Jedro

Dogovor, sklenjen med pravdnima strankama, o načinu obračunavanja plače, ki je določal, da je osnova za obračun bruto promet meseca pomnožen s 14 %, v katerem je zajeta delavčeva bruto plača v znesku ... EUR, prevoz na delo, prehrana med delom ter domače in tuje dnevnice, glede na to, kje je bil prevoz opravljen, ni ničen. Tak dogovor sam po sebi ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Je pa kljub takemu dogovoru delavec upravičen prejeti minimum pravic, ki so določene v delovno pravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.567,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. 11. 2009 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za znesek 3.864,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 66,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tako da napadeno sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeča stranka dokazala število nadur, ki jih je opravila, kot tudi pravico do plačila dodatka za delovno dobo. V nadaljevanju pa je zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plačati 3.567,82 EUR, kar naj bi predstavljalo razliko med 9.575,80 EUR in 6.007,98 EUR. Tožeča stranka pojasnjuje, da vtožuje denarne zneske z naslova opravljenih nadur oziroma opravljenega dela preko polnega delovnega časa, pripadajočega dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe, kot tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. V zvezi s svojimi zahtevki je že pred sodnim postopkom pridobila izračun sodnega izvedenca. V pritožbi vztraja, da bi sodišče moralo upoštevati izvedensko mnenje, ki ga je tožnik pridobil pred vložitvijo tožbe od sodnega izvedenca A.A., kateremu je tožena stranka oporekala le pavšalno, saj je izvedenka, ki jo je postavilo sodišče, uporabila isto dokumentacijo za izdelavo izvedenskega mnenja, ki pa je po mnenju tožeče stranke nestrokovno. Meni, da je bilo v obravnavani zadevi izvedeno dovolj dokazov in da je dejansko stanje popolnoma razjasnjeno. Po stališču tožnika je temeljna stvar za razumevanje vprašanja nadur dejstvo, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko, kar je opravil preko tega časa pa predstavlja nadure, ki jih mora dobiti plačane. Od teh nadur je tožena stranka tudi dolžna plačati ustrezne davke in prispevke. Tožena stranka je zatrjevala, da v mednarodnem prometu ni nadur, s čimer je pravzaprav potrdila, da jih tožniku nikoli ni izplačevala. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) glede dodatka za delovno dobo, potem pa ga je v napadeni sodbi prezrlo. Tožnik meni, da bi mu sodišče moralo dodatek priznati. Sodišče je priznalo tožniku terjatev iz naslova potnih stroškov pri čemer je sprejelo salamonsko rešitev, ko je številko, do katere je izvedenka A.B. prišla na 17. strani svojega izvedeniškega mnenja preprosto sprejelo kot prikrajšanje iz naslova potnih stroškov. V kolikor je sodišče že sprejelo tako odločitev, bi moralo mesečno opredeliti koliko tožena stranka dolguje tožniku iz tega naslova in mu od tako dobljenih mesečnih prikrajšanj tudi priznati zakonske zamudne obresti. Pri tem je izvedenka obračunala potne stroške zgolj na relaciji O. – P., kar pa je napačno, saj je tožnik navedel in to izhaja tudi iz potnih nalogov, da je oddajal kamion na različnih mestih, tudi v tujini. Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep o odmeri stroškov postopka, saj je sodišče s tem, ko je neutemeljeno zavrnilo pretežni del tožbenega zahtevka tudi napačno odločilo glede pravdnih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v prvem odstavku I. točke izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka in sicer, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dogovor o načinu obračunavanja plače z dne 3. 10. 