Jedro

Dejstvo, da tožnik trpi nepremoženjsko in premoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča. Kraj nastanka škode v smislu prvega odstavka 55. člena ZMZPP pomeni kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca (tožnika) in ne kraj, kjer nastaja kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločitev v tem sporu in tožbo, ker za odločanje v sporu tudi ni pristojno slovensko sodišče, zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sklicuje se na 55. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in opozarja, da je do škodnega dogodka res prišlo na ozemlju Bosne in Hercegovine, vendar je škodna posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče ni dovolj skrbno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik se je v prometni nesreči poškodoval na ozemlju tuje države, kjer mu je bila tudi nudena nujna pomoč, po dveh dneh pa je bil premeščen v Splošno bolnišnico Celje, torej na ozemlje Republike Slovenije, kjer je bil nato hospitaliziran še 8 dni. Kirurško zdravljenje je v celoti potekalo na ozemlju Republike Slovenije, tu pa je tožnik prestajal tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ne le duševnih bolečin, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik se je dejansko v celoti zdravil v Sloveniji, tu trpel telesne bolečine, v BIH pa mu je bila nudena le najnujnejša pomoč. Diagnoze njegovih poškodb so bile postavljene šele v Sloveniji, v tujini pa le stabilizirano njegovo stanje tako, da je bil lahko prepeljan domov. Ker je tožnik trpel tako telesne bolečine, kirurško zdravljenje, ambulantno zdravljenje, vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, sekundarni strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče pristojno na podlagi 55. člena ZMZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri odločanju neutemeljeno sklicevali na odločbo VSL II Cp 4271/2007, saj dejansko stanje v tej zadevi ni enako. V nasprotnem primeru bi bila določba 55. člena ZMZPP zgolj mrtva črka na papirju. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in ugotovi, da je podana mednarodna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje v tem sporu.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 55. člena ZMZPP je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje ali če je na območju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica; ta pristojnost pa velja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice ter v sporih o regresnih zahtevkih iz naslova povračila škode zoper regresne dolžnike. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnilo, da dejstvo, da tožnik trpi nepremoženjsko in premoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča. Tudi sodna praksa(1) je enotna v stališču, da kraj nastanka škode pomeni kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca (tožnika) in ne kraj, kjer nastaja kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira, ne glede na to ali gre za telesne ali duševne bolečine; pa tudi v stališču, da namen 55. člena ZMZPP ni v tem, da določi pristojnost po domicilu tožnika (ki v svojem kraju prebivališča trpi škodo), pač pa v ureditvi pristojnosti v tistih primerih, ko sta kraj delovanja in nastanek škode različna (npr. pri nastanku škode s sredstvi komuniciranja, storitve ali opustitve v enem kraju in zaradi tega nastanek škode v drugem ipd.). Čeprav se je torej tožnik po poškodbi vrnil domov v Republiko Slovenijo in tu nadaljeval z zdravljenjem, to dejstvo ne predstavlja navezne okoliščine za pristojnost slovenskega sodišča. Do prometne nesreče in s tem nastanka škode, katere povrnitev zahteva tožnik v tem postopku, je namreč prišlo v Bosni in Hercegovini. Prav tako pristojnost slovenskega sodišča ni podana po domicilnem kriteriju, saj tožena stranka nima sedeža v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP).

6. Revizija torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom Zakona o pravdnem postopku zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako npr. odločbe VS RS II Ips 310/2007, II Ips 75/1999, II Ips 157/1996, enako pa izhaja tudi iz pravnega mnenja, sprejetega na občni seji VS RS 19. 6. 1997, in odločbe, ki jo omenja revident.