Jedro

ZPVAS, ki v 10. členu napotuje na "odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih", je treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan pokojnemu P. D. (predlagatelj je njegov sin in dedič) za v izreku naštete nepremičnine izročiti obveznice, določene z Zakonom o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in z Uredbo o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, v skupnem znesku 6.576,52 EUR v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da predlagatelju povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca zoper sklep o stroških ugodilo in ta sklep ustrezno spremenilo, pritožbo predlagatelja pa je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je pravočasno vložil revizijo predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je razlaga 10. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS), kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, v direktnem nasprotju s samo to določbo, ki napotuje na uveljavljanje odškodnine po splošnih odškodninskih predpisih. Določba 10. člena ZPVAS je tudi specialna v odnosu na ostale predpise in kot taka izključuje uporabo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in njemu podrejene zakonske predpise ne glede na to, da naj bi ZPVAS sicer vsebinsko sodil v sklop zakonodaje, ki je (zgolj pogovorno) opredeljena kot denacionalizacijska oziroma tranzicijska. ZPVAS upravičencem, ki so zahtevali vračilo premoženja na njegovi podlagi, tako mimo ostalih tranzicijskih predpisov izrecno priznava pravico do odškodnine po splošnih odškodninskih predpisih, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Poleg tega napotilo ZPVAS na uporabo določb ZDen ni vseobsežno, kot nakazujeta sodišči prve in druge stopnje, temveč je napotilo na smiselno uporabo posameznih določb ZDen v četrtem odstavku 8. člena ZPVAS predpisano z nomotehnično metodo taksativnega naštevanja, pri čemer je to še dodatno omejeno le na postopke, uvedene po 9. členu ZPVAS, na ostale postopke pa ne, kar pomeni, da je v ostalih postopkih uporaba ZDen izključena. Splošne odškodninske predpise vsebujeta ZOR in Obligacijski zakonik, saj ZDen ni odškodninski predpis. V 10. členu zato ZPVAS upravičencem priznava večji obseg pravic, kot je sicer priznan upravičencem po ZDen, kar pa je posledica ocene zakonodajalca. V to sodišče s svojo razlago predpisa ne sme posegati. Na zakon je vezano. Z razlago zakona ne sme razveljaviti, saj za to ni pristojno. V tej zadevi pa je sodišče z razlago dejansko derogiralo 10. člen ZPVAS. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker ni ugotovljena nobena od predpostavk za odločanje o zahtevku na podlagi 189. člena ZOR, ki se nanaša na obseg povrnitve gmotne škode. Prezrto pa je bilo tudi, da je izrek prvostopenjskega sklepa neizvršljiv, ker se materialnopravno zmotno opira na Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in Uredbo o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, kar je prav tako razlog za razveljavitev izpodbijanih sklepov.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sporno vprašanje v tej zadevi je določitev odškodnine po ZPVAS. O odškodnini ta zakon govori le v 10. členu in določa: "Če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih."

7. Predlagatelj sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta s tem, ko sta navedeno zakonsko določilo razlagali tako, da glede določitve odškodnine napotuje na uporabo določil ZDen, posegli na področje, ki ni v pristojnosti rednih sodišč. S svojo odločitvijo naj bi, kot izhaja iz razlogov revizije, prevzeli vlogo zakonodajalca (saj sta določilo razlagali preko in drugače od volje zakonodajalca) oziroma ustavnega sodišča (saj sta s svojo razlago zakon dejansko razveljavili, po ustavi pa sta nanj vezani). Vendar pa očitek ni utemeljen. Določilo 10. člena ZPVAS namreč vsebinsko ne ureja določitve odškodnine upravičencem v primeru pravne ali stvarne nemožnosti vrnitve premoženja, pač pa odkazuje na uporabo drugih pravil, in sicer "splošnih odškodninskih predpisov." Glede na to, da je ZPVAS (vsebinsko in ne le pogovorno, kot to v oklepaju zapiše revizija) denacionalizacijski in tranzicijski predpis(1) in da je odškodnina ena od oblik denacionalizacije, napotitev na "splošne odškodninske predpise" omogoča in terja ustrezno razlago, seveda v obsegu in znotraj možnosti, kot to zakon (zakonodajalec) dopušča. V tem obsegu je dopustna razlaga zakona s strani rednih sodišč in taka razlaga tudi ne posega v pristojnosti Ustavnega sodišča.(2)

8. Stališče, za katerega se zavzema revizija, bi pomenilo različno obravnavanje upravičencev po ZDen in upravičencev po ZPVAS, edini kriterij takega razlikovanja pa bi bila pravna podlaga denacionalizacije (ali po ZDen ali po ZPVAS). Vse druge okoliščine so namreč enake: Zavezanec po ZDen in ZPVAS je isti (Slovenska odškodninska družba d.d.), v obravnavanem primeru je upravičenec isti (fizična oseba, ki bi lahko uveljavljala denacionalizacijo tudi po ZDen, saj je bilo premoženje podržavljeno po predpisu iz 6. točke 3. člena ZDen), enak pa je tudi predmet vračanja, to je (so)lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih oziroma zaradi njene nemožnosti vrnitve določitev odškodnine. Čeprav ZPVAS govori o odškodnini po splošnih predpisih, ni nobenega dvoma, da ne gre za odškodnino v smislu splošnih pravil civilnega - odškodninskega prava, saj niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Odškodnina je namreč predpisana z zakonom, ne pa kot posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe (zavezanca) in njegove (subjektivne ali objektivne) odgovornosti. Odškodnina torej ni posledica civilnega delikta, prav tako pa tudi ne posledica kršitve kakšne pogodbe, zato niso uporabna določila ZOR niti o nepogodbeni niti o pogodbeni škodi. Odškodnina (tudi) po ZPVAS je tako oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča. Denacionalizacijski zahtevki (na vrnitev premoženja ali na plačilo odškodnine) in pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev pa so z vidika klasičnih civilnopravnih institutov specifični. Zahtevki niso odškodninski, določbe ZDen o načinu določitve vrednosti premoženja, pa so "kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države"(3) oziroma je zakonodajalec denacionalizacijo uredil "na podlagi tehtanja javnega interesa o odpravi krivic in ekonomske sposobnosti države na eni strani ter pravic posameznikov na drugi strani."(4) Denacionalizacijski upravičenec torej z odškodnino vrednostno ne prejme tistega, kar mu je bilo podržavljeno, pač pa zgolj neko premoženjsko nadomestilo.

