Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitano kršitvijo ugotovilo vsa pravno odločilna posredna dejstva oziroma indice, jih ustrezno dokazno ovrednotilo vsakega zase ter zatem vse skupaj. Pravilno je zaključilo, da so ti med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik nepooblaščeni osebi razkril varovane podatke policije iz sporne depeše. Tožnik je s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj) in 33. člen (vestno opravljanje dela), 34. člen (spoštovanje delovnih obveznosti) in 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) ter 93. člen ZJU, ki določa opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Tožnik je ravnal tudi v nasprotju z določbami Kodeksa policijske etike in Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala s sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 2. 2017, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 5. 4. 2017, nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 6. 2007 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto policist SR I (točka I/1); da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto policist SR I in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 24. 7. 2017 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in poskrbeti za evidenco delovne dobe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka I/2); da mu je tožena stranka dolžna za čas prepovedi opravljanja dela od 31. 2. 2017 do 24. 4. 2017 obračunati razliko v nadomestilu plače bruto 855,48 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v prihodnjem mesecu (točka I/3); da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 24. 4. 2017 dalje obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.710,95 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v prihodnjem mesecu (točka I/4) in da mu je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka (točka I/5).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo pravice do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja Ustava RS (URS; Ur l. 33/1991 in nadalj). Poudarja, da je pravica do komunikacijske zasebnosti opredeljena tudi v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah. Tožnik je utemeljeno pričakoval komunikacijsko zasebnost. Eden izmed temeljnih pogojev za začasno omejitev posameznikove komunikacijske zasebnosti s sodno odredbo je presoja dopustnosti in sorazmernosti posega, ki je sodišče ni opravilo, zato je ni mogoče preizkusiti. Navaja, da četudi je bilo na podlagi sodne odredbe utemeljeno poseženo v komunikacijsko zasebnost A.A., to ne pomeni, da je bila podana tudi pravna podlaga za poseg v komunikacijsko zasebnost tožnika. Tožnik ni bil seznanjen s sodno odredbo in posledično ni mogel preveriti njene vsebine. Vsi dokazi, ki jih je tožena stranka predložila v zvezi s tem, predstavljajo kršitev z URS varovane pravice do komunikacijske zasebnosti tožnika in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka ni predložila odredbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14. 2. 2017, zato sodišče ni moglo ugotoviti in preveriti njene vsebine. Enako velja za upoštevanje podatkov, pridobljenih s preiskavo in analizo podatkov iz mobilnega telefona, v lasti A.A.. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo določenih pravnorelevantnih dejstev. Ni upoštevalo, da je bila sporna policijska depeša poslana še številnim drugim policijskim postajam v Sloveniji, kar pomeni, da se je z njeno vsebino seznanilo večje število delavcev policije. Prav tako ni upoštevalo, da sta tožnik in A.A. zanikala, da je tožnik obvestil A.A. o vsebini depeše, niti tega ne potrjujejo izvedeni dokazi. Zato obstaja resen dvom, da je to storil ravno tožnik. Poudarja, da v zvezi z očitki zoper tožnika ni bil uveden kazenski postopek oziroma je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena. Sodišče tožniku neutemeljeno očita neverodostojnost pri izpovedovanju, saj se tožnik določenih okoliščin ni spomnil. Navaja, da so zaključki sodišča, da je tožnik z vsebino sporne depeše seznanil A.A., arbitrarni. Tožnik je ves čas navajal, da depeše ni odnesel iz prostorov policije in da z njeno vsebino ni seznanil nepooblaščene osebe. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da se je tožnik 31. 1. 2017 v svojem prostem času odzval na prošnjo A.A. in preverjal, kaj se dogaja na njegovem naslovu. Tožnik je utemeljeno sklepal, da sta se tam nahajala kriminalista in da potekajo aktivnosti za njegovo prijetje. Če bi tožnik storil, kar se mu očita, bi bilo logično pričakovati, da bi tega dne skušal preprečiti njegovo prijetje, pa tega ni storil. Zmotna je presoja sodišča, da je tožniku dokazano ravnanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ- 1, saj ni dokazan zakonski znak pridobitve nepremoženjske koristi. Četudi bi se A.A. seznanil z načinom in obsegom zbiranja podatkov policije proti njemu, na tej podlagi ni mogel pridobiti nepremoženjske koristi. Poudarja, da tožena stranka tožniku pred sporno odpovedjo ni izrekla disciplinske sankcije. Sodišče ni upoštevalo, da so se na PP B. v preteklosti že dogajale nepravilnosti v zvezi s službeno dokumentacijo, ki niso bile sankcionirane. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje C.C., ki bi potrdil tožnikove navedbe, da je od A.A. pridobival informacije, pomembne za nadaljnje postopanje policije. Sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tej zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 928/2017 z dne 23. 4. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov, s katerima je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi in za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja za delovno mesto policist SR I. Posledično je zavrnilo tudi zahtevka za reintegracijo in reparacijo ter tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke glede prepovedi opravljanja dela. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 511/2018 z dne 11. 10. 2018 pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrženju tožbe z zahtevkom za razveljavitev sklepov o prepovedi opravljanja dela.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem C.C.. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem te priče. To obrazložitev je mogoče preizkusiti, kar pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Presoja sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem C.C. je pravilna. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu Pdp 511/2018, je bilo zaslišanje te priče predlagano za potrditev dejstva (tj., da je tožnik od A.A. dobil različne koristne informacije, pomembne za nadaljnje postopanje policije), ki ni odločilno za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist SR I. Tožena stranka mu je s sklepom z dne 28. 2. 2017, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 5. 4. 2017, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Očitala mu je dve kršitvi delovnih obveznosti, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je dokazana druga od očitanih kršitev (ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), in sicer, da je tožnik nepooblaščeno osebo, A.A., neupravičeno seznanil z varovanimi podatki iz dokumenta Policijske postaje D. z dne 25. 1. 2017, ki so se nanašala na zbiranje podatkov policije proti A.A. (osumljenega storitve kaznivega dejanja goljufije). Zaključilo je, da je že ta kršitev utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bil za njeno zakonitost izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (to je, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka). Glede na to je tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nedovoljenosti dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Tožnik zatrjuje, da so podatki o telefonski komunikaciji, ki se nanašajo nanj in na A.A., pridobljeni s kršitvijo pravice do telekomunikacije zasebnosti, zato jih sodišče ne bi smelo dopustiti, kar ne drži. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 511/2018 v zvezi s tem zavzelo stališče, da so bili podatki o telefonski komunikaciji za tožnika pridobljeni zakonito, na podlagi odredbe preiskovalnega sodišča (odredbe Okrožnega sodišča v Kranju I Kpd 6746/2017 z dne 14. 2. 2017). Dejstvo, da tožena stranka v postopku navedene odredbe ni predložila, ni bistveno, saj se je sodišče prve stopnje o njenem obstoju prepričalo na podlagi drugih dokazov, tj. uradnega zaznamka Specializiranega državnega tožilstva z dne 11. 4. 2017 in njihovega dopisa z dne 7. 9. 2017 ter kazenske ovadbe zoper tožnika z dne 16. 2. 2018. Enako velja tudi za podatke, ki so bili pridobljeni s preiskavo mobilnega telefona A.A.. Tudi analizo teh podatkov je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, saj so bili tudi ti podatki pridobljeni na zakonit način, na podlagi odredbe sodišča (odredbe OS Ljubljana za preiskavo elektronskih naprav IV K 7172/2017). Glede na to, da dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavne pravice (pravice do telekomunikacijske zasebnosti), sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti tehtanja oziroma presoje dopustnosti dokazov. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v sodbi glede presoje dopustnosti dokazov in o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitano kršitvijo ugotovilo vsa pravno odločilna posredna dejstva oziroma indice, jih ustrezno dokazno ovrednotilo vsakega zase ter zatem vse skupaj. Pravilno je zaključilo, da so ti med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik nepooblaščeni osebi, A.A., razkril varovane podatke policije iz depeše z dne 25. 1. 2017 - zaprosila za preverko in posredovanje informacij za A.A., osumljenega storitve kaznivega dejanja goljufije. Iz zaprosila izhaja, da Policijska postaja D. zoper A.A. vodi predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in zato policijske postaje prosi za preverko določenih informacij, npr. Policijsko postajo B. za preverko naslova, kjer naj bi bival A.A. oziroma za morebitne druge lokacije in informacije.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pravilno ovrednotilo naslednje indice: - Tožena stranka je z elektronskega naslova ... prejela tri elektronska sporočila, prvega 26. 1. 2017 in nato še dve 30. 1. 2017, v katerih je povzeta vsebina depeše z dne 25. 1. 2017 in so izpostavljena določena ravnanja policistov. Navedena elektronska sporočila je toženi stranki poslal A.A. (potrdilo družbe E. – B44, dopis specializiranega državnega tožilstva z dne 7. 9. 2017 – B28, dopis družbe F. - B39).

