Jedro

Kadar ima izvršeni posel napako, ima naročnik po določbah 620. člena ZOR več možnih izbir. Po določilu tretjega odstavka navedenega člena lahko naročnik, če prevzemnik posla ne odpravi napake do izteka postavljenega roka, po lastni izbiri (1) ali odpravi na njegov račun obstoječo napako, (2) ali zniža plačilo, (3) ali pa razdre pogodbo (kadar ne gre za neznatno napako). Revident je v tem sporu z nasprotno tožbo uveljavljal od tožnika odpravo napak v roku 1 meseca, sicer pa je to pooblaščen storiti toženec sam na tožnikove stroške. Toženec je tako izbral eno od subsidiarno predpisanih sankcij, ki pa so alternativne narave. To pomeni, da lahko med predpisanimi sankcijami izbira, nima pa jih pravice kumulirati, to je uveljavljati več sankcij.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 93,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1987 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 98,70 SIT za čas od 31.8.1987 do 17.6.1988, delno pa je ugodilo tudi toženčevemu nasprotnemu zahtevku in naložilo tožniku, da mora v roku 30 dni odpraviti pomanjkljivosti na centralnem ogrevanju, ki ga je opravil za toženca, ker je sicer toženec pooblaščen na tožnikove stroške opraviti dela sam. Višja zahtevka pravdnih strank sta bila zavrnjena, glede stroškov pa je bilo odločeno, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil le toženec A. K., ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se razveljavita sodbi sodišč nižjih stopenj v delih, ki jih izpodbija. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revident v tem, ker da sta sodišči nižjih stopenj spregledali določbi 620. in 491. člena ZOR. Revidentu gre tako pravica do znižanja plačila, sicer pa je bila pogodba tudi po sili zakona razdrta, ker tožnik ni nemudoma izjavil, da ostaja v veljavi. Sodišče tudi ni uporabilo določila 122. člena ZOR. Postopek pa je kršen zaradi tega, ker sodišči nista pravilno denominirali vtoževanih zneskov. V tem delu je odločitev sploh nejasna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožba (zaradi plačila 1,922.650,00 din) in nasprotna tožba (vrednost spora 810.000,00 din), sta bili vloženi 14.9.1987 oziroma 18.1.1988, ko je bila po določbi 382. člena ZPP revizija dopustna, če je vrednost spornega predmeta presegala 800.000,00 din (denominirano sedaj na 80,00 SIT). Ker so za odločanje o revizijah zoper pravnomočne sodbe veljala pravila postopka, ki so veljala ob sprožitvi spora, je revizija v tem primeru dovoljena tako glede zahtevka po tožbi kot zahtevka po nasprotni tožbi.

V reviziji zatrjevana kršitev postopka, ki se navaja v zvezi z domnevno nepravilno denominacijo terjatev, po presoji revizijskega sodišča ni podana. Tožnik je iztoževal plačilo zneskov 955.280,00 din in 967.370,00 din ali skupaj 1,922.650,00 din. Ker je toženec med postopkom plačal 986.850,00 din, je bila sporna le terjatev 935.800,00 din. To terjatev ali znesek je sodišče prve stopnje pravilno denominiralo na 93,60 SIT kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje (upoštevajoč pri tem določila o denominaciji, ki so bila sprejeta že v prejšnji Jugoslaviji in sicer Zakona o spremembi vrednosti dinarja po stanju na dan 31.12.1989 - Ur. list bivše federacije št. 83/89). Denominiran znesek 98,70 SIT pa se nanaša na znesek 986.850,00 din, ki ga je toženec plačal med pravdo in od katerega so bile sporne le obresti za čas od 31.8.1987 do 17.6.1988. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je navedeno sodišče obe sporni terjatvi pravilno denominiralo, iz razlogov sodbe istega sodišča in še posebej sodbe pritožbenega sodišča, pa je lahko dobiti pojasnila za sprejeto denominacijo. Ob takem stanju zadeve zato sodbi sodišč nižjih stopenj ne vsebujeta pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena niti zmotna uporaba materialnega prava, ki se uveljavlja z revizijo. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu (600. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kadar ima izvršeni posel napako, ima naročnik po določbah 620. člena ZOR res več možnih izbir. Po določilu tretjega odstavka navedenega člena lahko naročnik, če prevzemnik posla ne odpravi napake do izteka postavljenega roka, po lastni izbiri (1) ali odpravi na njegov račun obstoječo napako, (2) ali zniža plačilo, (3) ali pa razdre pogodbo (kadar ne gre za neznatno napako). Revident je v tem sporu z nasprotno tožbo uveljavljal od tožnika odpravo napak (s postavljenim nasprotnim zahtevkom je zahteval, da je tožnik dolžan storiti oziroma urediti določene stvari od a) do f) in to v roku 1 meseca, sicer pa je to pooblaščen storiti toženec sam na tožnikove stroške). Takemu toženčevemu zahtevku je bilo tudi ugodeno. Toženec je tako izbral eno od subsidiarno predpisanih sankcij, ki pa so alternativne narave. To pomeni, da lahko med predpisanimi sankcijami izbira, nima pa jih pravice kumulirati, to je uveljavljati več sankcij (pri čemer se ne misli na možnost povračila škode, ki gre naročniku v vsakem primeru po določilu petega odstavka 620. člena ZOR). Ker je toženec izbral sankcijo, da mora prevzemnik posla odpraviti napake, ker jih sicer lahko sam na njegov račun, ne more v pritožbenem ali v revizijskem postopku uveljavljati še razdrtje pogodbe ali pa terjati znižanje plačila. Njegova revizijska izvajanja v tej smeri so zato pravno zmotna. Enaka ugotovitev velja za izvajanja, ki zadevajo določilo 122. člena ZOR (po katerem nobena od pogodbenih strank v dvostranskih pogodbah ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če ni drugače določeno ali dogovorjeno). Zatrjevana zmotna (ne)uporaba navedenega materialnega določila v tem primeru ne more biti podana tudi zato, ker toženec med postopkom (do konca glavne obravnave) ni uveljavljal ustreznih dejanskih trditev za utemeljitev ugovora (v smeri 122. člena ZOR), ki ga med trajanjem postopka prav tako ni postavil. Ker sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje spor pravdnih strank tudi po presoji revizijskega sodišča razrešili v skladu z določbami pogodbe o delu (600. in naslednji členi ZOR), pri tem pa nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je revizijsko sodišče moralo zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).