2008, v katerem je določeno, da se plača obračuna v višini 14 % doseženega bruto mesečnega prometa, ni ničen, napačna pa je ugotovitev, da tožeča stranka s takšnim načinom obračunavanja plače ni dobila izplačanih vseh minimalnih obveznosti, ki jih določajo zakoni in zakonodaja EU. Sodišče je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo, saj je povsem pavšalno in brez kakršnekoli dejanske obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka dokazala število nadur. Ni jasno na kakšni podlagi je sodišče preverjalo število domnevnih nadur. Potrebno je poudariti, da tožeča stranka niti v tožbi niti kasneje sploh ni navajala števila nadur, ki naj bi jih opravila, ampak je navedla skupno število ur, ki naj bi jih naredila v posameznem mesecu. Število ur ni z ničemer izkazano v nobeni dokumentaciji in bi lahko tožeča stranka v lastno evidenco napisala poljubno število opravljenih ur. Tožeča stranka lastne evidence sploh ni predložila sodišču. Predložila je pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca A.A., ki pa je naredil izračun domnevnega prikrajšanja pri izplačilu zgolj na podlagi podatkov o številu opravljenih ur, ki mu jih je dal tožnik. Iz tega razloga je tožeča stranka izvedensko mnenje zavrnila in v odgovoru na tožbo izrecno obrazložila, da je izvedensko mnenje narejeno zgolj na podlagi seznama tožeče stranke o domnevnih nadurah, pri čemer niso bila upoštevana izplačila, ki jih je tožnik prejel v gotovini, kar je kasneje na glavni obravnavi tudi priznal in ta izplačila med strankama niso več sporna. Sporno je pa še vedno opravljeno število ur, saj tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenke A.B. izhaja, da je naredila izračun na podlagi podatkov, ki jih je dal tožnik. Iz njenega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik v resnici s čimerkoli izkazal zatrjevano število ur. Sodišče je ignoriralo izračune in sklepne ugotovitve izvedenke ter svojo sodbo oprlo ravno na tisti del izvedenskega mnenja (točka 26. in 27.), za katerega je izvedenka sama navedla, da ni pravilen in je bil narejen samo hipotetično na podlagi zatrjevanega števila ur s strani tožnika. Z napačnim povzemanjem izvedenskega mnenja je prvostopenjsko sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določbo pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je predložila vso dokumentacijo, ki se nanaša na tožnikovo delo, vključno z vsemi tahografi in potnimi nalogi, iz katerih so natančno razvidni vsi potrebni podatki in ki se tudi ne ujemajo z domnevnimi tožnikovimi evidencami, o čemer pa sodba sodišča nima nobenih razlogov in se je ne da preizkusiti. Primeroma navaja podatke, ki izhajajo iz priložene dokumentacije in podatke, ki jih je za izračun uporabil tožnik in se razlikujejo. Pri tem tudi poudarja, da v nobenem primeru ni mogoče enostavno enačiti časa med začetkom in koncem posamezne vožnje z delovnim časom. Iz 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih jasno izhaja, da se v delovni čas mobilnih delavcev ne upoštevajo odmori iz 5. člena Zakona, čas počitka iz 6. člena Zakona in čas razpoložljivosti iz 3. točke 1. odstavka 3. člena. Z napačno uporabo določb 3. člena ZDCOPMD, v povezavi z Uredbo (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006, je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodba poleg tega nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih (število opravljenih ur, ki se štejejo v delovni čas), s čimer je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je sicer na podlagi potrdil o plačilu in obračunskih listov ter izpovedi obeh strank in izračunov izvedenke ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v obravnavanem obdobju skupaj izplačala 18.117,20 EUR, od tega je bilo 7.745,46 EUR nakazanih na TRR tožnika, 10.371,74 EUR pa je prejel v gotovini (zneskov prejetih v gotovini predpravdno mnenje A.A. ni upoštevalo). Na podlagi napačne ugotovitve glede opravljenega števila nadur, pa je posledično napačno upoštevalo, da bi morala tožeča stranka dobiti iz naslova plače neto izplačilo v višini ... EUR, ampak bi bilo pravilno zgolj ... EUR (izvedensko mnenje A.B., stran 24.), preostanek do prejetih 18.117,20 EUR pa zadošča za pokritje prevoznih stroškov in nadomestila za prehrano. Tožeča stranka je s tožbo in popravkom tožbenega zahtevka zahtevala plačilo iz naslova povrnitve potnih stroškov