Jedro

Če je bila zoper odločbo, s katero se je ta (novi) postopek končal, vložena pritožba, je začet nov pritožbeni postopek, za katerega je potrebno plačati takso. Tu ZST-1 ne določa nikakršnega vštevanja. Če je tako, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo enkratnega plačila takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom II P 2905/2013-109 naložilo tožniku, da v roku petnajstih dni plača sodno takso za pritožbo v znesku 1.671,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov ugovor zoper takšno odločitev.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, saj je bila sodna taksa zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v višini 1.518,00EUR že plačana. Sklicuje se na načelo enkratnega plačila sodne takse iz prvega odstavka 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). To pomeni, da sodišče ne sme ponovno zaračunati sodne takse za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, če je bila taksa za pritožbo že enkrat plačana. Iz četrtega odstavka 18. člena ZST-1 izhaja, da se taksa, ki je že bila plačana za posamezno stopnjo sojenja, ne sme ponovno zaračunati, celo v primerih, ko se mora zaradi razveljavitve odločbe nižjega sodišča soditi v novem postopku na drugem pristojnem sodišču. Poudarja, da je v prejšnjem pritožbenem postopku v celoti uspel, saj je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, in sicer zato, ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Zahteva za ponovno plačilo takse za pritožbo zoper odločbo nižjega sodišča bi bila v nasprotju z načelom enkratnega plačila takse. Drugačno razumevanje bi pomenilo, da je zakonodajalec popolnoma spregledal 26. člen Ustave RS, kar pomeni, da je ZST-1 v neskladju z Ustavo. Nedopustno je, da bi bile v primerih, ko napako stori sodišče, stranke v sodnih postopkih dolžne ponovno plačevati sodno takso. Meni tudi, da so stranke postavljene v neenak položaj, saj so ene obravnavane hitro, pravilno in poceni in so bile dolžne plačati sodno takso le enkrat, drugi pa so jo v enakih postopkih dolžni plačevati večkrat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvega odstavka 18. člena ZST-1, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče. Kot postopek na posamezni stopnji se šteje postopek, ki teče od vložitve tožbe oziroma pritožbe pa do izdaje odločbe. Če je bila odločba, s katero je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan, v pritožbenem postopku razveljavljena in bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, se šteje, da se tožnikov tožbeni zahtevek obravnava v novem postopku. To izhaja že iz jezikovne razlage četrtega odstavka 18. člena ZST-1. Tudi v novem postopku se plača taksa, s tem da je zakonodajalec taksno obveznost v novem postopku omejil z vštetjem že plačane sodne takse v prejšnjem postopku. Če je bila zoper odločbo, s katero se je ta (novi) postopek končal vložena pritožba, je začet nov pritožbeni postopek, za katerega je potrebno plačati takso. Tu ZST-1 ne določa nikakršnega vštevanja. Če je tako, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo enkratnega plačila takse.

5. Neutemeljen je tudi očitek kršitve Ustave po 26. členu, ki določa pravico do povrnitve škode oškodovancu, ki mu je nastala v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil zaradi protipravnega ravnanja osebe ali organa, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Plačilo sodne takse je strošek pravdnega postopka, ki ga končno krije tisti, ki v postopku ne uspe. Če bo tožnik v tem postopku uspel mu bo nasprotna stranka krila vse pravdne stroške, vključno s stroški sodne takse, zato mu ne bo nastala nikakršna škoda. V primeru neuspeha pa bi zgolj izkazanost protipravnega ravnanja sodišča lahko pogojevala odškodninsko odgovornost države. Učinek plačila sodne takse pa je treba presojati tudi v smislu finančnega rizika stranke, ki jo pred opravo procesnih dejanj sili k oceni njene možnosti za uspeh ter jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb(1). Prav tako ne drži očitek tožnika o kršitvi enakega varstva pravic oziroma pravice do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), saj ne gre za zakonodajalčevo neenako urejanje enakih razmerij, prav tako ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva, saj okoliščin, ki jih navaja tožnik, ni mogoče šteti za „nepotrebno odlašanje“ oziroma omejitve omenjene pravice.

6. Tožnik izrecno ne izpodbija višine sodne takse, ki mu je naložena v plačilo. Ne glede na navedeno, pa je ta pravilno odmerjena po taksni tarifi št. 1121 ZST-1 v višini 1.671,00 EUR. Tožnikova pritožba je neutemeljena, zato jo je treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS, Up 103/97.