glede na osumljenčeve osebne značilnosti in naravo kaznivega dejanja, ki se lahko izvršuje z elektronskimi komunikacijskimi sredstvi, ponovitvene nevarnosti ne more preprečiti.8

15. Zunajobravnavni senat je na pritožbene navedbe v sklepu z dne 16. 5. 2023 pravilno odgovoril, da je preiskovalna sodnica svoj sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla zlasti na večje število posameznih ravnanj, ki so bila izvršena v okviru obravnavanega kaznivega dejanja, ne na morebitna pretekla kazniva dejanja, zato ni kršila domneve nedolžnosti. Na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo dokazov, onemogočanjem aktivnega sodelovanja osumljenčevega očeta na zaslišanju pred preiskovalno sodnico in zatrjevano vnaprejšnjo dokazno oceno, ki naj bi jo s kršitvijo domneve nedolžnosti napravila preiskovalna sodnica, je zunajobravnavni senat odgovoril v točkah 14, 18 in 20 razlogov sklepa z dne 16. 5. 2023 ter v točkah 6 in 8 razlogov sklepa z dne 31. 5. 2023, zato ni mogoče slediti navedbam vložnikov, da se zunajobravnavni senat do teh očitkov ni opredelil. 16. Glede uveljavljenih kršitev domneve nedolžnosti, ki naj bi jo preiskovalna sodnica zagrešila z vnaprejšnjo dokazno oceno, rabo trdilnih (nepogojnih) povedi in uporabo dokazov iz postopka III Kpr 34829/2022, Vrhovno sodišče poudarja, da glagolski naklon ne določa narave sodnega odločanja,9 uporaba razpoložljivega dokaznega gradiva iz drugih kazenskih in drugih pravnih postopkov pa sama po sebi tudi ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti.

17. V zvezi z navedbami vložnikov o opiranju izpodbijanega pravnomočnega sklepa na dokaze, pri izvedbi katerih obramba ni mogla sodelovati, Vrhovno sodišče v mejah navedb, ki sicer niso podkrepljene z določno označitvijo teh dokazov, opozarja, da je navzočnost strank pri procesnih dejanjih (t. i. strankarska javnost) v polni meri zagotovljena v fazi glavne obravnave, v fazi sodne preiskave pa je zagotovljena v mejah, ki jih določa 178. člen ZKP. V obsegu, ki je določen z navedeno določbo, je pravica do navzočnosti strankam zagotovljena tudi pri posameznih preiskovalnih dejanjih, če so opravljena pred sklepom o preiskavi, sicer pa te pravice stranke v predkazenskem postopku praviloma nimajo.10

18. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru z dne 19. 6. 2023, lahko Vrhovno sodišče na podlagi vložnikovih navedb izjemoma poseže v izpodbijani pravnomočni sklep o priporu, če prima facie ugotovi, da se sklep opira na dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ta dokaz pa je bil odločilnega pomena pri oceni pogojev za odreditev pripora.11 Pri dokazih, za katere vložniki zatrjujejo, da so nedovoljeni, ne gre za dokaze, ki bi bili takšni že na prvi pogled.