na in iz dela znesek 2.766,33 EUR neto ter 4.416,45 EUR neto iz naslova neizplačanega dodatka na delovno dobo in neizplačanih nadur. Po ugotovitvi izvedenke A.B. znašajo celotni prevozni stroški tožnika za celotno obdobje 676,80 EUR, kljub navedenemu pa je sodišče razsodilo, da je tožena stranka iz naslova stroškov prevoza na delo in iz dela dolžna tožniku znesek 3.567,82 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve je prvostopenjsko sodišče prišlo do tega zneska tako, da je od zneska 9.575,80 EUR enostavno odštelo znesek 6.007,98 EUR, kar je povsem nelogično in nepravilno, saj višina dosojenih stroškov prevoza nekajkrat presega celotni znesek stroškov iz tega naslova in so tako razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj. Poleg navedenega pa so dosojeni stroški prevoza celo višji, kot je bil tožbeni zahtevek in je sodišče s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, s čemer je kršeno načelo dispozitivnosti. Dokazno breme za prikrajšanje pri plači, glede opravljenega števila nadur, je na tožeči stranki, ki razen navedb o skupnem številu ur tega ni dokazala z nobenim dokazom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke, skupaj s pritožbenimi stroški, podredno pa da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo premalo izplačanih prejemkov v času delovnega razmerja pri toženi stranki in sicer iz naslova neizplačanih stroškov (prevoza?) na delo in iz dela, katere je zahteval v mesečnih neto zneskih z zamudnimi obrestmi od vsake mesečne zapadlosti in neizplačan dodatek za delovno dobo in neizplačane opravljene nadure, kar je oboje opredelil v skupnih mesečnih zneskih in sicer v neto in bruto zneskih, z zamudnimi obrestmi od vsake posamezne mesečne zapadlosti. Sodišče prve stopnje pa je razsodilo tako, da je tožeči stranki naložilo plačilo zneska 3.567,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 do plačila in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (za zneske 3.864,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Iz odločitve sodišča prve stopnje ni razvidno, ali je odločalo o neto ali bruto zneskih, prav tako pa iz obrazložitve ni razvidno, kaj predstavlja prisojeni znesek in kaj zavrnjeni znesek.

Stališče sodišča prve stopnje, da dogovor sklenjen med strankama dne 30. 10. 2008 o načinu obračunavanja plače, ki je določal, da je osnova za obračun bruto promet meseca pomnožen s 14 %, v katerem je zajeta delavčeva bruto plača v znesku 692,70 EUR, prevoz na delo, prehrana med delom ter domače in tuje dnevnice, glede na to, kje je bil prevoz opravljen, ni ničen, je pravilno. Tak dogovor sam po sebi ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Sodišče je nadalje pravilno presojalo, ali je na podlagi tega dogovora delavcu bil zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovno pravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah, kot to izhaja iz določbe 30. člena ZDR, ki določa, da je v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljalo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodb o zaposlitvi kot sestavni del te pogodbe. Glede na navedeno izhodišče, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je tožnik prejel na podlagi dogovora z dne 30. 10. 2008 minimum iz naslova stroškov (prevoza?), dodatka za minulo delo in plačila nadurnega dela, ki mu ga zagotavljajo navedeni predpisi, ali pa mu je tožena stranka še dolžna izplačati vtoževane zneske. Za tako ugotovitev pa bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek, v katerem bi ugotovilo relevantno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa ni samo izvajalo dokaznega postopka, temveč je dokazni postopek prepustilo izvedencem finančne stroke. Preden je sodišče postavilo izvedenca finančne stroke, bi moralo najprej samo ugotoviti dejstva pomembna za obračun plače in dajatev iz delovnega razmerja in šele po ugotovitvi teh dejstev, v kolikor bi bilo potrebno, postaviti izvedenca finančne stroke, da bi opravil računski preizkus pravilnosti obračuna plač in prejemkov iz delovnega razmerja.

Utemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka in se nanaša na tožnikovo delo, vključno z vsemi tahografi in potnimi nalogi, iz katerih so natančno razvidni podatki in jih primerjalo z tožnikovimi evidencami. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo po izvedbi vseh dokazov, le te tudi oceniti in obrazložiti svoj dokazni zaključek. Iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, zakaj je sodišče štelo za dokazno tožnikovo trditev o opravljenih nadurah, pri čemer niti z besedo ne pove koliko naj bi bilo teh nadur! Tako iz sodbe sodišča prve stopnje sploh ni razvidno, koliko nadur naj bi tožnik opravil mesečno in koliko v celotnem vtoževanem obdobju.

V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče izvesti in dokazno oceniti vse predložene dokaze v zvezi z opravljanjem dela tožeče stranke pri toženi stranki, pri čemer se bo moralo tudi opredeliti, kateri čas predstavlja delovni čas. Čas, ki ga je tožnik porabil za prihod in odhod z dela, se ne šteje v delovni čas. Dejstvo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za prihod in odhod z dela, namreč še ne pomeni, da se delovni čas delavca šteje od trenutka ko odide od doma, temveč šele od trenutka ko prispe na delovno mesto. Enako je z odhodom z dela. V delovni čas šteje čas, ko delavec opravlja delo oziroma je na razpolago delodajalcu, pri čemer bo moralo sodišče glede na razhajanja med trditvami tožnika in tožene stranke ugotoviti za vsak dan vtoževanega obdobja, koliko ur je tožnik delal posamezen dan. Pri odločanju ali se ure plačajo kot nadure ali redne ure, pa bo sodišče moralo upoštevati določbo 143. člena ZDR, ki določa omejitev nadurnega dela. Po ustaljeni sodni praksi je namreč določbo 143. člena ZDR potrebno upoštevati pri odločanju o plačilu za nadurno delo, saj so kot nadure lahko plačane le ure v okviru dovoljenega nadurnega dela, to je največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Preostanek opravljenih ur pa se lahko obračuna kot redne ure.

Tožnik je vtoževal tudi plačilo dodatka za delovno dobo, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno povzelo določbo 129. člena ZDR, ki določa, da pripada delavcu dodatek za delovno dobo in da se le ta določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Pri tem sodišče prve stopnje sploh ni navedlo v kakšni višini pripada dodatek tožniku po navedenih pravnih podlagah, prav tako pa tudi ne za koliko let delovne dobe. Koliko je iz navedenega naslova prisodilo tožniku tudi ni mogoče ugotoviti, saj v obrazložitvi le navaja, da je iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. A.B. sodišče zaključilo, da je tožnik opravičen do neto plače v višini ... EUR, pri čemer ni pojasnilo koliko od tega zneska odpade na dodatek za minulo delo.

Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pri odločitvi upoštevalo izvedeniško mnenje iz katerega izhaja, da je tožnik iz naslova prevoznih stroškov upravičen do zneska 676,80 EUR in zneskov stroškov prehrane v višini 8.899,00 EUR, pri čemer iz tožbe ne izhaja, da bi tožnik vtoževal stroške prehrane. Tako da ni jasno o čem je sodišče odločalo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, ker sodbe ni mogoče preizkusiti (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti dokazni postopek glede na trditveno podlago, ki jo je podala tožeča stranka v tožbi in izvesti ter oceniti ponujene dokaze, pri čemer mora sodišče upoštevati, da izvedensko mnenje pridobljeno pred postopkom ne predstavlja dokaza in je bilo to lahko le pomoč za postavitev tožbenega zahtevka. Dokaze v zvezi s svojimi trditvami je moral ponuditi tožnik in izvedensko mnenje ni dokaz. Sodišče pa ga lahko uporabi kot pomoč za preveritev pravilnosti računskih operacij. Dejansko stanje in pravne podlage pa mora ugotoviti sodišče samo in na podlagi ocene vseh dokazov odločiti o celotnem tožbenem zahtevku in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da se odločanje pritožbenih postopkih pridrži za odločitev o celotnih stroških postopka s končno odločbo.