Jedro

Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev po zahtevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožičin tožbeni zathevek, da ji mora toženka plačati 30.200 ATS in 100 DEM z 9 % zamudnimi obrestmi od 14.7.1991 dalje v devizah, vse v tolarski protivrednosti po menjalniškem tečaju na dan plačila in ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 41.854,00 SIT. Sodišče prve stopnje je med drugim ponovno ugotovilo, da je tožničin zahtevek na vrnitev denarja preuranjen.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa jo naj podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer drugemu senatu. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni imelo nobene opore v izvedenem dokaznem postopku.

Tožnica je na obeh zaslišanjih vztrajala, da je denar posodila toženki le za mesec dni, oziroma največ dva meseca. V ta namen si je tožnica tudi prizadevala, da bi bilo posojilo vrnjeno, česar vsega ne bi opravila, če bi bilo med strankami dogovorjeno, da se posojilo vrne, ko bo toženka prejela denar na igro na srečo. Tak dogovor med strankama sploh ni verjeten, saj bazira na negotovem dejstvu, to je na priigranju denarja na igri. Po mnenju sodišča prve stopnje gre za terjatev iz združbe in ne iz posojilne pogodbe, čeprav tega ni trdila nobena stranka. Če bi obstala teza sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek preuranjen, bi se posojilo prelevilo v darilno pogodbo, saj je očitno, da je toženka vzela igro za šalo, saj ni ničesar podvzela, da bi ji igra prinesla denar. Če sodišče ni moglo ugotoviti točnega datuma vrnitve posojila, bi moralo zahtevku ugoditi po 2. odst. 562. čl. ZOR, kot je pravilno nakazalo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja vrnitve posojila in svoje odločitve ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožnici in hudo ščiti dolžnico ter zavlačuje vrnitev posojila. Tudi sklicevanje sodišča, da posojilodajalec J. P. ni tožil tožnice (prav: toženke) za izposojeni denar nima nobene teže, saj ji je posodil le majhen znesek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Po dopolnjenem postopku in ponovni presoji izvedenih dokazov naj bi bil tožničin zahtevek na vrnitev denarja preuranjen, ker je bil med pravdnima strankama dogovorjen rok takrat, ko bo toženka prejela denar iz igre "Fair play", kar naj bi bilo med njima dogovorjeno tudi glede zneska 100 DEM. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnica z danim posojilom prevzela nase riziko glede časa vrnitve denarja. Tožnica pa po mnenju sodišča druge stopnje utemeljeno poudarja v pritožbi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ne verjame temu, kar je glede dogovora o roku vrnitve posojila izpovedala tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka na glavni obravnavi. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče druge stopnje je že v razveljavitvenem sklepu z dne 17.3.1993 opr. št. II Cp 1671/92 opozorilo, naj sodišče prve stopnje v dopolnjenem postopku znova zasliši obe pravdni stranki in ju sooči o spornih dejstvih in v kolikor bo sodišče ugotovilo, da pravdni stranki nista določili roka za vrnitev posojila, bo moralo sodišče ob odločanju o tožbenem zahtevku upoštevati določilo 2. odst. 562. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem mora v takem primeru posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje ob utemeljitvi svoje ugotovitve o preuranjenosti zahtevka na veljavnost splošnega dogovora, da bo toženka devize vrnila, ko bo dobila dobitek iz igre "Fair play" ponovno na izpoved priče J. P., ki je tudi sam posodil toženki za to igro 1.800 ATS. Sodišče druge stopnje pa je že v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da izhaja tak zaključek iz izpovedi J. P. le glede posojila, ki ga je dal on toženki. Ob tem, kar sta pravdni stranki izpovedali zaslišani na glavni obravnavi dne 13.5.1993 (list. št. 32 - 34) in ko je toženka tudi izrecno izpovedala, da je klicala tožnico in ji ponudila, da ji vrne 100 DEM ter da ji je tudi predlagala, da bi ji ostali dolg plačala tako, da bi ji mesečno nosila 100 DEM v tolarski protivrednosti, dokler dolg ne bi bil izplačan, oziroma bi ji v celoti poravnala dolg, če bi dobila pričakovano vsoto iz "Fair playa", pa tožnica prepričljivo opozarja v pritožbi, da ni verjeten po toženki zatrjevan dogovor, da bo posojilo vrnila, ko bo prejela denar na igro na srečo, saj temelji na povsem negotovem dejstvu.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti ter preveriti pritožbene trditve. V ta namen naj znova zasliši pravdni strani in ju sooči o spornih dejstvih, pri čemer naj odgovorita tudi na vprašanje, ali in koliko bi vplivala na rok vrnitve posojila okoliščina, da toženka v igri pričakovanega denarja sploh ne bi dobila. Šele potem, ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeir in znova skrbno ocenilo vse dokaze, bo lahko sodišče pravilno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter v skladu z določilom čl. 370/1 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem je ugodilo tudi tožničinemu predlogu, naj se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, glede na to, da je doslej sodišče prve stopnje že dvakrat zavzelo enako stališče (čl. 371 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).