- Tožnik je 25. 1. 2017 na svojem delovnem mestu s svojim uporabniškim imenom in geslom ob 19.51 uri odprl depešo, posredovano s Policijske postaje D., jo ob 19.52 uri natisnil in ob 19.53 uri ponovno odprl (preglednica tožene stranke, ki izkazuje vpoglede in tiskanje vseh policijskih postaj, ki jim je bil poslana navedena depeša – B5). Depeše, ki je vsebovala varovane podatke, ni vstavil v mapo komandirja.

- Tožnik je istega dne (25. 1. 2017) v nekaj minutah po tem, ko je odprl depešo, večkrat klical A.A.. Tožnik in A.A. sta si zatem izmenjala še 19 SMS sporočil (uradni zaznamek o analizi in pregledu telefonskih komunikacij z dne 11. 4. 2017 - B28).

- tožnik se je 31. 1. 2017 izven delovnega časa odzval na poziv A.A. in preveril dogajanje na naslovu njegovega prebivališča. Tega dne so kriminalisti na naslovu A.A. izvajali dela in naloge z namenom njegovega prijetja in pridržanja.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že dejstvo, da se je z depešo, ki je bila posredovana več policijskim postajam, seznanilo večje število policistov, predstavlja resen dvom, da je A.A. o njeni vsebini seznanil ravno on. Sodišče prve stopnje zaključka o dokazanosti kršitve tožniku ni sprejelo zgolj na podlagi dokazanega dejstva, da je tožnik en dan pred dnem, ko je A.A. toženo stranko obvestil, da je seznanjen s sporno depešo, to depešo odprl in jo natisnil. Da je to storil tožnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi več posrednih dokazov, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tvorijo razumljivo in logično celoto, na podlagi katere je utemeljen dokazni zaključek, da je tožniku dokazan očitek v zvezi z izdajo varovanih podatkov nepooblaščeni osebi. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, ne samo, da je tožnik vpogledal in natisnil sporno depešo, temveč tudi, da z depešo, ki je vsebovala varovane podatke, ni ravnal v skladu s pravili upravnega poslovanja. Depeše ni vložil v mapo komandirja, kar je bilo sicer zahtevano ravnanje v takšnih primerih. Tožnik je večkrat spremenil izjave v zvezi z ravnanjem s sporno depešo, in sicer od tega, da depeše ni natisnil, do tega, da jo je natisnil rutinsko in jo pustil na ali ob tiskalniku, kar pa ni bilo dokazano, saj je ob začetku naslednje izmene tam ni bilo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tožnikovi izpovedi utemeljeno ni verjelo in jo je dokazno ocenilo kot neprepričljivo in neresnično. Takšno tožnikovo ravnanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje zaključek o dokazanosti tožniku očitane kršitve.

