Jedro

Varstvo posesti je najpomembnejša pravna posledica posesti. Pomeni predvsem varstvo pred samostojnim zasebnim uveljavljanjem pravic. Obenem je tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva tudi ta, da ostane samovolja brezuspešna oziroma brez želenega rezultata.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje poslej glasi: "1. Toženec Z. B. je dne 8. 1. 2000 motil tožnika K. V. pri nemoteni uporabi služnostne poti na parc. št. ... k.o. K. in s tem pri nemotenem dostopu do svojih nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. K., s tem, da je dne 8. 1. 2000 na poti na parc. št. ... k.o. K. na sredi poti pred ovinkom pustil več ur parkirano svoje osebno vozilo, s čimer je tožniku onemogočil nemoteno uporabo poti. 2. Tožencu se prepoveduje v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo neposredno posest nemotene uporabe poti, predvsem se mu prepoveduje parkiranje ali puščanje osebnih vozil na poti parc. št. ... k.o. K., za prehode in prevoze do in od tožnikovih nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. K.. 3. Toženec je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 91.336,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 5. 2000 do plačila, v 15. dneh pod izvršbo." II. Toženec je dolžan tožniku povrniti 70.312,50 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da ga je dne 8. 1. 2000 toženec motil pri nemoteni uporabi služnostne poti na parc. št. ... k.o. K. in nemotenem dostopu do njegovih nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. K. s tem, da je tega dne na poti na parc. št. ... k.o. K. na sredi poti pred ovinkom pustil več ur parkirano svoje osebno vozilo, s čimer mu je onemogočil nemoteno uporabo poti. Zavrnilo je tudi tožnikov je zahtevek na prepoved nadaljnjega motenja in povrnitev vseh pravdnih stroškov. Glede na uspeh postopka je sodišče tožniku naložilo, da mora toženi stranki plačati 83.521,20 SIT stroškov pravdnega postopka. Proti takšnemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi se tožnik ni strinjal z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec moral pustiti svoje vozilo sredi ceste zaradi tožnikovega vozila, ki je bilo parkirano izven vozišča, ker toženec ni bil dolžan v snežnih razmerah vzratno peljati po klancu navzgor, takšen manever pa bi bil lahko tudi nevaren zaradi snežnih razmer, tožnik pa je videl, da se je toženec peljal po cesti vzvratno. Tožnik je pustil avto izven vozišča zato, ker se mu je strgala veriga in ni mogel nadaljevati poti do svojega vikenda, sicer pa se je tako nameraval odpeljati dalje. Ni mu moglo biti znano, da se toženec v snežnih razmerah vozi vzvratno po cesti, in je bil prepričan, da bo toženec do njegovega odhoda vozilo umaknil s ceste. Toženčeva zahteva, da naj naprej tožnik umakne svoj avto, je bila neuresničljiva, ker je toženec parkiral avto na cesti in vožnja mimo ni bila mogoča ne po levi ne po desni strani. Ko toženec tudi na več njegovih pozivov ni umaknil avta, je tožnik seveda poklical na pomoč policiste, ki pa ob prvi intervenciji prav tako niso uspeli prepričati toženca, naj avto umakne in toliko sprosti cesto, da se bo tožnik odpeljal. Tako se je moral tožnik več kot 8 ur zadržati na mestu, kjer ni imel namena ostati, in ga je toženec s svojim ravnanjem ne samo oviral pri njegovi zadnji posesti voženj po služnostni poti, ampak je tudi kršil njegovo pravico do svobode gibanja. Toženčevo ravnanje je gotovo samovoljni poseg v tožnikovo posest pravice služnostne poti in če sodišče takšnih posegov ne bo sankcioniralo, bo vsakdo lahko na svoj način in svojevoljno urejal dejanska razmerja. Tožnik je še navedel, da ne razume, zakaj naj bi on izigral toženca. Po njegovem mnenju je v celoti upravičen zahtevati posestno varstvo po 77. in 78. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Toženec ni odgovoril na tožnikovo pritožbo. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP), niso podane. Pritožba neutemeljeno izpodbija dejansko stanje, ker je po mnenju pritožbenega sodišče popolno in pravilno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožnikom, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da je tožnik upravičen zahtevati posestno varstvo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. 