19. Uradni zaznamek o izjavi osumljenčeve mame ni dokaz, na katerega se sklep o odreditvi pripora ne bi smel opirati. Pri uradnem zaznamku o izjavi privilegirane priče ne gre za formalni dokaz, temveč zgolj za dokaz v spoznavnem smislu (dokazni vir). Policija pri zbiranju obvestil privilegirane priče ni dolžna poučiti o pravni dobroti (beneficiju) iz 236. člena ZKP, uradni zaznamek o izjavi privilegirane priče pa se iz spisa izloči le, če privilegirana priča to pravno dobroto izkoristi pri prvem zaslišanju pred sodnikom.12 Kar se tiče zatrjevanj vložnikov o kršitvi 219.a člena ZKP pri pridobivanju elektronske komunikacije, je potrebno pojasniti, da se citirana določba nanaša na preiskavo elektronskih naprav, ne pa na primere, ko naslovniki elektronsko pošto sami predajo policiji oziroma organom pregona, vložniki pa v svojih zahtevah niti niso pojasnili, na katere elektronske podatke se nanašajo njihove navedbe, zato Vrhovno sodišče teh navedb ne more preizkusiti. Tudi glede izsledkov hišne preiskave dne 6. 6. 2022 Vrhovno sodišče ob pregledu spisovnega gradiva ne ugotavlja, da bi šlo za dokaze, ki so na prvi pogled nedovoljeni. Vložniki svoje navedbe utemeljujejo s predlogom za zaslišanje solemnitetnih prič in drugih navzočih ob izvedbi hišne preiskave, kar pa ne more biti predmet uveljavljanja kršitev z zahtevo za varstvo zakonitosti.

20. Vrhovno sodišče sklepno tudi ne more slediti navedbam vložnikov o nezakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki naj bi bila podana zato, ker Okrožno sodišče v Ljubljani po vložitvi predloga za prenos krajevne pristojnosti dne 29. 5. 2023 (in ne 25. 5. 2023, kot navajajo vložniki) na podlagi 43. člena ZKP ni prenehalo z delom v zadevi. Ne glede na to, da ZKP ne vsebuje eksplicitne določbe, da bi sodišče po prejemu predloga za prenos pristojnosti po drugem odstavku 35. člena ZKP moralo postopati po 43. členu ZKP, ki se uporablja v primerih zahteve za izločitev sodnika, pa je tudi ob analogni uporabi navedene ureditve zunajobravnavni senat z odločitvijo o pritožbi ravnal pravilno, saj gre glede na okoliščino, da je osumljenec v priporu, nedvomno za nujno procesno dejanje, s katerim ni mogoče odlašati. Ob tem je zgolj še dodati, da je Vrhovno sodišče s sklepom I Kr 32662/2023 z dne 8. 6. 2023 predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo. Sodišče prve stopnje bo moralo glede na procesno dejansko stanje, ki je razvidno iz preiskovalnega spisa, ob dejstvu, da je bil zoper osumljenca 14. 5. 2023 odrejen pripor kot najstrožji osebni omejevalni ukrep, 22. 6. 2023 pa uvedena preiskava, postopati posebej hitro in skrbno.

22. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Direktiva (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ ter o spremembi Sklepa Sveta 2005/671/PNZ (v nadaljevanju: Direktiva 2017/541). 2 Drugačno stališče glede poskusa tega kaznivega dejanja sicer izhaja iz materialnopravne teorije. Gl. S. Zgaga Markelj: 108. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) – 1. knjiga (ur. D. Korošec et al.), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 197. 3 Navedeno izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 47734/2018 z dne 24. 1. 2019, na katero se sicer sklicujejo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. 4 V tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve I Kr 34829/2022 z dne 2. 9. 2022, v kateri je Vrhovno sodišče presojalo obstoj zakonskih znakov konkretnega ogrozitvenega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, pri katerem mora opis dejanja vsebovati konkretizacijo pripravljalnih dejanj kot navzven zaznavne manifestacije storilčeve odločitve, da bo storil kaznivo dejanje. 5 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017. 6 Strani od 6 do 13 prvostopenjskega sklepa. 7 Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 391-392. 8 Stran 14 in 15 prvostopenjskega sklepa. 9 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 235/2002 z dne 8. 8. 2002 10 Prim. K. Šugman Stubbs, P. Gorkič in Z. Fišer: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2020, str. 144-145. 11 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 26171/2015-399 z dne 5. 11. 2015, XI Ips 45164/2011-91 z dne 27. 10. 2011, XI Ips 67/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 183/2003 z dne 12. 6. 2003 in številne druge. 12 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 311. V tej zvezi prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 16/2009 z dne 17. 3. 2009, I Ips 286/2004 z dne 21. 10. 2004 in druge.