9. Ob izhodišču, da je ZPVAS eden od od tranzicijskih predpisov o vprašanjih lastninjenja in poprave krivic, navedeno kaže, da glede vprašanja odškodnine v primeru nemožnosti vrnitve premoženja v naravi ni utemeljenih razlogov za različno obravnavanje upravičencev po ZDen in upravičencev po ZPVAS.(5) ZPVAS, ki v 10. členu napotuje na "odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih", je zato treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj nedvomno ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen.

10. Takšno razlago potrjuje tudi zakonodajno gradivo v postopku sprejemanja ZPVAS. Čeprav se je besedilo določila o odškodnini od prve izdaje do sprejema zakona spreminjalo,(6) je bilo ob zadnji spremembi, v kateri je bil tekst oblikovan tako, kot je bil nato tudi sprejet, obrazloženo, da se predlog glede na prvo obravnavo, ki se je izrecno skliceval na ZDen tudi za primer, če so podane ovire za vrnitev premoženja v naravi, ni vsebinsko spremenil, pač pa je prišlo le do nomotehničnih sprememb. Tudi iz tega torej izhaja, da je zakonodajalec vprašanje odškodnine rešil na enak način kot ZDen.

11. Revizija se torej napačno zavzema za uporabo ZOR o odmeri odškodnine za odvzeto premoženje in sodiščema druge in prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Pravilno pa opozarja, da so v izreku sklepa sodišča prve stopnje navedeni napačni predpisi, ki so podlaga za izdajo in izročitev obveznic Slovenski odškodninski sklad. Vendar pa zaradi tega sklep ni neizvršljiv. Gre za očitno pomoto, ki jo bo mogoče odpraviti na podlagi že vloženega predloga nasprotnega udeleženca.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-324/94. Op. št. (2): Tako Franc Testen, O nekaterih (ustavnopravnih) vprašanjih iz odločb prve stopnje, Pravosodni bilten št. 1/2003, str. 55 - 67. Po njegovem stališču bi morala pri Ustavi prijazni razlagi "redna sodišča pokazati enako mero ustavnosti in _samozavesti_ kot Ustavno sodišče", (redni) sodnik pa se s sklicevanjem na Ustavo lahko giblje po "širokem interpretacijskem polju".

Op. št. (3): Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 332. Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča U-I-72/93 o presoji ustavnosti (med drugim) četrtega odstavka 42., 47., 48. in 72. člena ZDen in zavrnitvi navedb predlagateljev, da odškodnina za odplačno pridobljeno premoženje, ki ga bodo v skladu z odločbo o denacionalizaciji vrnili upravičencem, ni ustrezno določena. Ustavno sodišče je navedlo, da zakon ureja poseben primer odškodnine, gre za odškodovanje, ne pa za polno nadomestilo škode, kot je izgubljeni dobiček ali hipotetični premoženjski razvoj. Zakonodajalec je bil upravičen, da glede na posebnosti, ki jih je povzročilo podržavljenje in dalj časa trajajoče stanje podržavljenja, na poseben način uredi odškodovanje in sprejme specialen predpis nasproti splošnim pravilom civilnega prava.

Op. št. (5): Ustavno sodišče je tako štelo, da je imel zakonodajalec razloge, ki upravičujejo drugačno ureditev (oporočnega) dedovanja po ZPVAS in ZDen (odločba U-I-324/94), ni pa imel razlogov, da tudi po ZVPAS ni uredil pravice do odškodnine oziroma nadomestila za odplačno pridobljeno premoženje, ki ga morajo zavezanci vrniti (73. člen ZDen; odločba U-I-300/97, čemur je sledila nato sprememba ZPVAS-E).

Op. št. (6): Predlog za izdajo zakona (Poročevalec DZ, št. 16/93) je določal: "Za vračanje premoženja agrarnih skupnosti se smiselno uporabljajo določbe ZDen. Če so podane ovire, zaradi katerih zemljišč ni mogoče vrniti, se uporabljajo določbe ZDen;" predlog za drugo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 39/93) pa: "v primerih, kadar so podane ovire, zaradi katerih pravic ni mogoče vrniti, pripada agrarni skupnosti odškodnina, odmerjena po metodologiji, ki jo določi Vlada Republike Slovenije." V obrazložitvi je bilo pojasnjeno, da je osnovni zakon, ki rešuje vprašanje vračanja nacionaliziranega premoženja ZDen in to tudi v primeru ovir za vračanje. V tretjem branju (Poročevalec DZ št. 1/94) je bilo besedilo oblikovano tako, kot se glasi sedaj 10. člen ZPVAS (sicer še z dostavkom "če ni s tem zakonom določeno drugače"), obrazloženo pa je bilo, da se predlog glede na prvo obravnavo ni vsebinsko spremenil in je prišlo le do nomotehničnih sprememb.