75. člen ZTLR določa, da ima vsak posestnik stvari in pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Varstvo posesti je tako najpomembnejša pravna posledica posesti. Pomeni predvsem varstvo pred samovoljnim zasebnim uveljavljanjem pravic. Obenem je tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva tudi ta, da ostane samovolja brezuspešna oz. brez željenega rezultata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnoodločilna dejstva, ki se nanašajo na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in iz katerih pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen: Tožnik je imel zadnjo posest služnostne pravice voženj po poti na parc. št. ... k.o. K., ki jo uporablja za dovoz do svojega vikenda. Dne 8. 1. 2000 je ob približno 15.30 uri na tej cesti pustil toženec parkirano svoje osebno vozilo tako, da tožnik, ki je imel vozilo parkirano nekoliko višje, ni mogel mimo; to pa je toženec storil zato, ker zaradi tožnikovega avtomobila ni mogel naprej do svoje hiše. Že okrog 16.00 ure je tožnik prvič poklical k tožencu domov, nato pa še enkrat ali dvakrat, in zahteval, da toženec umakne avtomobil. Šele po tretjem klicu je R. K. poklical h K., kjer se je toženec nahajal s S. B., in tožencu povedal za tožnikovo zahtevo. Toženec ni takoj reagiral, niti ni takoj odšel domov, tja se je napotil okrog 20.00 ali 20.30 ure. Ko sta se z B. vrnila, je na dom poklicala tudi tožnikova žena A. V., ki je B. ponovila zahtevo, da naj toženec umakne avto. Toženec tega ni storil, njegov argument pa je bil, da bo avto umaknil, ko bo tožnik umaknil svojega. Tožnik se je lotil reševanja situacije tudi na ta način, da je trikrat poklical na Policijsko postajo Š. p. J.. Na njegov prvi klic policisti niso intervenirali, pač pa je bila patrulja poslana šele po drugem klicu ob 21.45 uri, po njenem odhodu pa je prišlo do fizičnega pretepa med pravdnima strankama. Šele po drugi intervenciji policije je toženec umaknil avto okrog polnoči. Od prve tožnikove zahteve po umiku avtomobila do dejanskega umika avtomobila je tako preteklo približno 8 ur. Iz navedenega je res mogoče povzeti, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, da je bil tožnik tisti, ki je sprožil dogajanje in izzval toženca. Vendar pa je pomembno dejstvo, da toženec svojega avtomobila ni umaknil kar 8 ur in to kljub večkratnim tožnikovim prizadevanjem in policijskim intervencijam. To pa kaže na njegovo samovoljno obnašanje, na to, da je "vzel pravico v svoje roke". Ker je, kot že rečeno, cilj posestnega varstva predvsem v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic, je po mnenju pritožbenega sodišča tožnik upravičen do posestnega varstva, saj so izpolnjeni tudi drugi potrebni pogoji (I. odst. 78. člena ZTLR): tožnik je pred motenjem posesti bil posestnik pravice, posest je bila motena in je toženec bil tisti, ki jo je motil, tožnik pa je tudi imel pravni interes, da uporablja cesto (sodišče prve stopnje je preozko razlagalo ekonomski interes). Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (III. odst. 365. člena ZPP v zv. s 366. členom ZPP, 4. točko 358. člena ZPP in 424. členom ZPP). Zaradi spremembe odločitve z ugoditvijo tožbenemu zahtevku je sodišče druge stopnje odločilo tudi o tožnikovih pravdnih stroških (II. odst. 165. člena ZPP). Po načelu uspeha v postopku in kriteriju potrebnosti je višje sodišče priznalo tožniku naslednje stroške: 300 točk za sestavo tožbe (tar. št. 13/II - a Odvetniške tarife - v nadaljevanju: OT), 150 točk za zastopanje na glavni obravnavi (tar. št. 15/I OT), 200 točk za porabljen čas med zastopanjem na naroku (I. odst. 13. člena OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (III. odst. 13. člena OT), 15.000,00 SIT za plačano sodno takso za tožbo, 2.800,00 SIT za pričnino in 1.772,00 SIT za potne stroške, tožniku pa gre tudi 19 % DDV. Do povračila sodne takse za sodbo pa tožnik ni upravičen, ker ni postavil določene zahteve za povrnitev teh stroškov (I. in II. odst. 163. člena ZPP). Upoštevaje vrednost odvetniške točke (87,40 SIT) mora toženec tako tožniku povrniti skupaj 91.336,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 5. 2000 do plačila. Ker je tožnik uspel s pritožbo, mu mora toženec povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 70.312,50 SIT. V tem znesku so zajeti naslednji tožnikovi potrebni stroški: 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 16/I OT), 19 % DDV, 30.000,00 SIT sodne takse za pritožbo in 150,00 SIT poštnih stroškov.