12. Pomemben indic, da je A.A. z vsebino depeše seznanil ravno tožnik, predstavlja "intenzivna telefonska komunikacija", ki je potekala med njima v zelo kratkem času po tožnikovem vpogledu in tiskanju depeše (tj. klici in kar 19 SMS sporočil). To dokazujejo podatki iz predloženih analiz telefonske komunikacije med tožnikom in A.A., ki so bili pridobljeni zakonito in zato utemeljeno upoštevani pri presoji. Iz uradnih zaznamkov vsebina komunikacije med tožnikom in A.A. sicer ni razvidna, je pa prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila predmet njunega pogovora in dopisovanja ravno vsebina depeše. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku in A.A., ki sta zanikala, da sta komunicirala o vsebini depeše, glede na to, da sta o tem različno izpovedala in da je tožnik spreminjal izjave glede narave njunega poznanstva (npr. najprej je navajal, da je med njima le poklicni odnos – v smislu pridobivanja informacij v zvezi s policijskim delom, nato pa, da je šlo za zasebno dopisovanje). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da neresničnost tožnikovih trditev, da je A.A. predstavljal njegov vir in da je od njega pridobival informacije, dokazuje vsebina SMS sporočila ("A je kej nujnega"), ki ga je spornega večera A.A. poslal tožniku in ki potrjuje, da je A.A. pričakoval določene informacije od tožnika in ne obratno.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi dejstvo, da se je tožnik 31. 1. 2017 izven delovnega časa odzval na poziv A.A. ("da hodijo eni čudni tam okoli stanovanja") in preveril, kaj se dogaja na njegovem naslovu. Tega dne so namreč kriminalisti na naslovu A.A. izvajali dela in naloge z namenom njegovega prijetja in pridržanja. Ne glede na to, da je bilo tega dne izvedeno prijetje A.A., pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje potrjuje, da je bil med njim in A.A. več kot le profesionalen odnos. To pa je dodatni indic, ki potrjuje pravilnost zaključka o dokazanosti tožniku očitane kršitve. Pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem so zato neutemeljene. Ne nazadnje pa je pomemben indic tudi izjava G.G., policistke Policijske postaje H., da ji je A.A. tik pred prijetjem povedal, da je seznanjen z vsebino depeše s strani osebe iz B. ("un moj s B. mi jo je pokazal") in da je v zvezi s tem pisal v I. ter jim dal vedeti, da je z njo seznanjen.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo njegove izpovedi in izpovedi A.A., da ga o vsebini depeše ni seznanil tožnik. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališče, da tožniku in A.A. ne verjame in navedlo tudi jasne razloge za takšno oceno. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša. Pri oceni neverodostojnosti izpovedi A.A. je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da drugače kot v predkazenskem postopku v sodnem postopku, ko je bil zaslišan kot priča, ni želel poimensko navesti imena osebe, ki naj bi mu posredovala varovane podatke. Tožena stranka pa je s predloženo preglednico, ki izkazuje vpoglede in tiskanje vseh policijskih postaj, ki jim je bil poslana navedena depeša, dokazala, da oseba, ki jo je tožnik poimensko navedel v predkazenskem postopku, ni niti vpogledala v sporno depešo. 15. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj) in 33. člen (vestno opravljanje dela), 34. člen (spoštovanje delovnih obveznosti) in 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) ter 93. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadlj), ki določa opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. Tožnik je ravnal tudi v nasprotju z določbami Kodeksa policijske etike in Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je že zaradi tega utemeljena izredna odpoved, dejstvo, ali je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (utemeljen razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ni bistveno. Pritožbene navedbe, da je izredna odpoved nezakonita, ker v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem niso izpolnjeni vsi zakonski znaki, so zato neutemeljene.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja izgubila zaupanje vanj in da je bilo zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka.

17. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih primerih. Če delavec huje krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati redne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob podobnih kršitvah ni. Zato so okoliščine, v katerih so bile storjene druge podobne ali celo enake kršitve pravno za ta spor nepomembne (primerjaj odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 179/2016).

18. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana zakonito, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.